Jedro

Kvalifikacija kaznivega dejanja - grdo ravnanje po 146. členu KZ ni podlaga za določitev odškodnine po ZOZKD.

Med strankami je bilo sporno, ali je motnja vida posledica kaznivega dejanja, ali pa je obstajala pri tožeči stranki že pred nasilnim kaznivim dejanjem. Tožeča stranka, ki je zatrjevala vzročno zvezo, je bila v ponovnem postopku pozvana, da poda soglasje za vpogled v zdravstveni karton in sporoči, kje se nahaja. V dopisu je odgovorila, da je dala vse potrebne podatke, vključno z zdravniškimi potrdili. Na podlagi takega odgovora tudi sodišče ugotavlja, da soglasje do vpogleda v zdravstveni karton ni bilo dano, torej organ ni mogel preveriti trditve tožeče stranke, da je motnja vida nastopila šele kot posledica udarcev oziroma je posledica kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj. V obrazložitvi je navedla, da gre v zadevi za ponovno odločanje na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 271/2010 z dne 20. 10. 2010. V ponovnem postopku na podlagi predložene in pridobljene dokumentacije ugotavlja, da vloga izpolnjuje formalni pogoj iz 5. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), ne izpolnjuje pa vseh materialnih pogojev iz 1. odstavka 6. člena ZOZKD, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Iz odgovora PP Ljubljana Bežigrad z dne 26. 5. 2007 je razvidno, da je bilo obravnavano dejanje kvalificirano kot kaznivo dejanje „grdega ravnanja“ po 1. in 2. odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Takšna kazensko pravna opredelitev dejanja je ustrezna, saj iz predloženih listin ne izhaja, da bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za drugačno kazensko kvalifikacijo. Ugotavlja, da v danem primeru ni izpolnjen materialni pogoj, da je bilo proti prosilcu strojeno nasilno naklepno dejanje, kar je že sam po sebi zadostni razlog za zavrnitev zahteve. V zvezi z ugotovitvami Upravnega sodišča, da je bila odločba z dne 15. 12. 2009 obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, je bil prosilec z dopisom ministrstva z dne 18. 2. 2011 (prejel 22. 2. 2011) pozvan, da se pisno izjavi glede mnenja člana komisije v zvezi z njegovimi navedbami o motnjah vida, kot je bilo predstavljeno v obrazložitvi odločbe Komisije z dne 15. 12. 2009. Prosilec se je odzval z izjavo z dne 1. 3. 2011 in navedel, da se ne strinja z mnenjem, da je motnja vida lahko posledica bolezni in ne poškodbe. Navaja, da je odšel na pregled k očesni specialistki v ZD Bežigrad, ki mu je ob pregledu tako dejala. Izvid je predložil k zahtevi za odškodnino. Tožena stranka po preučitvi izjave prosilca in ponovni proučitvi obvestila zdravnika okulistične ambulante ZD Ljubljana Bežigrad z dne 21. 5. 2007 ugotavlja, da iz predmetnega obvestila izhaja diagnoza H 539 – motnja vida neopredeljena – motnje vida na levem očesu; kratkovidnost levega očesa (myopia oc. sin); navedene pa so tudi diagnoze stanja po udarninah na levem očesu, obrazu in glavi (st. p. contusionem oc. sin., st. p. contusionem regio faciei et capitis). Po mnenju komisije listina ne izkazuje, da je motnja vida na očesu posledica poškodb prosilca v kaznivem dejanju, sam pa tudi ni predložil drugih listin, ki bi omogočale drugačno ugotovitev. Pripominja, da je bil prosilec v ponovnem postopku z dopisom ministrstva dvakrat pozvan, da poda soglasje za vpogled v zdravstveni karton in sporoči, kje se le-ta nahaja, vendar tega ni storil. Na poziv z dne 22. 11. 2010 je odgovoril z dopisom 2. 12. 2010, da je vse potrebne podatke, vključno z zdravniškimi potrdili že posredoval. Kljub ponovnemu pozivu z dne 28. 12. 2010 soglasja za vpogled v zdravstveni karton ni podal. Glede na navedeno in tudi po seznanitvi z izjavo prosilca z dne 1. 3. 2011 ugotavlja, da prosilec na podlagi predložene dokumentacije ni dokazal, da je bila motnja vida posledica poškodbe, storjene v kaznivem dejanju. Kljub pozivom pa tudi ni posredoval oziroma omogočil dostopa do dodatne zdravstvene dokumentacije, ki bi dokazovala nasprotno. Po ponovni preučitvi ostalih zdravstvenih listin (izvida SPS Kirurške klinike UKC Ljubljana z dne 6. 4. 2007, potrdila Medicentra z dne 8. 5. 2007) ugotavlja, da je prosilec v dejanju utrpel udarnine glave in obraza – podplutbo pod levim očesom, ki sega na levo ličnico ter manjšo ekskoriacijo vidno okcipitalno (manjšo odrgnino na zatilju). Iz zdravniškega potrdila tudi izhaja, da naj bi na travmatologiji UKC Ljubljana ugotovili, da je utrpel pretres možganov, vendar pa ni bil nezavesten in bruhal. Ostale posledice, ki jih prosilec navaja v svojih zahtevi, pa z zdravstveno dokumentacijo niso izkazane. Opisane poškodbe pa niso take intenzivnosti, da bi terjale ugotovitev drugačne kazenske kvalifikacije dejanja, kot je bila postavljena s strani policije. Tako ugotavlja, da ni izpolnjen temeljni materialni pogoj po ZOZKD, da je bil prosilec žrtev nasilnega naklepnega dejanja. Ker morajo biti za priznanje odškodnine po ZOZKD podani vsi materialni pogoji kumulativno, komisija drugih materialnih pogojev ni ugotavljala.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se v postopku pred komisijo njegove zahteve niso upoštevale oziroma, da se je v prvi vrsti upoštevalo le mnenje policije in njena napačna opredelitev dogodka, ki je bil posledica vseh pravnih zapletov. Meni, da je opredelitev napačna, ker je šlo za grožnjo napada na telo z izvijačem, brutalen pretep s trajnimi posledicami poškodb telesa ter pretep z možnostjo trajne invalidnosti (lahko celo smrti). Ko je policist dejal, da je bilo to le „grdo obnašanje“ in to zapisal v zapisniku, se sploh ni zavedal, kakšne posledice to prinese. Ko mu je kasneje policija sama poslala dopis, da lahko zahteva odškodnino po zakonu je verjel, da dejansko lahko vloži upravičeno zahtevo za odškodnino. Če bi policija pravilno kvalificirala dogodek, kasneje opravila tudi dodatni ogled kraja dogodka in pravilno ocenila njegovo izjavo kot oškodovanca, bi z lahkoto sprejela drugačno, pravilno oceno dogodka in ga opredelila kot dogodek, v katerem je bilo najmanj streženo po njegovem življenju, kot tudi življenju soproge. Po padcu po pobočju bi lahko z glavo priletel direktno na ostanke sveže porezane leske, ki so v višino cca. 30 cm gledale iz zemlje v predelu, kjer je ob padcu priletel na pobočje, oziroma za dogodek za katerega je predvidena kazen po KZ eno leto oziroma več. Meni, da je bila zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s strani policije njemu in družini v upravnem postopku storjena škoda, saj je bil neupravičeno prikrajšan za povračilo odškodnine, ki mu pripada kot žrtvi kaznivega dejanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je organ pri izdaji izpodbijane odločbe sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in stališčem, ki se tičejo postopka in jih je sodišče navedlo v sodbah U 263/2008 z dne 6. 10. 2009 in I U 271/2010 z dne 20. 10. 2010. V obravnavanem postopku (tako pred upravnim organom in v tožbah v upravnem sporu) je bila sporna kazenska kvalifikacija kaznivega dejanja, ki je bilo na tožečo stranko izvršeno in jo je organ sprejel, kot jo je opredelila PP Ljubljana Bežigrad. Kvalifikacija kaznivega dejanja – grdo ravnanje po 146. členu KZ ni podlaga za določitev odškodnine po ZOZKD. Za kaznivo dejanje grdo ravnanje je bila predpisana kazen zapora 6 mesecev. Že iz navedenega tožeča stranka ni izpolnila materialnega pogoja po 1. alinei 1. odstavka 6. člena ZOZKD (da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje; nasilno naklepno dejanje pa opredeljuje 3. točka 2. člena ZOZKD in sicer gre za dejanje, storjeno z neposrednim napadom na življenje in telo, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora). Določba 6. člena ZOZKD vsebuje materialne pogoje, ki morajo biti podani kumulativno.

