Jedro

Odločbe, izdane v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, ni mogoče izpodbijati iz razloga, ker gradnja objekta ne poteka v skladu s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju, ampak je to predmet inšpekcijskega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Na zahtevo investitorjev (prizadeti stranki v tem upravnem sporu), je Komite za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine izdal dne 29.6.1990 lokacijsko dovoljenje za nadzidavo garaže za stanovanjske prostore na zemljišču parc. št. 187/1. Pritožba tožnika, ki je lastnik gradbene parcele št. 188, ki meji na zemljišče investitorjev, je bila z odločbo Republiškega sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 30.1.1991 zavrnjena. Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 23.5.1991 s sodbo opr. št. U 132/91 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskih okoliščin odpravilo. Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora je z novo odločbo z dne 5.8.1991 odločbo Komiteja za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 29.6.1990 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Ta organ je z odločbo z dne 3.10.1991 zahtevek investitorjev za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnil. Garaža, katere nadzidava je bila predmet opisanega upravnega postopka in upravnega spora, namreč stoji na meji med parcelama investitorjev in tožnika in tožnik za nadzidavo garaže ni dal privolitve, veljavni urbanistični predpis pa zahteva odmik stavbe od parcelne meje najmanj 2,5 m. Investitorja sta dne 18.10.1991 vložila novo zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za prizidek k obstoječi stavbi na delu parc.št. 187/1, ki meji na prac.št. 189/1, to je na ulico. Na podlagi te zahteve je Sekretariat za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z odločbo z dne 7.2.1992 izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc.št. 187/1, s katerim je investitorjema dovolil gradnjo prizidka na jugovzhodni strani obstoječe stanovanjske hiše v tlorisni izmeri 8,70 x 4,00 - 4,30 m. Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila. Ugotovila je, da je izdano lokacijsko dovoljenje skladno z določili 7., 8., 19., 26., 34. in 36. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranj (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/85), ki na obravnavanem območju dopušča dozidave v skladu s pretežno namembnostjo ureditvene enote.

Investitorja sta priložila tudi dokazilo, da razpolagata z zemljiščem, na katerem nameravata graditi, torej so bili za izdajo izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo lokacijskega dovoljenja določata 53. in 54. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. V zvezi s pritožnikovimi ugovori je tožena stranka zahtevala od organa prve stopnje, da odpravi pomanjkljivosti glede nekaterih dejstev in ugotovila, da pritožbeni ugovori ne držijo. Obstoječa greznica je locirana pod že obstoječo garažo; v delu zemljišča, kjer je cisterna za kurilno olje, ne bo nosilnih zidov prizidka; s prizidkom ne bodo prizadeti bivalni prostori v tožnikovi stanovanjski hiši, saj je odmik med prizidkom in tožnikovo hišo več kot 1,5 krat večji kot je višina predlaganega prizidka; predlagana lokacija tudi ne ovira obstoječih oziroma predvidenih visokonapetostnih in elektroenergetskih naprav ter vodovoda. Odločba organa prve stopnje je torej zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da sta investitorja začela z gradnjo prizidka pred pravnomočnostjo lokacijskega dovoljenja, pri čemer se tudi nista držala njegovih določil. Širina prizidka znaša 5,8 m, nadstrešje pa sega že v zračni prostor ceste s parc. št. 189/1. Sedanje stanje je tako, da investitorja vrata prizidka odpirata že na cesto. Na tožnikovo intervencijo je urbanistična inšpekcija že izdala odločbo o ustavitvi del, nato pa tudi odločbo o odstranitvi prizidka, vendar sta investitorja prizidek kljub temu dogradila do III. gradbene faze. Tako ima tožnik sedaj 14 m dolgo stavbo ob celotni južni dolžini svojega vrta in stanovanjske hiše, ki mu jemlje svetlobo do balkona v I. nadstropju. Takšno stanje je lahko nastalo zato, ker je bila investitorjema dovoljena gradnja v smeri proti cesti, čeprav imata na južni strani hiše še cca 500 - 600 m2 zemljišča, kjer bi lahko gradila. Investitorja se tudi nista držala odločbe o prepovedi gradnje, pristojni inšpekcijski organi pa tudi niso ničesar ukrenili glede rušenja. Tožnik se iz teh razlogov ne more strinjati niti z lokacijskim dovoljenjem in izpodbijano odločbo, še manj pa s samo gradnjo investitorjev. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da gradita prizidek v tlorisnih dimenzijah, določenih v lokacijskem dovoljenju. Tožnik zlorablja pravico do pravnega sredstva, saj je to že tretja lokacija, ki jima jo je predlagal tožnik in ki jo, potem ko sta tudi zanjo pridobila lokacijsko dokumentacijo, spodbija. Razlog, da tožnik ne more videti na cesto (dejansko slepo ulico) ni v spornem prizidku, ampak v tem, da ima tožnik svoj vrt zasajen z drevjem in grmičevjem. Neresnična je tožnikova trditev, da imata na južni strani hiše na voljo za graditev še 500 - 600 m2, saj toliko meri njuna celotna parcela. Prizadeti stranki zato predlagata zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po 10. členu zakona o upravnih sporih se sme upravni akt izpodbijati iz naslednjih razlogov: 1) če v aktu zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis sploh ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno uporabljen, 2) če je izdal akt nepristojen organ, 3) če se v postopku pred aktom ni ravnalo po pravilih postopka in posebno, če dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen nepravilen sklep o dejanskem stanju. Ti razlogi so v zakonu navedeni taksativno in upravni akt se sme izpodbijati samo iz teh razlogov. Tožnikove tožbene trditve, da investitorja ne gradita prizidka v skladu s pogoji, določenimi v spornem lokacijskem dovoljenju, se po presoji sodišča ne nanašajo na dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločanje v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Graditev objekta, ki se izvaja v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju, je predmet inšpekcijskega postopka iz VII. poglavja zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90), ki po ZUN ni sestavni del postopka za izdajo lokacijskega postopka. Tožnik torej odločbe, izdane v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne more uspešno izpodbijati iz razloga, ker gradnja objekta ne poteka v skladu s pogoji, določenimi v izdanem lokacijskem dovoljenju. Izpodbijana odločba pa sicer temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, izdana pa je v skladu z veljavnimi urbanističnimi predpisi ter pravili postopka, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.