Jedro

Ker obsojenka kljub prizadevanjem ne dobi zaposlitve, ki bi ji zagotavljala višje prihodke in ker prav iz ničesar v spisu ne izhaja, da je mogoče pričakovati, da se bo to kmalu spremenilo, je mogoče zanesljivo reči, da obsojena posebnega pogoja v novem roku, in tudi sicer, ne bo sposobna izpolniti, kar končno izhaja tudi iz sedaj izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve pisnega odpravka ugotavlja, da zaradi slabega finančnega stanja ni sposobna plačati stroškov preklicnega postopka, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do ogrozitve preživljanja njene družine. Zato je bilo potrebno sodbo spremeniti tako, da se obsojenki ne določi nov rok za izpolnitev dolžnega pogoja po plačilu prej navedenega zneska oškodovancu, ampak se ta pogoj odpravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsojeni H. R. ne določi nov rok za izpolnitev posebnega pogoja določenega ji v pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 18426/2012 z dne 29. 5. 2013, ampak se ta posebni pogoj odpravi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je senat Okrožnega sodišča v Celju, po določilih četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojeni H. R. določil nov rok za izpolnitev posebnega pogoja po pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 18426/2012 z dne 29. 5. 2013, in sicer, da plača oškodovancu D. P. s.p. iz L. glavnico po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 86222/2011 z dne 21. 6. 2011 v znesku 1.091,17 EUR najpozneje do 7. 6. 2015, sicer bo pogojna obsodba lahko preklicana in v njej določena kazen izvršena. Odločeno je bilo še, da se po četrtem odstavku 95. člena ZKP obsojena oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2. Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obsojene H. R., kot trdi iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da posebni pogoj odpravi oziroma postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi. Podredno predlaga še, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da je bil obsojeni H. R. v izrečeni pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 18426/2012 z dne 29. 5. 2013, ki je postala pravnomočna dne 7. 6. 2013, zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ob določeni kazni treh mesecev zapora in preizkusni dobi dveh let določen še dodatni pogoj (tretji odstavek 50. člena KZ), da v roku enega leta plača oškodovancu D. P. s.p. glavnico v znesku 1.091,71 EUR kot ta izhaja iz tam navedenega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s pripisom, da bo sicer pogojna obsodba preklicana. Ker obsojena navedenega posebnega pogoja v danem ji roku ni izpolnila, je oškodovanec po pooblaščencu dne 10. 10. 2014 predlagal preklic izrečene ji pogojne obsodbe. V postopku katerega je sodišče prve stopnje izvedlo in ga korektno povzelo v obrazložitvi sedaj izpodbijane sodbe je ugotovilo, da ta pogoj ni bil izpolnjen vse do njenega izreka in glede na navedbe pritožnice v vloženi pritožbi ter podatkov spisa, ni izpolnjen tudi še sedaj.

5. V primeru, ko sodišče ugotovi, da obsojeni ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena sme to, po določilih četrtega odstavka 506. člena ZKP izdati sodbo, s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen, ali določi nov rok za izpolnitev obveznosti, ali pa ta pogoj odpravi. Če spozna, da ni podlage za nobeno od teh odločitev, postopek za preklic pogojne obsodbe s sklepom, ustavi.

6. Po izvedenem postopku v katerem je zaslišalo obsojenko in si pridobilo pisne dokaze navedene v točki 4 obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje prišlo do spoznanja, da se obsojenka zaveda pomena pogojne obsodbe in bo dolžno obveznost izpolnila, ko bo dobila resno zaposlitev. Kljub temu meni, da ni najti razloga, da bi sledila predlogu zagovornika po ustavitvi preklicnega postopka. Meni, da se materialne, družinske in socialne razmere po izreku sodbe z dne 29. 5. 2013 niso v ničemer spremenile. Te okoliščine so se celo rahlo izboljšale, saj obsojena sedaj dela za daljši delovni čas (prej tri, sedaj pet dni na teden), ko za delo prejema denar, hčerka pa je starejša. Kljub temu finančno stanje obsojenke po mnenju sodišča prve stopnje ni dobro, zato tudi ni sprejelo odločitve o preklicu obravnavane pogojne obsodbe. Pri tem je sledilo njeni zavezi, da bo oškodovancu plačala. Prav zaradi varovanja pravic oškodovanca se je zato odločilo za določitev novega roka za izpolnitev posebnega pogoja.

