Jedro

Dejansko stanje ni zmotno in nepopolno ugotovljeno, če sodišče pri presoji pravočasnosti tožbe ni posebej ugotavljalo točnega datuma vročitve, ampak je bila bistvena okoliščina, da je tožnik sklep tožene stranke prejel pred določenim datumom.

Tožnik, bivši upravičenec za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov in kasneje delničar delniške družbe, zoper katero je bil uveden revizijski postopek, mora za položaj stranke v revizijskem postopku izkazati svoj pravni interes, ki je podan že na začetku postopka, uvedenega po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča RS, št. U 1005/99-2 z dne 30.6.1999

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče pod 1. točko zavrglo tožbo zoper sklep z dne 22.4.1999, s katerim je tožena stranka začela revizijski postopek pri pravni osebi I. d.d., L. (prvi tožnik) za obdobje od 1.1.1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register, navedla predmet postopka (pregled vseh pravnih poslov in drugih pravnih dejanj v poslovanju in v zvezi z družbenim kapitalom pravne osebe za navedeno obdobje) in ji naložila, da pooblaščeni osebi zagotovi na svojem sedežu pogoje za nemoten pregled in predloži poslovne knjige s knjigovodskimi listinami ter drugo dokumentacijo, povezano s predmetom postopka. Z 2. točko izreka je upravno sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa upravno sodišče navaja, da je tožbo prvega tožnika zavrglo kot prepozno, ne da bi se spuščalo v presojo, ali je akt tožene stranke, ki je izpodbijan s tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97) tak pisamični akt, s katerim se posega v zatrjevane ustavne pravice posameznika. Tudi če bi šlo za tak akt, je treba po presoji upravnega sodišča tožbo vložiti v tridesetih dneh od vložitve akta stranki, torej v enakem roku, kot je predpisan za vložitev tožbe zoper upravni akt, kar izhaja iz 3. odstavka 3. člena in 26. člena ZUS. Ker začne teči po 1. odstavku 21. člena ZUS rok za tožbo z vročitvijo akta stranki, iz tožbe in priloženih listin pa izhaja, da je prvi tožnik sklep tožene stranke, ki ga izpodbija s tožbo, vloženo po pošti 22.6.1999, prejel najpozneje 5.5.1999, je tožba prepozna. Zato jo je sodišče zavrglo po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Tožbo drugega tožnika je sodišče zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker sklep, ki ga izpodbija v upravnem sporu, očitno ne posega v kakšno njegovo pravico ali neposredno na zakon oprto korist. Z začetkom revizijskega postopka se namreč ne odloča o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi.

V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa upravno sodišče navaja, da sta tožnika zahtevala izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, da se začasno uredi stanje stvari tako, da se odloži izvršitev sklepa tožene stranke do pravnomočnosti sodne odločbe. Eden od pogojev za izdajo take začasne odredbe je verjetno izkazana potreba, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Ta pa je verjetno izkazana le v primeru, če je izkazana možnost, da tožnik uspe v upravnem sporu. Ker je eden od pogojev za meritorno odločanje sodišča tožba, ki jo mora pravočasno vložiti upravičena oseba, kar drugi tožnik niti ni, po presoji upravnega sodišča v tem primeru glede na odločitev v 1. točki izreka pogoji za začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena že zato niso verjetno izkazani.

