Jedro

Izvršitev denacionalizacijske odločbe glede vrnitve stanovanj, v katerih so najemniki, v last in posest pomeni izročitev ključev izpraznjenih stanovanj skrbniku za poseben primer. Ta izvršitev pa ni izvedljiva, ker zavezanka (občina) ne razpolaga s ključi izpraznjenih stanovanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1151/97-10 z dne 5.5.1999.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 14.4.1997, s katero je tožena stranka za nični izrekla 3. in 4. točko izreka delne odločbe Upravne enote T. z dne 26.3.1996, kolikor je bilo z njima odločeno o vrnitvi v posest šestih stanovanj v stavbi S. in prizidku, stoječima na parc.št. 489, vl. št. 121 k.o. Ž. vas. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopne sodišče citira določbe: 3. in 4. člena, 1. odstavka 24. člena in 1. in 2. odstavka 29. člena, 3. točke 1. odstavka 54. člena in 3. točke 57. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), 3. člena Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Uradni list RS, št. 29/95) ter 1. odstavka 41. člena Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94). Prvostopno sodišče meni, da ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da v njeno delovno področje sodi nadzorstvo nad izvrševanjem nalog, ki jih izvršujejo upravne enote na področju denacionalizacije stanovanjskih hiš, stanovanj, poslovnih stavb, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč, kot tudi, da je glede teh zadev pritožbeni organ. Po mnenju prvostopnega sodišča za to ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka prekoračila svoje pristojnosti, ko je uradoma izrekla za nični 3. in 4. točko izreka prvostopne denacionalizacijske odločbe z dne 26.3.1996. Po mnenju prvostopnega sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi, v nasprotju s tožbenim ugovorom napačne uporabe materialnega prava, pravilno uporabila določbo 2. odstavka 29. člena ZDen o vračanju stanovanjskih hiš oziroma stanovanj, glede katerih obstoji najemno razmerje, ki se vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice na teh nepremičninah. To bi moral v konkretnem primeru določiti prvostopni organ v izreku prvostopne delne odločbe z dne 26.3.1996, pa tega ni naredil, ampak je zgolj v obrazložitvi prvostopne odločbe na splošno opozoril, da na stanovanjih, ki jih zasedajo najemniki, pridobi upravičenec posredno posest. V nasprotju s tožbenim ugovorom, da je, glede vrnitve v posest, navedena delna odločba z dne 26.3.1996 samo izpodbojna, ne pa tudi nična, je po mnenju prvostopnega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da izvršitev navedene odločbe glede vrnitve stanovanj v last in posest, pomeni izročitev ključev izpraznjenih stanovanj skrbniku za poseben primer. Ta izvršitev pa ni izvedljiva, ker zavezanka Občina T. ne razpolaga s ključi izpraznjenih stanovanj. Izvršitve navedene delne odločbe ni mogoče doseči niti prisilno, saj ni podane zakonske podlage za prisilno izvršitev navedene delne odločbe, kar je po oceni prvostopnega sodišča pravilno ugotovila že tožena stranka.

Prvostopno sodišče citira določbo 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. To pomeni, da je nemožnost izvršitve odločbe pravna nemožnost, ker bi izvršitev odločbe nasprotovala pravnemu redu, kar je v konkretnem primeru po mnenju prvostopnega sodišča pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Prvostopno sodišče zato ni upoštevalo tožbenega ugovora, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita in nepravilna.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je prvostopna odločba postala pravnomočna in da je zaradi pravnomočnosti prišlo do konvalidacije, prvostopno sodišče opozarja na določbo 1. odstavka 268. člena ZUP, po kateri se lahko odločba vsak čas izreče za nično, kar pomeni, da ugotovitev ničnosti ni vezana na potek časa.