7. Sodišče druge stopnje v zvezi z doslej povedanim ugotavlja, da že iz podatkov izhajajočih iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju I K 18426/2012 z dne 29. 5. 2013 v katero nima pravico in tudi ne želi posegati izhaja, da je bila obsojenka takrat zaposlena zgolj za tri ure tedensko, da je mati otroka starega 10 let in upravičenka do socialne pomoči v znesku 156,00 EUR. Kljub takšnim razmeram se je, očitno zaradi pripravljenosti obsojenke, da prizadejano škodo oškodovancu povrne, v zneskih po 30,00 do 40,00 EUR mesečno (l. št. 50 spisa) sodišče prve stopnje odločilo za izrek pogojne obsodbe z prej navedenim dodatnim pogojem. Navedeni dolg obsojena še vedno priznava in ga je tudi pripravljena povrniti, pri čemer pa ima pritožnik vendarle prav, ko v pritožbi izpostavlja, da za to sedaj in tudi še v prihodnje ne obstoje realne možnosti. Trditev sodišča prve stopnje, da so se materialne razmere obsojene v primerjavi s tistimi ob izreku pogojne obsodbe rahlo izboljšale je tudi po presoji sodišča prve stopnje neprepričljiva. Zgolj z upoštevanjem izkušenj je moč reči, da delo čistilke katerega opravlja obsojena po tri ure, ali pa pet tedensko ne prinaša velikega dohodka. To je razvidno iz dopisa njenega sedanjega delodajalca (l. št. 83 spisa), saj je najvišji izplačani ji znesek dosegel višino le 82,13 EUR, v mesecu septembru 2014. Obsojenka zase in za bolno mladoletno hčerko, katera rabi posebno prehrano, kot to izhaja iz dokumentacije in strokovnega mnenja na l. št. B 3 in B 4 spisa, ob preživnini 100,00 EUR, potrebuje za preživetje dodatno pomoč, katero ji zagotavlja Center za socialno delo v Šmarju pri Jelšah. Kljub denarni pomoči v višini 186,90 EUR mesečno in otroškim dodatkom v višini 114,31 EUR ter sofinanciranju najemnine so ji namreč morali (l. št. 86 spisa) v letu 2014 pomagati še z izrednima denarnima pomočema v višini 477,40 EUR. Gre torej za dohodke kateri zaradi posebnih potreb obsojenkine hčerke ne izkazujejo možnosti, da bi ta iz njih mogla povrniti dolžno obveznost, tudi ne njenega dela. Ob tem ni moč spregledati nadaljnje trditve pritožnika, da ni pričakovati, da bi se možnosti obsojene za pridobitev občutnejših sredstev v prihodnje izboljšale. Kljub prizadevanjem službe katera bi ji zagotavljala višje prihodke ne dobi, ko prav iz ničesar v spisu ne izhaja, da je mogoče pričakovati, da se bo to kmalu spremenilo. Zaradi tega je moč zanesljivo reči, da obsojena posebnega pogoja v novem roku, in tudi sicer, ne bo sposobna izpolniti, kar končno izhaja tudi iz sedaj izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve pisnega odpravka ugotavlja, da zaradi slabega finančnega stanja ni sposobna plačati stroškov preklicnega postopka, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do ogrozitve preživljanja njene družine.

8. Zaradi povedanega je bilo pritožbi potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se obsojenki ne določi nov rok za izpolnitev dolžnega pogoja po plačilu prej navedenega zneska oškodovancu, ampak ta pogoj, odpravi (četrti odstavek 506. člena ZKP).

9. Obsojena je s pritožbo vloženo po zagovorniku uspela, zato ni dolžna plačati sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).