Jedro

Odpis davčnega dolga in ostale ugodnosti glede (načina) plačila obveznosti so predvidene za najbolj ogrožene socialne primere, ko zavezanec nima sredstev, premoženja in ne prihrankov, s katerimi bi lahko poplačal davčne obveznosti. Ker je v obravnavani zadevi nesporno ugotovljeno, da je tožnica z družino v obdobju pred vložitvijo vloge razpolagala z večjo vsoto denarja iz naslova kupnine za stanovanje, je bila njena vloga za odpis davčnega dolga utemeljeno zavrnjena. Odobreno pa ji je bilo obročno plačilo davka v treh mesečnih obrokih, kar je zanjo glede dejansko stanje, ugotovljeno v postopku, skladno z določbami ZDavP-2 najugodnejša odločitev.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnico se v tem postopku oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 4292-222/2011-21 0802-18 z dne 29. 3. 2011, je Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se zahtevku tožnice za obročno plačevanje davčnega dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine za leto 2010, ki po stanju na dan 29. 3. 2011 znaša 3.412,17 EUR, ugodi tako, da se odobri obročno odplačevanje dolga v treh mesečnih obrokih (I. točka izreka). Pri tem se za čas, ko je dovoljeno obročno plačilo, zaračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, kot je veljala na dan izdaje odločbe (II. točka izreka). Navedeno je še, da bodo v primeru, če davek na bo plačan v določenih rokih, obračunane zamudne obresti, in odločeno, da se zahtevku za odpis ali delni odpis davčnega dolga ne ugodi, da stranka trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (III., IV., V. in VI. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica dne 7. 1. 2011 na prvostopenjski organ podala vlogo za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine za leto 2010. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na 101. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11, ZDavP-2-UPB4, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Navaja tudi določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07 in 102/07, v nadaljevanju Pravilnik), ki določa podrobnejše kriterije, ki jih tudi navaja. Sklicuje se na 29. in 30. člen Pravilnika in dodaja, da je skladno s 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti pridobil iz registra davčnih zavezancev podatke za tožnico in družinske člane, ki jih navaja.

Prvostopenjski organ nato na podlagi podatkov ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga v skladu s 101. členom ZDavP-2. Ugotovljeni mesečni dohodki namreč presegajo dohodkovna kriterija za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga, določena v 36. in 37. členu Pravilnika. Pač pa tožnica, v skladu z 2. odstavkom 103. člena ZDavP-2 izpolnjuje pogoje za obročno odplačevanje davka v 3 mesečnih obrokih. Pojasni še, da se skladno s 104. členom ZDavP-2 za čas, ko je dovoljeno obročno plačilo davka, za neplačane davke (vključno z zamudnimi obrestmi) zaračunavajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe o obročnem plačilu odločbe o obročnem plačilu.

Tožnica je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-31-189/2011-2 z dne 28. 6. 2011 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve najprej navaja relevantne določbe ZDavP-2 in Pravilnika. Navaja 2. odstavek 30. člena Pravilnika, po katerem lahko davčni organ, ne glede na prvi 1. odstavek tega člena v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo (226,80 EUR) in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po 1. odstavku tega člena pa je delni odpis mogoč, če dohodki ne presegajo 60 % minimalnega plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bila vloga tožnice za odpis davčnega dolga zavrnjena iz razloga, ker je tožnica z družino v obdobju pred vložitvijo vloge razpolagala z večjo vsoto denarja iz naslova kupnine za stanovanje. Odobreno pa ji je bilo obročno plačilo davka v treh mesečnih obrokih.

V nadaljevanju poudari, da je davčna služba pristojna predvsem za odmero, obračunavanje, pobiranje in izterjavo davkov, s katerimi se omogoča delovanje države in ne more omogočati ugodnosti odpisa davčnega dolga ali drugih ugodnejših načinov poplačila dolga preko restriktivno določenih pogojev v obstoječi zakonodaji. Iz določb Pravilnika o odpisu in delnem odpisu davčnega dolga jasno izhaja, da jih je mogoče uporabiti v primeru, ko dohodki posameznega zavezanca (in njegovih družinskih članov) ne presegajo kriterija minimalne plače in hkrati obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz prihrankov in premoženja zavezanca in njegovih družinskih članov. Ker je v obravnavani zadevi nesporno ugotovljeno, da je tožnica razpolagala z večjim zneskom sredstev iz naslova kupnine za stanovanje, prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati napačne odločitve glede na ugotovljeno dejansko stanje v času vložitve vloge. Sicer je mogoče razumeti finančno stisko, v kateri se je znašla tožnica zaradi neugodnega spleta življenjskih okoliščin, vendar je ugodnost odpisa davčnega dolga ali drugih načinov ugodnejšega načina plačila obveznosti možna res v najbolj ogroženih socialnih primerih, ko zavezanci nimajo ne sredstev, ne premoženja ali prihrankov, s katerimi bi lahko poplačali davčne obveznosti.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija z laično tožbo. V tožbi navaja, da zneske zelo težko plačuje. Kupnino za stanovanje pa je družina porabila za plačilo dolgov in kreditov. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 98/11 – odl. US, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

K izreku sodbe Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja: Tudi po presoji sodišča v zadevi ni sporno, da tožnica pogojev za odpis zapadle davčne obveznost, določenih v ZDavP-2 in Pravilniku ne izpolnjuje. Tako je bilo v obravnavanem primeru odločeno na podlagi 2. odstavka 103. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ dovoli obročno plačilo davka v največ treh mesečnih obrokih, če davčni zavezanec - fizična oseba, davka ni zmožen plačati v enkratnem znesku in ne more zagotoviti zavarovanja ter se davek ne nanaša na opravljanje dejavnosti, kar sta navedla že oba davčna organa. Tožnici je tako bilo odobreno obročno odplačilo davčnega dolga v treh obrokih, kar je za tožečo stranko, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, skladno z določbami ZDavP-2 najugodnejša odločitev.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijani akt je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Sodišče je zato tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K izreku sklepa Na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1) sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. O oprostitvi plačila taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Ta mora predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov (1. in 2. odstavek 12. člena ZST-1). Upoštevaje v izjavi navedene podatke o višini prejemkov tožnice in družinskih članov ter premoženja, je sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa.