Jedro

V zvezi z uporabo določila 129. člena ZDR/90 gre v tej zadevi za vprašanje, kaj pomeni, če javni tožilec ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo in kdaj lahko to stori. Po mnenju revizijskega sodišča je odpust ničen le, če javni tožilec to ugotovi v prvi fazi postopka (oziroma najkasneje do pravnomočnosti odločitve o zakonitosti odpusta), saj takrat ugotavlja, da kaznivega dejanja ni, ker dejanje, ki je bilo storjeno nima znakov kaznivega dejanja ali če sodišče z oprostilno sodbo tako odloči. V drugih primerih pa vseeno obstaja storitev dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, pa čeprav kasneje ni ugotovljena kazenska odgovornost in ni izrečena kazenska sankcija (ker na primer ni dovolj dokazov za sodbo po obtožbi). Upoštevati je treba, da je bilo storjeno neko dejanje, ki je, čeprav brez kazenske sankcije, vseeno povzročilo, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep tožene stranke B. E. R. s.p. (sedaj B. R., storitve, trgovina, posredovanje d.o.o.), Trg c. 5, C., s katerim je bil tožniku E. R. izrečen odpust z dela in sklep toženca z dne 27. 8. 1996, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika v zvezi s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 842/96 z dne 12. 1. 1999, sta nična.

Ugotovi se, da tožniku 6. 8. 1996 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in tožniku za čas od vključno 7. 8. 1996 do vrnitve na delo zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, tožniku zagotoviti vpis delovne dobe za navedeno obdobje v delovno knjižico in mu plačati nadomestilo plače za navedeno obdobje v bruto višini, kot če bi bil na delu, s tem, da je od mesečnega bruto nadomestila dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostali neto znesek vsakega mesečnega nadomestila pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu do plačila, vse v roku osmih dni." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženima strankama stroške postopka (pred sodiščem prve stopnje) odmerjene na 160.000,00 SIT to je 667,67 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da sta sklepa o odpustu tožnika z dela z dne 2. 8. 1996 in 27. 8. 1996 nična, da tožniku delovno razmerje pri pravnem predniku prvotožene stranke ni prenehalo, ampak je še vedno v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo v roku osmih dni, da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od vključno 7. 8. 1996 in mu povrniti odmerjene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženi stranki vložili revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajali sta, da sta sodišči razlagali določbo 129. člena ZDR/90 preveč ekstenzivno in široko na škodo delavca in delodajalca. Zakonodajalec ni imel namena, da bi uzakonil negotovo in absurdno situacijo z nepredvidljivimi posledicami za obe strani, ob upoštevanju časa trajanja sodnih postopkov. Poleg tega javni tožilec v obravnavani zadevi ni nikoli ugotovil, da kaznivega dejanja ni bilo. Ugotovitev, da kaznivo dejanje ni dokazano ne pomeni tudi ugotovitve, da kaznivega dejanja ni bilo. Šlo je samo za oceno, da javni tožilec nima dovolj dokazov za pregon. Zato zaključek sodišča, da kaznivega dejanja ni bilo, nima podlage v materialnem pravu, poleg tega pa je še v nasprotju s pravno varnostjo. Obe sodišči tudi zmotno razlagata stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 160/2001 z dne 9. 4. 2001, saj stališča Vrhovnega sodišča ni mogoče razlagati tako, da pomeni kasnejša odločitev javnega tožilca in umik obtožbe tudi ugotovitev, da kaznivega dejanja ni bilo. Zato sta predlagali, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti odpusta z dela kot neutemeljen zavrne.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revizija vsebinsko ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (to kršitev uveljavlja samo formalno), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te kršitve ni preizkušalo. Zato izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če morda v novem postopku ni šlo za že razsojeno zadevo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je v 129. členu določal, da zasebni delodajalec, lahko odpusti delavca z dela brez poprejšnje odpovedi, če je delavec na delu v zvezi z delom zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. O tem mora delodajalec istočasno obvestiti pristojnega javnega tožilca. Če ta ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo, mora o tem obvestiti delodajalca in delavca. Na podlagi takšne ugotovitve je izrečen odpust ničen; delovno razmerje ni prenehalo in delavec ima pravico do nadomestila plače in do drugih pravic iz dela in v zvezi z delom, ki bi jih imel, če bi delal. 10. Taka določba zakona je bila že v času sprejema zastarela, poleg tega pa je predstavljala za delodajalca (komentar dr. Ivana Žužka, Zakon o delovnih razmerjih s pojasnili, GV 1994, str. 131) izrazito tveganje, ker je bil delodajalec dolžan zaradi ničnega (neupravičenega) odpusta delavcu povrniti vso škodo, ki mu je nastala.

