Jedro

Ker je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. odstavka 421. člena ZKP potekel 26.1.2003, je dne 29.4.2003 vložena zahteva za varstvo zakonitosti prepozna.

Izrek

1. Zahteva zagovornika obsojenega J.I. zoper pravnomočni sklep o zavrženju zagovornikove pritožbe se zavrne.

2. Zahteva zagovornika obsojenega J.I. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo se zavrže.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 08.10.2002 je bil J.I. (obsojenec) spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Za obe dejanji sta mu bili določeni denarni kazni 100.000,00 oziroma 80.000,00 SIT, nato pa na podlagi 4. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena denarna kazen 160.000,00 SIT, ki jo mora obsojenec plačati v 90 dneh. Sodba ni vsebovala obrazložitve, ker je sodišče štelo, da so se upravičenci do pritožbe pritožbi odpovedali (2. odstavek 368. člena ZKP).

Okrajno sodišče v Domžalah je s sklepom z dne 06.01.2003 na podlagi 2. odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP odločilo, da se pritožba obdolženega J.I. z dne 04.11.2002 zavrže, ker je nedovoljena glede na to, da obdolženec pritožbe ni napovedal. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 05.03.2003 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik je dne 29.04.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep in zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in Vrhovnemu sodišču predlagal, da navedene sodne odločbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje in odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal njeno zavrnitev. Ko zahteva za varstvo zakonitosti z zatrjevanjem, da je obsojeni po razglasitvi sodbe dne 08.10.2002 napovedal pritožbo, česar pa naj bi sodnica ne protokolirala, s tem ne uveljavlja zatrjevane kršitve določbe 1. odstavka 368. člena ZKP, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet odločanja s tem izrednim pravnim sredstvom. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč jasno razvidno, da pritožbe ni napovedal in da je bil deležen korektnega pravnega pouka. Sodnica je na glavni obravnavi dne 08.10.2002 izločila uradni zaznamek o izjavi obdolženca, vendar gre po mnenju vrhovnega državnega tožilca za relativno in ne absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj v spisu ni podatka, da je vsebina izjave, zapisana na izločenem uradnem zaznamku, lahko kakorkoli vplivala na presojo sodnice v tej kazenski zadevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena kolikor izpodbija pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe, zahteva zoper pravnomočno sodbo pa je vložena prepozno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP zavrglo zagovornikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da obdolženec pritožbe ni napovedal in je zato štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedal (2. odstavek 368. člena ZKP). Višje sodišče je pritožbene navedbe, da je obdolženec na glavni obravnavi izrecno izjavil, da se bo zoper sodbo pritožil, ocenilo kot neprepričljive, "ker niso z ničemer dokumentirane, so pa tudi v nasprotju s pisno izjavo sodnice z dne 20.01.2003, ki je navedla, da je obdolženec po razglasitvi sodbe izjavil le, da bi rad izrek razglašene sodbe". Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik izpodbija takšno odločitev nižjih sodišč, vendar izrecno in tudi smiselno ne zatrjuje nobene kršitve zakona. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, da je obdolženec pritožbo napovedal in da ni vedel, da sodnica tega ni zapisala. Sodišču druge stopnje pa očita, da je slepo verjelo izjavi sodnice, čeprav je bila dana po treh mesecih in pol in da bi moralo njeno izjavo preveriti z zaslišanjem drugih navzočih procesnih udeležencev. S takšnimi navedbami pa zagovornik izraža zgolj dvome v pravilnost in zanesljivost zaključka nižjih sodišč, da obdolženec pritožbe ni napovedal. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik z vloženo zahtevo izpodbija tudi pravnomočno sodbo. Očita ji nezakonitost ter kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije, ker je sodbo izrekla sodnica, ki ni bila nepristranska, glede na to, da je bila seznanjena z obdolženčevim obvestilom policiji, katerega je izločila na glavni obravnavi dne 08.10.2002. Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP smejo upravičenci vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodbo. Sodba, ki jo zagovornik izpodbija, je postala pravnomočna 16.10.2002 s potekom osemdnevnega roka za napoved pritožbe (1. odstavek 368. člena ZKP) glede na to, da je bila zagovornikova pritožba z izvedbo zakonitega postopka zavržena kot nedovoljena. Obsojenec je pravnomočno sodbo prejel 25.10.2002. Rok tri mesece za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je začel teči 26.10.2002 in je potekel 26.01.2003. Zagovornik pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil 29.04.2003, torej po poteku omenjenega zakonskega roka, ki tudi za zagovornika teče od vročitve sodbe obsojencu.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, ker je ugotovilo, da je prepozna.