Jedro

Ker se je pri tožničinem partnerju spremenila vrsta periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upoštevati pa je treba nov periodični dohodek na način, kot to velja za upoštevanje tekočih dohodkov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2021 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 24. 8. 2021 ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 456,54 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2021 in Centra za socialno delo A. (CSD) št. ... z dne 24. 8. 2021 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da tožničini stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka. Obravnavane situacije ni mogoče šteti kot spremembe periodičnega dohodka, ki terja ugotavljanje tekočih dohodkov njenega partnerja. Tekoči dohodki so glede na določbo devetega odstavka 15. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev1 (ZUPJS) in sedmega odstavka 3. člena Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev2 (Pravilnik) tisti periodični dohodki, ki jih oseba v preteklem letu ni imela, ima pa jih izplačane v mesecu pred mesecem vložitve vloge oziroma v mesecu vložitve vloge. Partner dohodek iz dejavnosti prejema že od leta 2009 dalje in se ta ob prehodu na 40 urni zavarovalni čas po višini ni spremenil. Sodišče je sodbo oprlo na ugotovitev, da v upravnem postopku ni predložila medletne bilance h kateri je bila pozvana, ni pa se ukvarjalo z navedbami, da je to povezano s stroški računovodske izdelave v višini 120,00 EUR, ki jih zaradi slabega finančnega položaja ni zmogla. Partner je v letu 2020 slabo posloval zaradi razglašene epidemije in je bil dlje časa v bolniškem staležu. Tožena stranka ni upoštevala, da je na podlagi zadnje odločbe o otroškem dodatku uvrščena v 3. dohodkovni razred. Upravni organ se mora izogibati povzročanju nepotrebnih stroškov stranki in si prizadevati, da podatke pridobi po uradni dolžnosti. Tožena stranka bi jih lahko pridobila od FURS-a ali vpogledala v izpiske prometa na poslovnem računu pri organizaciji za plačilni promet. Nepravilno je uporabila zakonsko domnevo iz 14. člena ZUPJS, ki se uporabi v primeru, ko oseba dejavnost šele prične opravljati. Z odločbo ZZZS o začasni nezmožnosti za delo je dokazovala, da je bil partner v letu 2020 in 2021 dlje časa v bolniškem staležu in v tem obdobju iz objektivnih razlogov ni ustvarjal dohodkov. V bolniškem staležu je bil tudi v obdobju, ko je prešel na 40 urni zavarovalni čas. Z novo odločbo o otroškem dodatku za obdobje od 1. 9. 2022 do 31. 8. 2023 je dokazovala, da je materialni položaj družine v letu 2021 upravičeval drugačno odločbo o otroškem dodatku. Sodišče ni ugotavljalo realnega materialnega položaja družine. S tem je kršilo načelo socialne države, socialne varnosti in enakosti pred zakonom.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zakonsko določilo v 8. točki prvega odstavka 3. člena ZUPJS ne dopušča drugačne razlage. Če oseba prične z delom za polni delovni čas je to šteti za spremembo vrste periodičnih dohodkov. Tožnica ni izkazala, da so se partnerju ob prehodu na delo s polnim delovnim časom dohodki zmanjšali oziroma niso bili višji. Za tekoče leto ni imela podatka o dohodku, zato je uporabila zakonsko domnevo iz 14. člena ZUPJS. Upravni organ je tožnico pozval k predložitvi medletne bilance ali izkaza poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 za njenega partnerja, s čimer bi lahko dokazala dejansko višino novih periodičnih dohodkov. Izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje je bila izdana v avgustu 2021. Glede na to, da je moral organ ugotoviti tekoče dohodke tožničinega partnerja ni mogel upoštevati dohodkov iz leta 2020. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati daljše bolniške odsotnosti od 6. 1. 2020 do 11. 9. 2020. O daljši bolniški odsotnosti v letu 2021 je podala le navedbe. Svoje stanje bi lahko dokazovala tudi z drugačnimi listinami. Pri odločanju v letu 2021 je bilo ključno, da se ugotovi tekoči dohodek, v novo izdani odločbi za naslednje leto pa temu ni bilo tako.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 22. 12. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo CSD z dne 24. 8. 2021, s katero je bilo odločeno, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v višini 106,60 EUR mesečno od 1. 9. 2021 do 31. 8. 2022. Upravni organ je štel, da znaša mesečni dohodek tožničinega partnerja 75 % bruto minimalne plače. Takšno odločitev je potrdilo sodišče prve stopnje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je CSD pri tožnici po uradni dolžnost preveril izpolnjevanje pogojev za nadaljnje prejemanje otroškega dodatka. Ugotovil je, da je prišlo do spremembe pri višini dohodkov tožničinega partnerja, ki opravlja samostojno dejavnost. Do 20. 9. 2020 je slednji dejavnost opravljal krajši delovni čas na podlagi določb Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih4 (ZSDP-1), z dnem 20. 9. 2020 pa je začel dejavnost opravljati polni delovni čas (40 ur tedensko).5 Z namenom ugotovitve dejanskega dohodka tožničinega partnerja po začetku dela s polnim delovnim časom je CSD tožnico pozval k predložitvi medletne bilance oz. izkaza poslovnega izida. Ker tožnica po pozivu upravnega organa potrebnih dokazil ni predložila6 je upravni organ štel, da je njen partner dejavnost šele začel opravljati in kot fiktivni periodični dohodek iz dejavnosti ob uporabi 14. člena ZUPJS upošteval dohodke v višini 75 % bruto minimalne plače. Sporno je, ali je bil pri odmeri višine otroškega dodatka pravilno upoštevan dohodek iz dejavnosti tožničinega partnerja.