Čeprav ima nična odločba lahko videz pravnomočne odločbe, pa so pravne posledice nepravilnosti oziroma nezakonitosti, do katerih je prišlo v upravnem postopku pred njeno izdajo ali ob sami izdaji, v primerih, določenih v 267. členu ZUP, take narave, da po mnenju prvostopnega sodišča dejansko ne more postati niti pravnomočna niti izvršljiva, ampak se mora izreči za nično takoj, ko se odkrije njena nezakonitost. Zato prvostopno sodišče ni upoštevalo tožbenega ugovora, da pravnomočnost določene napake v postopku odpravi in da je, glede vrnitve v posest, odločba le izpodbojna, ne pa nična.

Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izvršbo, pa prvostopno sodišče pripominja, da izvršbo konkretnih upravnih aktov ureja četrti del ZUP, praviloma kot kronološko nadaljevanje upravnega postopka, v katerem je izvršba njegova zadnja in zaključna stopnja, čeprav je ločen in samostojen postopek za prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v izreku konkretnega upravnega akta. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna dajatev ali izpolni nedenarna obveznost (272. člen ZUP). Na podlagi navedenega, po mnenju prvostopnega sodišča, tožbena ugovora, da bi organ prve stopnje lahko zavrnil tožnikov predlog za izvršbo ter da o posesti oziroma izročitvi posesti ne odloča upravni organ, ampak vedno le sodišče, nimata opore v zakonu in nista utemeljena. Prvostopno sodišče je zato, po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je ta odločba pravilna ter da temelji na zakonu, zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Navedena dediča sta vložila pritožbo proti citirani izpodbijani sodbi, ker je med upravnim sporom tožnik umrl. V pritožbi ponavljata tožbene ugovore glede ugotovitve ničnosti. Pri teh ugovorih vztrajata. Navajata pa še, da bi v primeru, da bi pritožbeno sodišče zavrnilo njuno pritožbo, prišlo do očitne nepravičnosti, saj bi v tem primeru obstala v veljavi 7. točka prvostopne odločbe, po kateri so upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki dolžni plačati zavezancu Občini T. razliko v vrednosti nepremičnine v času od podržavljenja do izdaje odločbe o denacionalizaciji, ki znaša 78.463,92 DEM. Če se nepremičnina vrne le z vzpostavitvijo lastninske pravice in ne tudi v posest, potem so vse dosedanje cenitve brezpredmetne, saj je zasedena nepremičnina mnogo manj vredna, kot pa zasedena, kar je prvostopno sodišče spregledalo. Potrdilo je le ničnost 3. in 4. točke prvostopne odločbe, kar je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pritožnika pa menita, da bi bilo v tem primeru potrebno odpraviti tudi citirano 7. točko izreka prvostopne odločbe, ki ne ustreza več ugotovljenemu dejanskemu stanju. Z najemnimi pogodbami obremenjena nepremičnina je visoko precenjena in je 7. točka izreka prvostopne odločbe za pritožnika v takem primeru popolnoma nesprejemljiva. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje tako, da se, poleg 3. in 4. točke izreka prvostopne odločbe, ugotovi tudi ničnost 7. točke izreka te odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito. Prvostopno sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka utemeljeno uporabila določbo 2. odstavka 29. člena ZDen o vračanju stanovanjskih hiš oziroma stanovanj, glede katerih obstoji najemno razmerje, ki se vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice na teh nepremičninah, kot bi moral v konkretnem primeru odločati prvostopni organ v izreku navedene delne odločbe z dne 26.3.1996. Pravilni so in tudi na zakonu temeljijo razlogi prvostopnega sodišča, da je podana ničnost 3. in 4. točke prvostopne odločbe (3. točka 267. člena ZUP) in da je tožena stranka v izpodbijani odločbi sprejela zakonito odločitev (1. odstavek 24. člena in 2. odstavek 29. člena ZDen).

Pritožbeni ugovor in predlog, naj bi prvostopno sodišče odločilo tudi o ničnosti 7. točke izreka prvostopne odločbe pa po mnenju pritožbenega sodišča nista upoštevna. Določitev povečane vrednosti nepremičnine (25. člen ZDen) po tej točki namreč ni ničnostni razlog po določbah 267. člena ZUP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 73. člena ZUS.