Jedro

Kdaj je pogodba (njen del) oderuška, določa 1. odstavek 141. člena ZOR. Dejstva, ki opredeljujejo pogodbo kot oderuško, mora zatrjevati in dokazati tisti, ki zatrjuje oderuštvo.

Najemniku ni treba z novim najemodajalcem, ki je zaradi nakupa predmeta najema vstopil v obstoječo najemno pogodbo, skleniti nove pogodbe, če nobena stranka najemne pogodbe tega ne zahteva. Ker v obravnavanem primeru ni trditve, da je takšna zahteva bila, tožeči stranki ni bilo treba plačevati novim najemodajalcem višje najemnine od tiste, ki je bila določena z najemno pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka G. d.o.o. L. - v stečaju (v nadaljevanju: tožeča stranka) je vložila proti toženi stranki T. d.o.o. Š. tožbo na plačilo 2.654.220,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zneska 273.922,00 SIT od 3.1.1994 dalje ter z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, povečani za 50%, od zneska 2.380.298,00 od 3.3.1994 dalje.

Pred tem postopkom je bilo pravnomočno ugodeno (revizijsko neizpodbijano) tožbenemu zahtevku v celoti, razen za zamudne obresti od 2.380.298,00 SIT od 3.3.1994 dalje, ki presegajo z zakonom določeno obrestno mero zamudnih obresti.

Tožbo, ne v skladu z določbami ZPP imenovano kot "nasprotna tožba" (vendar v nadaljevanju: nasprotna tožba), sta vložila tudi: 1./ T. d.o.o. Š. in 2./ R. D. (v nadaljevanju za oba: tožena stranka) proti tožeči stranki G. d.o.o. L. - v stečaju, zaradi plačila 6.647.900,00 SIT.

Pred tem postopkom je bil pravnomočno zavrnjen (revizijsko neizpodbijano) "nasprotni tožbeni zahtevek", ki presega 1.710.000,00 SIT.

Pritožbo zoper odločbo, s katero je sodišče prve stopnje: - ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tudi) na plačilo petdeset odstotnega poviška zamudnih obresti nad zakonsko obrestno mero od zneska 2.380.298,00 SIT od 3.3.1994 dalje, - ugodilo "nasprotnemu tožbenemu zahtevku" tožene stranke T. d.o.o. Š. proti tožeči stranki na plačilo 383.610,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 11.5.1994 dalje, - ugodilo "nasprotnemu tožbenemu zahtevku" R. D. proti tožeči stranki na plačilo 450.325,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 11.5.1994 dalje, - zavrnilo višji "nasprotni tožbeni zahtevek" na plačilo najemnine za čas od 17.12.1993 dalje, - zavrglo "nasprotno tožbo" na plačilo najemnine pred 17.12.1993, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Odločbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po 386. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti samo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. To pomeni, da mora vlagatelj revizije ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so (lahko) revizijski razlog, izrecno in opredeljeno uveljavljati, sicer jih revizijsko sodišče pri revizijskem preizkusu izpodbijane sodbe ne upošteva. Tožena stranka tega ni storila. Zato, in ker v postopku tudi ni prišlo do tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti, tožena stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more uspeti.

Glede na 3. odstavek 186. člena ZPP sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni vezano na pravno podlago, ki jo navede tožnik. Pač pa je vezano na dejansko podlago, na kateri temelji tožbeni zahtevek. Obratno velja tudi za toženčeve ugovore. Sodišče ni vezano na pravno opredelitev ugovorov, ki jo ponudi, vezano pa je na dejansko podlago, na kateri toženec temelji svojo obrambo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je prva tožena stranka svoji s pogodbo določeni obveznosti plačila zamudnih obresti po obrestni meri, ki je za 50% višja od zakonsko določene obrestne mere zamudnih obresti, ugovarjala samo s trditvijo, da gre za oderuške obresti.

Kdaj je pogodba (njen del) oderuška, določa 1. odstavek 141. člena ZOR. Dejstva, ki opredeljujejo pogodbo kot oderuško, mora zatrjevati in dokazati tisti, ki zatrjuje oderuštvo, v tem primeru torej tožena stranka (primerjaj: 2. odstavek 7. člena ZPP). Tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila. Šele v reviziji je prvič navedla neka dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, morda lahko vplivala na opredelitev, ali gre za oderuške obresti. Glede na tretji odstavek 385. člena ZPP pa jih sodišče na revizijski stopnji ne more upoštevati. Vse to in morda še kaj več bi tožena stranka lahko navajala in tudi morala navesti samo v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Prvič šele v reviziji je tožena stranka navedla tudi, da ni bila volja strank skleniti (glede obresti) takšne pogodbe, kot sta jo sklenili. Te trditve tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Zato je tudi v revizijskem postopku ne more, ne samo z vidika 3. odstavka 385. člena ZPP, ampak dodatno tudi še z vidika 1. odstavka 190. člena ne. Omenjena trditev namreč ne pomeni več samo uveljavljanja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede na zatrjevano dejansko podlago ugovorov zoper tožbeni zahtevek, ampak uveljavljanje drugačne dejanske podlage od tiste, ki jo je tožena stranka uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje podlage (sprememba istovetnosti dejanske podlage ugovorov zoper tožbeni zahtevek). To pa v revizijskem postopku tudi ni dovoljeno.

Glede na navedeno tožena stranka z uveljavljanjem novih dejstev v revizijskem postopku ne more uspeti. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo glede obveznosti plačila zamudnih obresti materialnopravno pravilno odločeno.

Pravilno pa je bilo odločeno tudi o "nasprotnem tožbenem zahtevku". To izhaja zlasti iz določb 1. odstavka 591. člena in 2. odstavka 592. člena ZOR. Najemniku ni treba z novim najemodajalcem, ki je zaradi nakupa predmeta najema vstopil v obstoječo najemno pogodbo, skleniti nove pogodbe, če nobena stranka najemne pogodbe tega ne zahteva. Ker v obravnavanem primeru ni trditve, da je takšna zahteva bila, tožeči stranki ni bilo treba plačevati novim najemodajalcem višje najemnine od tiste, ki je bila določena z najemno pogodbo.

Glede na navedeno ni uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava. Ker sta sodišči na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo tudi sicer pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.