14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil prof. dr. Rudolf Hoehn Saric, Združene države Amerike, ki ga zastopata mag. Pavla Sladič Zemljak in dr. Jorg Sladič, odvetnika v Ljubljani, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 242/2014 z dne 6. 5. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 222/2015 z dne 26. 8. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper delno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo pritožnikovi materi podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45). Tudi po presoji sodišča pritožnik skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije zaplenjenega premoženja, ker je imela njegova mati zanj pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča je namreč podlaga za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen tudi bilateralna mednarodna pogodba, ki je ni sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ali ta k njej ni pristopila, če je imel razlaščenec na njeni podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Taka pogodba je po oceni sodišča tudi FIP, ki sta jo ZR Nemčija in Republika Avstrija sklenili z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945. Z njo je bila vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodnine za premoženjsko škodo, ki je v tem obdobju nastala osebam, opredeljenim v Prilogi 1 FIP, njihovo odškodovanje pa je Republika Avstrija uredila z zakoni, ki jih je sprejela za izvedbo FIP, v polju svoje proste presoje. Po mnenju sodišča za presojo, da je imela pritožnikova mati pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov zadošča že, da je spadala med pregnance in priseljence z območja nekdanje Jugoslavije, tj. v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do pravic po FIP. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na potrdilo avstrijskega državnega organa, iz katerega je razvidno, da pritožnikova mati ni imela pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije. Tako potrdilo namreč ni zavezujoče, saj gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP), ki lahko potrjuje le obstoj FIP in izvedbenih predpisov kot veljavne pravne podlage za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije. Kolikor potrjuje, da pritožnikova mati na podlagi teh pravnih aktov ni imela pravice do odškodnine, pa to potrdilo pomeni le mnenje, na katerega organi odločanja v postopku denacionalizacije niso vezani. Pri presoji z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen organom odločanja tudi ni treba ugotavljati, ali je bila v tujini predvidena odškodnina primerna in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, saj bi to presegalo odločanje na podlagi ZDen, ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, pa bi preseglo namen, ki ga je zakonodajalec skušal doseči z ZDen, saj bi pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih. Zato z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen tudi ni pomembno, ali je razlaščenec izpolnjeval pogoj premoženjskega cenzusa, ki so ga za priznanje pravice do odškodnine določali izvedbeni predpisi.

2.Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrglo kot nedovoljeno, ker pritožnik ni izkazal uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po mnenju revizijskega sodišča je v reviziji konkretno in določno opredelil le eno pravno vprašanje, ki pa za odločitev v zadevi ni pomembno, saj je nanj Vrhovno sodišče odgovorilo že v več svojih odločitvah. Ker ni pojasnil, glede katerega pravnega vprašanja naj bi izpodbijana odločitev odstopala od uveljavljene sodne prakse, niti v čem naj bi bilo pravno in dejansko stanje obravnavne zadeve primerljivo s tistima zadevama, na kateri se je skliceval v reviziji, pritožnik po oceni revizijskega sodišča ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu glede zatrjevanega odstopa od uveljavljene sodne prakse.