Tekom postopka, njegovim ugovorom je sledilo tudi sodišče, je tožeča stranka dokazovala, da poškodbe, ki so mu bile prizadejane, presegajo kvalifikacijo po 146. členu KZ. Namreč po mnenju tožeče stranke so bile motnje vida, ugotovljene po nasilnem dejanju, posledica prizadejanih poškodb. Navedeno je bilo med strankama sporno v postopku pri sodišču ob presoji odločbe št. 008-53/2007 z dne 15. 12. 2009 (in v zadevi U 263/08). Sodišče je napotilo upravni organ, da mora tožečo stranko seznaniti pred odločitvijo z ugotovitvami člana komisije A.A., ki je opravil oceno tožnikovih poškodb in uvrstitev v kategorije, določene s Pravilnikom o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj. Namreč sporno med strankami je bilo, ali je motnja vida posledica kaznivega dejanja, ali pa je obstajala pri tožeči stranki že pred nasilnim kaznivim dejanjem. Tožeča stranka, ki je zatrjevala vzročno zvezo, je bila v ponovnem postopku pozvana (22. 11. 2010 in 28. 12. 2010), da poda soglasje za vpogled v zdravstveni karton in sporoči, kje se nahaja. V dopisu z dne 2. 12. 2010 je odgovorila, da je dala vse potrebne podatke, vključno z zdravniškimi potrdili. Na podlagi takega odgovora tudi sodišče ugotavlja, da soglasje do vpogleda v zdravstveni karton ni bilo dano, torej organ ni mogel preveriti trditve tožeče stranke, da je motnja vida nastopila šele kot posledica udarcev oziroma je posledica kaznivega dejanja. V nadaljevanju je bila tožeča stranka pozvana (18. 2. 2011) – pred izdajo odločbe, da se izjavi o ugotovitvah člana komisije o motnjah vida. Odzvala se je z izjavo z dne 1. 3. 2011 in navedla, da se ne strinja z mnenjem, da je motnja vida posledica bolezni in ne poškodbe. Tako je obrazložila specialistka v Zdravstvenem domu Bežigrad. Izvid pa je predložila k zahtevi. Kot ugotavlja tožena stranka, izhaja pa iz upravnega spisa, je tožena stranka izvid specialistke Zdravstvenega doma Bežigrad res predložila k zahtevi za odškodnino. Izvid pa tudi po mnenju sodišča ne izkazuje, da je motnja vida posledica poškodb, ki jih je tožeča stranka utrpela ob izvršitvi kaznivega dejanja.

