Jedro

S tem, ko je tožnici predpisala in izvedla antitrombotično terapijo le v času hospitalizacije, ne pa tudi kasneje v času odpusta, ni odstopila od strokovnih meril, ki veljajo v Sloveniji za zdravljenje primerov, kot je bil tožničin. Protipravnega ravnanja zato ni, saj očitana zdravniška napaka ni bila storjena.

Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke je upravičena le, če je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in odločilo, da mora toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 895,80 EUR.

2.

Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja pri svojih trditvah, da je šlo za napačno zdravljenje. Navaja, da je v času zdravljenja poleg dolgotrajne imobilizacije obstajal še en rizični dejavnik nastanka venske tromboze, in sicer kajenje. Glede na to, da v Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKC Ljubljana) takim pacientom redno predpisujejo antitrombotično zaščitno terapijo, zavarovanka tožene stranke S. ni ravnala v skladu z zahtevano skrbnostjo. Izvedensko mnenje se sklicuje na vsega dva do tri strokovnjake iz ZDA, kar kaže na njegovo neprepričljivost. Dopis UKC Ljubljana zagovarja povsem drugačno stališče kot izvedensko mnenje, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog po pribavi novega izvedeniškega mnenja drugega izvedenca. Tožnica ni bila prekludirana, saj je ta dokazni predlog lahko podala šele po prejemu dopisa UKC Ljubljana. Če se je S. odločila, da zaradi majhnega procenta bolnikov, pri katerih se razvije venska tromboza, antitrombotična terapija ni potrebna, je prav S. dolžna nositi odškodninsko odgovornost za tistih nekaj primerov, ko do tromboze pride. Ni sprejemljiva logika sodišča, da toženkini zavarovanki ni mogoče očitati ravnanja izven zahtevane stopnje skrbnosti zato, ker smernice zdravljenja v takšnih primerih niso izdelane oziroma niso enotne. Tožnica pa se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka namreč na obravnavi dne 17.5.2011 ni specificirano priglasila pravdnih stroškov za izvedenino, ker jih ni zneskovno opredelila. Zato zahtevku na povračilo stroškov za izvedenca v višini kar 865,80 EUR sodišče ne bi smelo ugoditi. Tožnica predlaga, da sodišče toženi stranki prizna le stroške poštnine in pisarniškega materiala v maksimalni višini 8,00 EUR, drugi stroški, zlasti tudi administrativni stroški, pa s strani tožene stranke niso bili dokazani.

3.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

6.

Pritožnica nima prav, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Ta ni bil (razumno) utemeljen. Tožnica je namreč predlagala, naj novi izvedenec (poleg okoliščin, ki jih je pojasnila že imenovana izvedenska komisija in zoper mnenje katere tožnica končno ni imela več pripomb) pojasni zlasti, ali bi antitrombotična zaščita, če bi jo tožnica ves čas imobilizacije prejemala, pri njej preprečila nastanek in razvoj venske tromboze. Odgovor na tako vprašanje pa ne bi bil relevanten. Treba je bilo namreč ugotoviti, ali so pri zavarovanki tožene stranke ravnali, kot je treba, kar pomeni, da je bilo pomembno (odločilno), ali bi S. tožnici morala predpisati antitrombotično terapijo tudi v času, ko se je ta zdravila na domu, torej po hospitalizaciji, in ne, ali bi tako ravnaje preprečilo nastalo škodo. Vzročnost pri opustitvenih dejanjih, kot je tudi tu očitano, namreč ni naravna, pač pa jo vzpostavi šele pravo. Če je namreč toženkina zavarovanka ravnala, kot je bilo treba, ni zavezana za škodo, ki bi jo morda lahko preprečilo še kakšno drugo ravnanje.

7. Prvostopenjsko sodišče je strokoven, temeljit in jasen odgovor na vprašanje, kako je bilo treba ravnati, dobilo z izdelanim izvedenskim mnenjem, na katerega tudi tožeča stranka končno (po njegovi dopolnitvi) ni imela več pripomb. Na tej podlagi je ob sicer nespornih dejstvih prvostopenjsko sodišče v celoti in pravilno ugotovilo sporno relevantno dejansko stanje.