3.Pritožnik Upravnemu sodišču očita kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 33. člena Ustave, prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Zatrjuje, da mu je z razlago tujega prava, ki nima temelja v pravnem redu matične države, odreklo pravico do denacionalizacije ter ga glede možnosti uveljavljanja upravičenj iz naslova denacionalizacije brez razumne pravne utemeljitve in v nasprotju z ZDen prikrajšalo za enako obravnavo v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije. Sodišču očita, da stališča, po katerem pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen pomenijo tudi mednarodne pogodbe, sklenjene le med tujimi državami, ni utemeljilo na nobeni mednarodnopravni analizi. Po pritožnikovem mnenju so z vidika navedene zakonske določbe upoštevne le mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila nekdanja Jugoslavija, saj naj bi pravica dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države izhajala iz pravice posameznika do denacionalizacije, ki jo je (po mehanizmu endossement) prevzela tuja država. Pravica posameznika, da od tuje države zahteva to odškodnino, naj bi lahko nastala le na podlagi izrecnih pogodbenih določb, v katerih sta se država, ki je premoženje podržavila, in država, katere državljanstvo ima razlaščenec, dogovorili, da slednja razlaščencem plača odškodnino za odvzeto premoženje, pri čemer mora taka volja držav pogodbenic izrecno izhajati tudi iz same pogodbe.[3] FIP naj ne bi bila taka pogodba, saj naj bi urejala le razmerja med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo in naj bi zato veljala le med tema dvema državama (inter partes). Ta pogodba naj Republike Slovenije skladno s 34. členom Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, in Uradni list RS, št. 35/92 – v nadaljevanju Dunajska konvencija)[4] ne bi zavezovala niti kot pravne naslednice nekdanje Jugoslavije, saj ta ni bila njena podpisnica. Vprašanje učinka in uporabe FIP naj bi bilo (kot pri drugih mednarodnih pogodbah, ki niso del slovenskega pravnega reda) pravno vprašanje in del razlage tujega prava. To pa naj bi se skladno s splošno uveljavljenim načelom razlagalo tako, kot ga razlagajo in uporabljajo organi matičnih (tujih) držav. Pritožnik sodišču očita, da je FIP in izvedbene predpise razlagalo ne le drugače, kot jih razlagajo avstrijski državni organi, temveč tudi v nasprotju z uveljavljanimi načeli razlage mednarodnih pogodb, določenimi v Dunajski konvenciji. Zato naj bi izpodbijani sodbi temeljili na samovoljni in z uveljavljanimi metodami razlage mednarodnega prava neskladni razlagi FIP. Upravno sodišče naj ne bi upoštevalo, da je FIP po volji držav pogodbenic urejala plačilo odškodnin, ki so imele značaj socialnih dajatev, in da že zato ta pogodba ne more pomeniti pravne podlage za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Namen FIP in na njeni podlagi sprejetih KVSG/62, UVEG in Zakona o prijavi škode naj ne bi bil ureditev odškodnin za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija, temveč ureditev izplačila socialno naravnanih odškodnin, ki naj bi v Avstrijo pregnanim osebam omogočile ekonomsko integracijo. Takega namena po pritožnikovem mnenju ni mogoče primerjati (enačiti) z namenom poprave krivic zaradi krivičnega odvzema premoženja, ki ga zasleduje ZDen. Zato naj bi bilo stališče, po katerem FIP z izvedbenimi predpisi pomeni pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, v nasprotju z ZDen. Sklicevanje FIP na predpise, ki naj bi jih Republika Avstrija sprejela na njeni podlagi, naj bi kazalo, da FIP, ki ureja le razmerje med dvema tujima državama, ne pa (tudi) pravic in obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, ni neposredno izvršljiva (self-executing) pogodba. Da njenih določb zoper posameznike ni mogoče neposredno uporabiti, naj bi izhajalo tudi iz 2. člena FIP, po katerem so bile do odškodnine (za škodo na gospodinjskih predmetih in predmetih, potrebnih za opravljanje poklica) upravičene v Prilogi 1 FIP navedene osebe, in sicer le, če so izpolnjevale pogoje, določene v izvedbenih predpisih. Stališče, da je za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen bistveno le, da je oseba spadala v krog upravičencev iz Priloge 1 FIP, ne glede na to, ali je izpolnjevala v izvedbenih predpisih določene pogoje, pa naj bi pomenilo, da je sodišče določbe FIP uporabilo neposredno. Pritožnik navaja, da so izvedbeni predpisi kot pogoj za pridobitev pravice do odškodnine po teh predpisih, pa tudi kot pogoj za njeno uveljavljanje, določali t. i. premoženjski cenzus, ki naj ga njegova mati ne bi izpolnjevala. To naj bi zatrjeval tudi v postopku in s predložitvijo potrdila avstrijskega zveznega ministrstva za finance, ki je javna listina, tudi dokazoval, da njegova mati odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije ni dobila niti ni imela pravice dobiti. Stališče, po katerem organi odločanja niso dolžni preverjati izpolnjevanja pogojev za pridobitev odškodnine na podlagi izvedbenih predpisov, naj bi pomenilo, da je oseba po teh predpisih imela pravico dobiti odškodnino, četudi je ni mogla uveljaviti. Tako nelogično in zato arbitrarno stališče naj bi pritožniku v nasprotju z drugim odstavkom 10. člena ZDen onemogočilo uveljavljanje upravičenj, ki mu jih daje ZDen. Stališču o neupoštevnosti potrdila pristojnega avstrijskega organa, iz katerega naj bi izhajala povsem drugačno dejansko stanje in pravni zaključek, kot izhajata iz izpodbijanih sodb, pa pritožnik očita neskladje s stališčem, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo v sodbi v zadevi Buyan in drugi proti Grčiji z dne 3. 7. 2012, po katerem nepriznavanje tujih javnih listin pomeni kršitev 6. člena EKČP in 1. člena Prvega protokola k EKČP.