11. Kot je razvidno iz listinskih dokazov v spisu in dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, je v kazenski zadevi tožnika po več opravljenih glavnih obravnavah državni tožilec obtožbo zoper njega umaknil, ker obtožencu na razpoložljive dokaze ni bilo mogoče dokazati očitanega kaznivega dejanja oziroma prilastitve denarja v višini, kot je bila navedena v obtožbi. Zaradi umika obtožbe je sodišče ustavilo postopek. Toženi stranki sta bili o umiku obtožbe obveščeni, poučeni o možnostih nadaljevanja postopka, vendar te možnosti nista izkoristili.

12. Revizijsko sodišče sicer soglaša z revizijo, da v primeru, če osumljencu kaznivega dejanja ni mogoče dokazati ni nujno, da gre tudi za situacijo, da kaznivega dejanja ni bilo. Vendar pa v našem kazenskem pravu (za razliko od nekaterih drugih sistemov) niti praksa niti teorija v takem primeru ne delata razlike. Zaradi določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa domnevo nedolžnosti, po kateri tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, kar pomeni, da tudi v primeru pomanjkanja dokazov (in ustavitve postopka zaradi tega) lahko zaključimo, da ni bilo kaznivega dejanja. Vprašanje pa je, če to zadošča za ničnost odpusta.

13. Revizija sodišču očita zmotno razlago sodbe VSRS VIII Ips 160/2001 z dne 9. 4. 2001. Ker se citirana sodba nanaša izključno na izpolnjevanje razlogov (pogojev) za odpust z dela oziroma za zakonitost odpusta (v času odpusta) in se ne ukvarja (ker to ni bilo potrebno) s posledicami v primeru, če se ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo, zato takšno napačno razumevanje te sodbe niti ni mogoče (in je v izpodbijani sodbi sodišče tudi ne razlaga drugače).

14. Nov postopek, ki se v reviziji obravnava pod VIII Ips 242/2007 je bil sprožen zaradi spremembe v pravnem položaju strank, po ugotovitvi pristojnega državnega tožilca v letu 2004, to je tri leta po dokončanju prvega postopka, da tožniku ni mogoče dokazati storitve očitanega kaznivega dejanja in posledičnem umiku obtožbe in ustavitvi postopka. Taka ugotovitev državnega tožilstva je sicer vsebinsko pomenila ugotovitev, da kaznivega dejanja ni bilo, vprašanje pa je, če to zadošča za zaključek, da je bil odpust delavca ničen. Gre za vprašanje, kaj pomeni, če javni tožilec ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo in kdaj lahko to stori. Po mnenju revizijskega sodišča je odpust ničen le, če javni tožilec to ugotovi v prvi fazi postopka (oziroma najkasneje do pravnomočnosti odločitve o zakonitosti odpusta), saj takrat ugotavlja, da kaznivega dejanja ni, ker dejanje, ki je bilo storjeno nima znakov kaznivega dejanja ali če sodišče z oprostilno sodbo tako odloči. V drugih primerih pa vseeno obstaja storitev dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, pa čeprav kasneje ni ugotovljena kazenska odgovornost in ni izrečena kazenska sankcija (ker na primer ni dovolj dokazov za sodbo po obtožbi). Upoštevati je treba, da je bilo storjeno neko dejanje, ki je, čeprav brez kazenske sankcije vseeno povzročilo, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. 15. Zaradi navedenih razlogov, ko je ugotovilo, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo sodbi sodišč nižje stopnje.

16. O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP, ob upoštevanju določb 154. in 155. člena ZPP in ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, 67/03 in nadalj.), pri čemer je upoštevalo, da pritožbeni in revizijski stroški niso bili priglašeni.