8. Pravno podlago za odločitev predstavlja ZUPJS. Po drugem odstavku 15. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca upošteva dohodek v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge, razen dohodkov iz 4., 8., 9., 10. in 11. točke prvega odstavka 12. člena zakona, ki se vedno upoštevajo kot tekoči dohodki.

Pri ugotavljanju dohodka se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev se primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto (tretji odstavek 15. člena).

Izrecno je v sedmem odstavku 15. člena ZUPJS določeno, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več ali prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov.

9. Bistveno za odločitev v zadevi je odgovor na vprašanje, ali je pri dohodkih iz dejavnosti tožničinega partnerja prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka in ali se lahko ugotovljeno dejansko stanje subsumira pod določbo 14. člena ZUPJS.

10. Sprememba vrste periodičnega dohodka je definirana v 8. točki 3. člena ZUPJS in je med drugim podana, ko gre za spremembo dohodka zaradi dela za najmanj polovični oziroma polni delovni čas. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je tožničinemu partnerju zato spremenila vrsta periodičnega dohodka. Slednji je dejavnost najprej opravljal krajši delovni čas na podlagi določb ZSDP-1, nato pa je pričel delati polni delovni čas. Vendar to ne pomeni, da je dejavnost s pričetkom opravljanja dela za polni delovni čas šele pričel opravljati.

Pritožba zato utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 14. člena ZUPJS. Ta določa, da se kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače, če je oseba dejavnost šele začela opravljati (prvi odstavek), pri čemer se zakonska domneva lahko izpodbija tako, da se dokazuje, da je višina dohodka iz dejavnosti različna od 75 % bruto minimalne plače (drugi odstavek). Ker je tožničin partner samostojno dejavnost začel opravljati že leta 2009, se ne more šteti, da bi samostojno dejavnost pričel opravljati 20. 9. 2020, ko je pričel delati polni delovni čas.7 Fiktivni dohodek po drugem odstavku 14. člena ZUPJS se zato pri višini dohodka tožničinega partnerja ne more upoštevati.