Povzetek ugotovitvenega postopka pokaže, da je bila v ponovnem postopku tožeči stranki dana možnost, da se izreče o ugotovljenih dejstvih, tudi o oceni A.A. glede kvalifikacije poškodb. Tožeča stranka pa ni uspela dokazati vzročne zveze med ugotovljeno motnjo vida in poškodbami, posledično torej ni uspela izpodbiti kvalifikacije kaznivega dejanja, kot ji sledi tožena stranka.

V tožbi tožeča stranka ugovora na ugotovitev organa o nepodanosti vzročne zveze med kaznivim dejanjem in posledico – motnjo vida, ne ponavlja, navaja pa druge dejanske okoliščine (grožnja napada na telo z izvijačem; brutalen pretep; padec po pobočju; možnost naleta na sveže posekane leske), ki naj bi kazale na drugačno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Policiji očita nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ugovoru ne more slediti. Iz navedb v zahtevi, kot jo je podala ob uvedbi postopka, je namreč organ kvalificiral elemente storjenega dejanja in ga opredelil kot grdo ravnanje po 146. členu KZ. Drugih dejanskih okoliščin, ki niso bile navajane v upravnem postopku in bi kazale na drugačno kvalifikacijo kaznivega dejanja (tožeča stranka je v teh ugovorih nejasna in niti ne navaja na katero dejanje naj bi kazale), sodišče ne more upoštevati. Sodišče je v prejšnjih postopkih tudi sledilo ugovorom tožeče stranke, da je motnja vida v vzročni zvezi z dejanjem, kar je kazalo na kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, kar bi glede na višino zagrožene kazni pri tem dejanju kazalo na podanost materialnih pogojev. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pa se je izkazalo, da vzročne zveze tožeča stranka ne more izkazati, zato tudi sodišče sledi v tem spornem delu kvalifikaciji organa. Namreč tudi v tožbi v sedanjem upravnem sporu navajana dejstva ne kažejo na drugačno kvalifikacijo. Sodišče zato ugovorom v zvezi z napačno kvalifikacijo ne more slediti. Upravni organ je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.