Jedro

Ne zadošča ugotovitev, da fizični napor ni povzročil astme, ampak je potrebno ugotoviti tudi, ali je fizični napor sprožil manifestacijo / izbruh astme. Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke je pomembno, ali obstaja verjetnost, da tožnikova bolezen (astma) v primeru, da ne bi bil izpostavljen posebnemu telesnemu naporu (urjenje v vojski ob polni obremenitvi s plinsko masko), ne bi izbruhnila ali pa vsaj, da bi izbruhnila kasneje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 2. in 3. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je mora plačati tožniku odškodnino v znesku 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1998 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (do 4.800.000,00 SIT) pa zavrnilo (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženki 520.429,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977). Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je mogoče toženki očitati odgovornost za škodni dogodek, ki se je tožniku pripetil na terenskih vajah v septembru 1992. Toženka bi morala, po ugotovitvi dne 22.7.1992 o tožnikovi delni sposobnosti za služenje vojaškega roka, ustrezno ukrepati oziroma ga oprostiti opravljanja težjih fizičnih naporov pri vojaškem usposabljanju. Neutemeljena je zavrnitev tožbenega zahtevka glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je takšna škoda tožniku nastala zaradi bolezni, ne pa le zaradi konkretnega astmatičnega napada v septembru 1992, ki je bil le manifestacija tožnikove bolezni. Tožnik pred urjenjem s plinsko masko ni doživel astmatičnega napada, njegovo zdravstveno stanje se je po prvem napadu poslabšalo in sicer tako, da so ugotovili, da ni sposoben za služenje vojaškega roka. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izvedenec navedel, da bi tožnikova bolezen izbruhnila v vsakem primeru, saj je takšna ugotovitev v nasprotju z izpovedbo izvedenca. Tožnikovo življenje se je po napadu astme v septembru 1992 močno spremenilo, za kar je odgovorna tožena stranka; napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je nastop tožnikove bolezni dogodek, ki ga ni mogoče pripisati postopanju tožene stranke. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977) je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nedvomno ugotovljeno, da telesna obremenitev ne more povzročiti astme, ampak astmo le manifestira. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izvedenskega mnenja) tudi ugotovilo, da je zelo verjetno, da je bolezen pri tožniku že pred letom 1992 obstajala ter da je nemogoče, da bi se astma pojavila v prvem tednu služenja vojaškega roka, kar pritožbeno sodišče sprejema. Prav tako je bilo ugotovljeno, da se je tožnikova bolezen manifestirala prav v času služenja vojaškega roka in da je fizični napor (urjenje pod plinsko masko) sprožilo prvi tožnikov astmatični napad v septembru 1992 (kar je narekovalo tudi odločitev sodišča prve stopnje iz 1. odstavka izpodbijane sodbe). Zaradi navedenega pritožbeno sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi potrebno natančno razlikovati med vzroki za nastanek tožnikove bolezni - astme ter vzroki za manifestacijo oz. izbruh astme; posledično pa tudi med škodo, ki jo tožnik trpi zaradi obstoja same bolezni ter škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi manifestacije oz. izbruha astme. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker je nastop tožnikove bolezni dogodek, ki ga ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke; okoliščina, da je do izbruha tožnikove bolezni prišlo ravno v času služenja vojaškega roka pa nima lastnosti pravnorelevantnega vzroka. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da ni vzročne zveze (kot ene od zakonskih predpostavk za obstoj odškodninske obveznosti) med škodljivim dejstvom oz. med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo Odločitev, da ni pravnorelevantme vzročne zveze, je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na mnenje izvedenca doc. dr. S. Š. in sicer v delu, ko je izvedenec zatrdil, da bi tožnikova bolezen slejkoprej izbruhnila, tudi če se tožnik v vojski ne bi izpostavljal povečanim telesnim naporom. Ob tem pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedenčeve ugotovitve povzelo nenatančno. Kot utemeljen opozarja pritožnik, je namreč izvedenec na glavni obravnavi dne 17. 12. 1998 pojasnil, da bi lahko prišlo do istih težav v istem času, tudi če tožnik ne bi šel na služenje vojaškega roka, lahko pa tudi, d do težav ne bi prišlo nikoli. V obravnavanem primeru je zadnja izjava ključnega pomena. Glede na takšno izjavo je namreč potrebno ugotoviti ali obstaja verjetnost, da tožnikova bolezen v primeru, da ne bi bil izpostavljen posebnemu telesnemu naporu (ki ga urjenje ob polni obremenitvi s plinsko masko gotovo predstavlja), ne bi izbruhnila ali pa vsaj, ali obstaja verjetnost, da bi izbruhnila kasneje. Če bi se ugotovilo da je tako, vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo ne bi bilo mogoče zanikati. Zaradi navedenega pritožben sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo (manifestacija oz. izbruh astme pri tožniku) vsaj preuranjena. V obravnavani zadevi je namreč potrebno upoštevati, da tožnik, čeprav je bil morda že pred letom 1992 astmatik, do septembra 1992 ni imel astmatičnih napadov; prav pojav napadov (ali manifestacija oz. izbruh astme) pa je tista škoda, ki jo zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje je torej pri ugotovitvi, da ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo (to je, da ena od zakonskih predpostavk za obstoj odškodninske obveznosti ni podana), napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi tega pa je dejansko stanje v obravnavani zadevi (predvsem glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti) ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP (1977) pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku dopolniti dokazovanje v zgoraj nakazani smeri (po potrebi tudi z dodatnim izvedenskim mnenjem) ter natančno presoditi o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti. Ob tem bo potrebno tudi oceniti ravnanje tožene stranke, ki kljub ugotovitvi z dne 22.7.1992, da je tožnik za služenje vojaškega roka le delno sposoben, njegovega programa urjenja očitno ni prilagodila tožnikovi bolezni. Prav tako pa bo potrebno, kot je pritožbeno sodišče že opozorilo v sklepu I Cp 1232/97 z dne 20.5.1998, oceniti ravnanje tožnika samega v zvezi z možnostjo preprečitve ali zmanjšanja nastale škode; nato pa ob pravilni uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).