11. Skladno s 15. členom ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja družine primarno upoštevajo podatki o dohodkih iz preteklega leta, razen kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnih dohodkov, kot je to v obravnavanem primeru. Ker se je pri tožničinem partnerju spremenila vrsta periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upoštevati pa je potrebno nov periodični dohodek na način, kot to velja za upoštevanje tekočih dohodkov.8

12. V tem primeru je zato potrebno uporabiti izjemo iz sedmega odstavka v zvezi s šestim odstavkom9 15. člena ZUPJS. Le na ta način se lahko ugotovi kakšen vpliv ima sprememba vrste periodičnega dohodka na celoten dohodek družine in ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do višjega otroškega dodatka. Da materialni položaj tožničinega partnerja v obravnavanem postopku ni bil pravilno ugotovljen izhaja tudi iz odločbe CSD o otroškem dodatku z dne 20. 8. 2022, kjer so se upoštevali dohodki iz leta 2021. 13. Glede na obrazloženo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (82. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih10 (ZDSS-1)). V ponovljenem upravnem postopku bo potrebno slediti stališčem pritožbenega sodišča11 in pri ugotavljanju dohodka tožničinega partnerja upoštevati šesti in sedmi odstavek 15. člena ZUPJS ter prvenstveno podatke pridobiti iz obračunov davčnega odtegljaja ali drugih dokazil izplačevalcev dohodka12 in nato ponovno odločiti o pravici do otroškega dodatka. Ob tem bo potrebno uporabiti določbo 42.b člena ZUPJS, ki določa, da se o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na spremembo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe.13

14. Sprejeta odločitev je posledično vplivala na odločitev o stroških postopka. Ob upoštevanju, da je tožnica v postopku v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo14 (OT) povrniti stroške postopka na prvi stopnji, tj. 300 točk za sestavo tožbe (1.b tč. tar. št. 16 OT), dvakrat po 225 točk za obrazloženi vlogi z dne 16. 8. 2022 in 10. 10. 2022 (2. tč. tar. št. 16 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) in 300 točk za zastopanje na naroku (3.b tč. tar. št. 16 OT), skupaj torej 1.130 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 678,00 EUR.

Ker je na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu15 (ZOdv) odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči16 upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, se priznana nagrada zmanjša za polovico in znaša 339,00 EUR. Pooblaščenka je upravičena še do izdatkov v priglašeni višini 18,10 točk (tretji odstavek 11. člena OT) oz. 10,86 EUR in do povrnitve priglašenih potnih stroškov za udeležbo na naroku za relacijo Rogaška Slatina – Celje in nazaj v višini 24,35 EUR (65,80 km x 0,37 EUR). Ker je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV se na skupni znesek v višini 374,21 EUR prizna še 22 % DDV (82,33 EUR), skupno torej 456,54 EUR. Kar je tožnica zahtevala več (posvet s stranko, pregled listin in parkirnino), je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je posvet s stranko in pregled listin že vključen v sestavo tožbe, pri stroških parkirnine pa ni dokazala, da bi ji dejansko nastali niti jih ni specificirala po višini.

Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče skladno s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP in OT priznalo 375 točk za pritožbo (4 tč. tar. št. 16 OT) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), skupaj 382,50 točk oz. 229,50 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Stroške je dolžna tožena stranka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 62/2010 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 52/14 in 67/14. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 26/14 in nasl. 5 Po odločbi CSD z dne 4. 9. 2019 je tožničin partner upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko do 19. 9. 2020 (priloga A6). 6 Trdila je, da ne obstaja pravna podlaga, da bi morala ta dokazila predložiti. 7 Prim. Psp 122/2021. 8 Sedmi odstavek 15. člena ZUPJS. 9 Tekoči dohodki se upoštevajo tako, da se pomnožijo s količnikom, ki se izračuna iz razmerja med neto povprečno plačo na zaposlenega v obdobju januar–december preteklega leta in zadnjo neto povprečno plačo na zaposlenega v mesecu izplačila tekočega dohodka. Tekoči dohodki se ugotavljajo na podlagi podatkov iz obračunov davčnega odtegljaja ali drugih dokazil izplačevalcev dohodka. Če podatki iz obračunov davčnega odtegljaja ali drugih dokazil izplačevalcev dohodka niso na voljo, se upoštevajo podatki iz dokazil, ki jih predloži oseba. 10 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 11 Da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo zakonske domneve iz 14. člena ZUPJS. 12 Šesti odstavek 15. člena ZUPJS. 13 Do spremembe je prišlo z dnem 20. 9. 2021, medtem ko izpodbijana odločba CSD zajema obdobje od 1. 9. 2021. 14 Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. 15 Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl. 16 Tožnici je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji z odločbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Bpp 2/2022 z dne 20. 1. 2022.