8.

Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da je izvedenec v svojem mnenju spregledal dodatno rizično okoliščino (ki naj bi narekovala daljšo antitrombotično terapijo) - kajenja. Ni indicev, da bi izvedenec to spregledal, vendar to na njegov zaključek, da je bila tožnica v S. primerno obravnavana (tveganje pri njej glede na odsotnost drugih rizičnih faktorjev ni bilo veliko, zato ni zahtevalo antitrombotične terapije tudi še po odpustu, glej zlasti 8. in 9. točko obrazložitve na 4. in 5. strani izpodbijane sodbe), očitno ni odločilno vplivalo.

9.

Tudi kršitev določb postopka zaradi zavrnitve predloga za postavitev še enega izvedenca ni bila storjena. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke je upravičena le, če je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odstavek 254. člena ZPP)(1). Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za nobeno od situacij, ki bi terjala delo še enega izvedenca in je torej sodišče prve stopnje tak predlog pritožnice utemeljeno zavrnilo. Dopisa UKC Ljubljana ni mogoče interpretirati kot izvedensko mnenje, zaradi česar bi prišlo do nasprotujočih si izvedenskih mnenj v smislu 3. odstavka 254. člena ZPP.

10. Končno pa tudi omenjeni dopis izvedenskemu mnenju ne nasprotuje in tako tudi ne indicira znatnega znanstvenega tveganja glede dokazne teme, ki bi morda tožnico upravičeval do tim. drugega mnenja. Nasprotje je namreč zgolj navidezno, do česar se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi ustrezno opredelilo. Dopis UKC Ljubljana je namreč zelo skop in splošen.

Zdravljenje tožnice pri toženkini zavarovanki, zlasti dejstvo, da je v času hospitalizacije tam prejela tudi antitrombotično terapijo, v poizvedbi ni bilo opisano. (Antitrombotična terapija tožnice se je končala, ko je tožnica odšla domov.) Iz odgovora zato tudi ni moč sklepati, v kakšnem obsegu UKC Ljubljana izvaja antitrombotično terapijo, zlasti ne, ali jo izvaja tudi pri pacientih, ki se zdravijo na domu, kar bi bil morda sicer indic za to, da so pri toženkini zavarovanki opustili dolžno skrbnost. Tudi izvedenec je namreč v svojem mnenju potrdil prakso (strokovni standard) dajanja antitrombotične terapije pacientom (le) v času hospitalizacije takoj po imobilizaciji, ko je nevarnost nastanka venske tromboze največja, ki pa nato preneha, ko pacient odide domov, saj so morebitni stranski učinki take terapije bolje nadzorovani le v bolnišnici.

11. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka dokazala, da je njena zavarovanka pri zdravljenju tožnice ravnala, kot je treba. S tem, ko je tožnici predpisala in izvedla antitrombotično terapijo le v času hospitalizacije, ne pa tudi kasneje v času odpusta, ni odstopila od strokovnih meril, ki veljajo v Sloveniji za zdravljenje primerov, kot je bil tožničin. Protipravnega ravnanja zato ni, saj očitana zdravniška napaka (45. čl. ZZDej) ni bila storjena in je tudi materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča v tem smislu pravilen.

12.

Pravilna in zakonita je tudi odločitev o stroških postopka. N eutemeljeni so očitki pritožnice, da tožena stranka ni specificirala stroškov izvednin, saj je njihova višina razvidna iz dokazil o plačilu predujma za izvedenca tožene stranke, ki se nahajajo v spisu (list št. 21 in 56). Gre za plačilo predujma v višini 600,00 EUR in 265,80 EUR, skupaj torej 865,80 EUR, kot je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje. Glede povračila administrativnih stroškov, stroškov poštnin in pisarniškega materiala v višini 30,00 EUR pa drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da ta znesek ni pretiran, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

13.

Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP).

14.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Primerjaj npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 3811/2010, I Cp 533/2010, II Cp 2564/2010.