4.Pritožnik izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča, ki mu očita kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Zatrjuje, da je stališče, po katerem za razlago FIP ni mogoče uporabiti pravil o razlagi mednarodnih pogodb, določenih v Dunajski konvenciji, ker je bila ta sprejeta šele po podpisu FIP, v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106), da načela in pravila razlage mednarodnih pogodb, ki so se v teoriji in sodni praksi uveljavila pred sprejetjem Dunajske konvencije, po vsebini ne odstopajo od pravil razlage, ki jih predvideva ta konvencija.

5.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

6.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62 – v nadaljevanju KVSG/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62 – v nadaljevanju Zakon o prijavi škode).

[3]Pritožnik navaja, da takšne določbe vsebujeta npr. E. točka 74. člena Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 104/47) in drugi odstavek 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. 5. 1955 (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56).

[4]Nov prevod Dunajske konvencije je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 87/11, MP, št. 13/11.

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Rudolfa Hoehna Sarica, Združene države Amerike, ki ga zastopata mag. Pavla Sladič Zemljak in dr. Jorg Sladič, odvetnika v Ljubljani, na seji 12. decembra 2017

odločil:

1.Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 242/2014 z dne 6. 5. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper delno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožnikovi materi. Tudi po presoji sodišča pritožnik skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije podržavljenega premoženja, ker je imela njegova mati zanj pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po oceni sodišča namreč FIP in izvedbeni predpisi pomenijo pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, saj so imeli "razlaščenci" na njihovi podlagi možnost v Republiki Avstriji pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Na podlagi stališča, po katerem je denacionalizacijski zahtevek na podlagi ZDen v celoti izključen, če je v tuji državi obstajala pravna podlaga, ki je omogočala pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, je sodišče presojo, da je pritožnikova mati imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, utemeljilo na ugotovitvi, da je spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Zato po mnenju Upravnega sodišča upravnim organom ni bilo treba ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi ji šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen. S odbo Upravnega sodišča je pritožnik izpodbijal z revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi, s katero izpodbija obe sodni odločbi, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 33. člena Ustave, prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Upravnemu sodišču med drugim očita, da ga je z razlago, po kateri je za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen bistveno le, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog upravičencev iz Priloge 1 FIP, ne glede na to, ali je za priznanje te odškodnine izpolnjevala v izvedbenih predpisih določene pogoje, glede možnosti uveljavljanja upravičenj iz naslova denacionalizacije brez razumne pravne utemeljitve in v nasprotju z ZDen prikrajšalo za enako obravnavo v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije. Stališču, da za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno, ali je oseba izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine na podlagi izvedbenih predpisov, očita nelogičnost in arbitrarnost, saj naj bi pomenilo, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino, četudi te pravice ni mogla uveljaviti. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi, povrnitev njegovih stroškov postopka z ustavno pritožbo pa naloži v plačilo Republiki Sloveniji.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-706/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotne udeležence iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavijo o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, in družba Radenska, d. o. o., Radenci, v odgovorih na ustavno pritožbo podajata svoja stališča glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožnikove očitke zavračata kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

5.Pritožnik med drugim zatrjuje, da ga je Upravno sodišče z razlago, po kateri za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je oseba, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, spadala v krog upravičencev, določenih v Prilogi 1 FIP, ne glede na to, ali je izpolnjevala v izvedbenih predpisih določene pogoje, prikrajšalo za enako obravnavo pri uveljavljanju upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije. Zato naj bi mu kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

6.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

7.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

8.Pritožnik priglaša tudi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo in Ustavnemu sodišču predlaga, naj njihovo povrnitev naloži v plačilo Republiki Sloveniji. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pritožnik ne navaja. Senat Ustavnega sodišča je zato odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).