Jedro

Sodišče druge stopnje bi moralo odločiti tudi o izpolnjevanju pogoja iz drugega odstavka 88. člena ZDR (nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja), kar je bistveno za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker izpodbijana sodba razlogov o tem odločilnem dejstvu nima, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu predavatelj-organizator delovne prakse, je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Očitano mu je bilo, da svojega dela ni opravljal strokovno, kvalitetno in pravočasno. Vsa poročila študentov je ocenil kot uspešna, čeprav zadovoljujeta predpisanim kriterijem za tako oceno le dve, ostala pa bi morala biti ocenjena kot neuspešna oziroma bi morala biti vrnjena v dopolnitev. Tožnik ni imel pregleda nad seznami in naslovi mentorjev, ki jim je anketni vprašalnik pošiljal šele mesec in pol po opravljeni delovni praksi.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik nesposoben za opravljanje dela na delovnem mestu predavatelj-organizator delovne prakse. Izvedenec je sicer 20 poročil ocenil kot vsaj deloma uspešnih, čeprav taka ocena po Navodilih tožene stranke za izvajanje delovne prakse ne obstaja in tudi dekanica je ta poročila ocenila kot nepopolna in ne kot neuspešna. Navodila tudi ne zahtevajo, da bi moral organizator delovne prakse v primeru formalnih pomanjkljivosti zahtevati dopolnitve. Tožnik je s tem, ko je taka poročila ocenil kot uspešna, ravnal v skladu z namenom delovne prakse. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik imel pregled nad seznami in naslovi mentorjev, vendar očitno ne v takšni obliki, kot je to želela tožena stranka. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik pošiljal mentorjem tako pozno in mu ni mogoče očitati nastale zamude, ki so jo povzročili predvsem mentorji. Navodila anketnih vprašalnikov sploh ne predpisujejo in tudi ne roka za njihovo oddajo. Razlogi zaradi katerih je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi kažejo bolj na krivdni kot pa na razlog nesposobnosti. Študentje in mentorji so delo tožnika ocenili kot uspešno in tožena stranka nasprotnega ni zatrjevala. Sodelovanje s tožnikom so kot korektno oziroma dobro ocenili tudi uprava družbe R., načelnik Upravne enote N. in sodelavci. Sodišče je kot stvarne okoliščine, ki so vplivale na tožnikovo delo, upoštevalo delo samih študentov, mentorjev, ne najboljše pogoje za delo in dejstvo, da se tožnik tudi ni imel možnosti izobraževati.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Odpovedni razlog nesposobnosti je razlog objektivne narave, saj izvira iz spremenjenih pogojev za opravljanje dela, ki so opredeljeni z zakonom ali na zakonu temelječem predpisu. Treba ga je ločevati od krivdnega razloga. Pri nedoseganju pričakovanih rezultatov dela gre za premajhno zmožnost delavca za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela. Tožena stranka je ugotovila, da vsa poročila (razen dveh), ki so bila ocenjena „uspešno“, nimajo vsebine, kot je določena v Navodilih. Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnik nima pregleda nad mentorji in da jim pošilja vprašalnike (pre)pozno. Ugotovitve tožene stranke so bile potrjene z mnenjem izvedenca, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da tožnik seznamov in naslovov mentorjev ni imel v takšni obliki, kot je to želela tožena stranka.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo iz revizijskih razlogov po točki 1. in 3. prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe drugega odstavka 88. člena ZDR in v tej smeri sodba sodišča druge stopnje nima nobenih razlogov. Navaja, da je poročila o delovni praksi študentov ocenil kot uspešna, ker je upošteval vsebino delovnih poročil in namen delovne prakse. Pomanjkljivosti niso bile vsebinske, pač pa le formalne narave in nebistvene. Izvedensko mnenje ugotavlja, da so Navodila tožene stranke za izvajanje delovne prakse pomanjkljiva in bi bila lahko bolj razčlenjena, jasna in konkretnejša. Tožnik je delal v zelo težkih pogojih, naslovi mentorjev so bili shranjeni po abecednem redu za vsa podjetja in mentorje. V sodbi druge stopnje manjkajo ugotovitve in obrazložitve, iz katerih bi bilo razvidno, da je zatrjevani odpovedni razlog nesposobnosti take narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

5. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Tožnik uveljavlja kot revizijski razlog bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Ne pove sicer izrecno, za katero kršitev naj bi šlo, toda iz revizijskih navedb povsem jasno izhaja, da gre za uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revizija je že v tem delu utemeljena.

8. Po določbah 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, naveden v prvem odstavku tega člena, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Ne zadošča torej, da sodišče samo ugotovi (in obrazloži) obstoj razloga nesposobnosti, temveč mora tudi ugotoviti (in obrazložiti) tudi, ali ugotovljeni razlog onemogoča nadaljevanje dela med delavcem in delodajalcem.

9. Sodišče prve stopnje se je na navedeno zakonsko določbo sklicevalo, vendar se v nadaljevanju ni izrecno izreklo o tem, ali je ta pogoj izpolnjen ali ne. To je razumljivo, saj je ugotovilo, da že obstoj utemeljenega razloga ni dokazan. Sodišče druge stopnje je glede tega vprašanje sprejelo drugačno dokazno oceno (revizijskega razloga v tej smeri tožnik niti smiselno ne uveljavlja). Vendar bi sodišče druge stopnje v takem primeru moralo odločiti tudi o izpolnjevanju pogoja iz drugega odstavka 88. člena ZDR, kar je bistveno za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker izpodbijana sodba razlogov o tem odločilnem dejstvu nima, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno odločiti o pritožbi tožene stranke in v primeru, da bo ponovno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, ugotoviti in obrazložiti vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilna za zakonitost take odločitve. To bo lahko storilo bodisi na podlagi že ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje ali z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka v skladu z ZDSS-1 oziroma ZPP.

11. Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.