Jedro

Tožnik v tožbi ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal v celoti, da organ določenega plačila ni upošteval, oziroma da način poravnavanja obveznosti ni bil pravilen. Tožbeni ugovori se nanašajo na to, da se tožnika terja za davčne dajatve, ki naj bi se določale na osnovi fiktivnega dohodka, tožnika pa naj bi se bremenilo za neživljenjske davke. Tožnik torej dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi in izvršilnega naslova, v tem postopku pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance kot organ druge stopnje je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka po uradni dolžnosti izrek sklepa Finančne uprave Republike Slovenija št. DT 4934-503810/2015-9 z dne 17. 6. 2019 v celoti spremenilo, tako da se ta glasi: „Postopek davčne izvršbe zoper dolžnika A. A., začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-503810/2015-1 08 z dne 17. 6. 2015, se po stanju na dan 18. 4. 2019 ustavi za preostanek obveznosti, navedeno pod zap. št. 1 v tabeli v izreku sklepa o davčni izvršbi v znesku 8,01 EUR (stroški sklepa) in delno za obveznost, navedeno pod zap. št. 2 v znesku 69,47 EUR glavnice in 71,15 EUR zamudnih obresti (skupaj plačane obveznosti znašajo 148,63 EUR). Vsa doslej že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe se v tem delu razveljavijo. Postopek davčne izvršbe po sklepu št. DT 4934-503810/2015-1 08 z dne 17. 6. 2015 se po stanju na dan 12. 6. 2019 nadaljuje za preostanek obveznosti, navedeno pod zap. št. 2 v tabeli v izreku sklepa o davčni izvršbi, v znesku 128,38 EUR glavnice in 1,74 EUR zamudnih obresti in za celotno obveznost, navedeno pod zap. št. 3 v isti tabeli v znesku 49,46 EUR glavnice in 18,62 EUR zamudnih obresti (dolg na dan 12. 6. 2019 znaša skupno 198,20 EUR), z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od označenih glavnic od dne 13. 6. 2019 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Sklep št. DT 4934-503810/2015-5 z dne 24. 4. 2019 se nadomesti s tem sklepom.“ Pritožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-503810/2015-9 z dne 17. 6. 2019 pa je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka izreka) in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Finančna uprava RS izdala sklep, s katerim je postopek davčne izvršbe zoper tožnika, začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-503810/2015-1 08 z dne 17. 6. 2015, delno ustavila in sicer za glavnico v znesku 69,47 EUR, zamudne obresti do dne 18. 4. 2019 v znesku 71,75 EUR in stroške sklepa v znesku 8,01 EUR. Davčna izvršba pa se nadaljuje še za ostali dolg, in sicer za glavnico 177,84 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi do 12. 6. 2019 v znesku 90,37 EUR. Toženka je ugotovila, da je izrek sklepa sicer pomanjkljiv, vendar pritožba ni utemeljena. Na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom. Na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo. Tožnik je obveznosti po sklepu o davčni izvršbi delno poravnal, zato so bili dne 17. 6. 2015, 20. 6. 2018 in 24. 4. 2019 izdani sklepi o delni ustavitvi. S sklepom št. DT 4934-503810/2015-9 z dne 17. 6. 2019 je prvostopenjski organ upošteval, da je bilo dne 16. 8. 2018 evidentirano plačilo v višini 61,08 EUR in 8,01 EUR, dne 18. 4. 2019 pa plačilo v višini 54,66 EUR in 10,95 EUR, zato je postopek davčne izvršbe delno ustavil za 8,01 EUR stroškov davčne izvršbe, 69,47 EUR glavnice in 71,75 EUR zamudnih obresti, obračunanih do dne 18. 4. 2019. Ni pa prvostopenjski organ upošteval plačila z dne 16. 8. 2018 v višini 16,83 EUR, zmotno pa je navedel tudi višino plačila z dne 18. 4. 2019, kajti plačilo je bilo evidentirano v višini 51,66 EUR in ne 54,66 EUR. Toženka je zato z izpodbijano odločbo upoštevala vsa prejeta plačila, v nadaljevanju pa tudi pojasni, kaj se je s posameznim plačilom pokrivalo. Postopek davčne izvršbe se nadaljuje za glavnico v znesku 177,84 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi obračunanimi do dne 12. 6. 2019 v skupnem znesku 20,36 EUR, skupni dolg pa znaša 198,20 EUR.

3. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da davčni organ že od leta 2013 določa davčne dajatve na osnovi fiktivnega (namišljenega) dohodka, zato zahteva, da upošteva 155. člen ZDavP-2, in sicer 7. točko. Kljub temu, da vsako leto sporoča znesek prihodkov, ki so krepko pod pragom revščine, ga organ še vedno bremeni za neživljenjske davke in s tem poglablja revščino ter zaostruje pogoje za ustvarjanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Predmet presoje v tem postopku je le sklep o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe iz razloga po 1. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2. Tožnik ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na način obdavčitve in na višino davčne obveznosti, okoliščina, da stranka nima sredstev za plačilo obveznosti in za preživetje, pa še ne pomeni, da je obveznost ugasnila na drug način in bi zato šlo za razlog iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe, ne pa presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi.

7. Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1) je davek plačan; 2) davčna izvršba ni dovoljena; 3) se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4) predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5) je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6) je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7) davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Davčni organ v skladu s citiranimi določbami postopa tudi takrat, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

8. Ustavitev davčne izvršbe je torej samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba ustavi (le), če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov. Toženka je z izpodbijano odločbo delno ustavila postopek davčne izvršbe iz razloga po 1. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, saj so bila prejeta plačila in posledično obveznosti po sklepu o davčni izvršbi delno poravnane.

9. Tožnik v tožbi ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal v celoti, da organ določenega plačila ni upošteval, oziroma da način poravnavanja obveznosti ni bil pravilen. Tožbeni ugovori se nanašajo na to, da se tožnika terja za davčne dajatve, ki naj bi se določale na osnovi fiktivnega dohodka, tožnika pa naj bi se bremenilo za neživljenjske davke. Tožnik torej dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi in izvršilnega naslova, v tem postopku pa, enako kot v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi (prim. peti odstavek 157. člena ZDavP-2), ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ugovori, s katerimi tožnik oporeka pravilnosti in zakonitosti izdaje sklepa o izvršbi, na odločitev v tem sporu nimajo vpliva.

10. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da je v predmetni zadevi davek (dolg tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost), ki ga davčni organ terja od tožnika, ugasnil na drug način (7. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2), vendar ostane na pavšalni ravni in tega dejstva v tožbi ne pojasni, še manj pa dokaže. Sodišče ne more slediti razlogom tožnika v tožbi, da vsako leto sporoča znesek prihodkov, ki je krepko pod pragom revščine, kljub temu pa se ga bremeni za davke in s tem poglablja revščino. Po presoji sodišča navedena okoliščina ne predstavlja okoliščine iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, da je tožnikov dolg, ki se izterjuje, ugasnil na drug način, kot to napačno meni tožnik. Slabo premoženjsko stanje tožnika pa tudi ne more vplivati na odločitev, da davčni organ zoper davčnega dolžnika začne postopek prisilne izterjave davčnega dolga, prav tako to ni razlog za ustavitev že začete davčne izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2. Lahko pa je slabo finančno stanje ovira za izvršitev sklepa o davčni izvršbi, saj mora banka, ki sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa zakon. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec. Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da se zoper njega izvršba sploh ne bi smela dovoliti, temveč le, da so pri opravljanju izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči. 11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.