V pritožbi, ki jo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov 72. člena ZUS, tožnika navajata, da ima pravni interes za sprožitev upravnega spora tudi drugi tožnik, ki meni, da ima položaj stranke v kateremkoli postopku, v katerem se ugotavlja obseg družbenega kapitala podjetja I. d.o.o. v L., ker se s tem neposredno posega v njegove pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja stranke v denacionalizacijskem postopku in dediča po pok. I.R., ki mu je bilo vrnjeno premoženje v nepravdnem postopku, ki je tekel na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in je bil končan s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani z dne 23.11.1995 in ima na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani 85 % vseh delnic družbe I. d.d. iz L. Ob ugotovitvi morebitnega obstoja presežka družbenega kapitala podjetja I. d.o.o. L. nad vrednostjo podjetja ob podržavljenju bi bilo namreč možno izpodbijati sodno poravnavo in zahtevati obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 18.6.1997, s čemer bi bile prizadete pravice in pravne koristi drugega tožnika. Navaja še, da drugemu tožniku v postopku izdaje sklepa, izpodbijanega v upravnem sporu, tožena stranka ni omogočila udeležbe v postopku, s čemer je kršila temeljno načelo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o zaslišanju stranke, in mu sklepa ni vročila. Tudi sicer je bilo v sklepu tožene stranke materialno pravo uporabljeno v nasprotju z zakonitimi pogoji, določenimi v 1.a členu Zakona o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Zmotno je tudi ugotovljeno dejstvo, da je prvi tožnik prepozno vložil tožbo, saj upravno sodišče sploh ni ugotavljalo, če mu je bil sklep tožene stranke z dne 22.4.1999 pravilno vročen in kdaj mu je bil vročen. Navajata, da rok za tožbo za oba tožnika ob vložitvi tožbe ni pretekel oz. da sploh še ni začel teči, ker vsebuje sklep tožene stranke napačen pravni pouk, da zoper sklep ni dovoljena posebna pritožba, ne vsebuje pa pravnega pouka, na katero sodišče se lahko stranka obrne in v katerem roku. Sklicujeta se na določbe 210. člena ZUP, zlasti na določbo, da stranka zaradi napačnega pouka ne more imeti škodljivih posledic. Menita, da ne gre za sklep procesnega značaja, ampak za sklep iz 49. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka med drugim navaja, da njen sklep o začetku revizijskega postopka ni sklep iz 4. odstavka 49. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), saj je ta določba prenehala veljati na podlagi 63. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO - Ur.l.RS, št. 30/98-12/99). Podlaga za začetek postopka je v 1.a členu Zakona o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur.l.RS, št. 48/94-odl.US, 18/95-odl.US, 58/95-odl.US, 73/95-odl.US, 18/96-odl.US, 27/96-odl.US in 35/98-odl.US - zakon o agenciji). Za začetek revizijskega postopka ni roka. V večini primerov je revizijski postopek začet, ko je lastninsko preoblikovanje že vpisano v sodni register, kar v najbolj klasičnem vzorcu pomeni več institucionalnih lastnikov in različno število notranjih delničarjev (lahko tudi več tisoč). Zato ni mogoče sprejeti tako širokega tolmačenja, kot ga uveljavlja pritožba, kdo vse da je stranka v postopku revizije. Dejstvo, da je drugi tožnik v sodni register vpisan kot delničar preoblikovane družbe, mu ne daje položaja stranke v postopku revizije, ki bo opravljena za čas pred lastninskim preoblikovanjem, in tak tudi ni namen zakona. Enako mu takega položaja ne daje dejstvo, da je bil predlagatelj v denacionalizacijskem postopku. Drugi tožnik tudi ni sodeloval v postopku lastninjenja preoblikovanega podjetja, kar je razvidno iz 1. točke odločbe agencije za prestrukturiranje. V postopku revidiranja je stranka revidirana pravna oseba, sama revizija neposredno ne posega v pravice in pravne koristi drugega tožnika, ker je podlaga za ugotovitev družbenega kapitala otvoritvena bilanca, izdelana na dan 1.1.1993. Čeprav pogojev za začetek revizijskega postopka upravno sodišče ni obravnavalo, saj je tožbo zavrglo, tožena stranka glede na pritožbo pojasnjuje, da sta bila oba pogoja iz 1.a člena zakona o agenciji izpolnjena. Revizija za čas od 1.1.1990 do 31.12.1992 je bila opravljena, in v tej reviziji ugotovljena takšna oškodovanja družbenega kapitala po 48. in 48.a členu ZLPP, ki utemeljujejo sum, da so se lahko nadaljevala tudi po 1.1.1993. Navaja, da pritožba obširno izpodbija podlago za izdajo sklepa, ne pove pa, zakaj je prvi tožnik zamudil rok za vložitev tožbe. Čeprav je že upravno sodišče iz okoliščin primera pravilno ugotovilo, da je od dne, ko je prvi tožnik dobil sklep tožene stranke, do vložitve tožbe preteklo več kot 30 dni, kot formalno potrditev te ugotovitve prilaga fotokopijo povratnice o vročitvi sklepa dne 26.4.1999. Tožena stranka še pojasnjuje, da v zakonu ni ovire, da uradna oseba ne bi smela izdati sklepa na podlagi 220. člena v zvezi s 125. členom ZUP. Zoper tak sklep pa ni posebne pritožbe, zato je pravni pouk pravilen. Če pa tožeča stranka meni, da ni popoln, bi se lahko ravnala po veljavnih predpisih ali pa zahtevala v 8 dneh od agencije, da sklep dopolni. Ker ni storila ne enega in ne drugega, tudi morebitna nepopolnost pravnega pouka ne vpliva na ugotovitev, da je bila tožba vložena prepozno. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožbo, vloženo v roku iz 5. odstavka 69. člena ZUS, je izpodbijan celoten sklep. Ker pritožba posebnih razlogov za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe ne navaja, od predhodnega preizkusa tožbe pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča odvisna odločitev o začasni odredbi, je pritožbeno sodišče presodilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS pritožbo v celoti, upoštevajoč tudi kratek instrukcijski rok iz 5. odstavka 69. člena ZUS.

Glede prvega tožnika je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da je bila tožba, vložena 22.6.1999 zoper akt tožene stranke z dne 22.4.1999, prepozna, zato je upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo. Pravna in dejanska podlaga za tako odločitev je pravilno in popolno obrazložena že v izpodbijanem sklepu, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. Ker je bila tožba vložena po 3. odstavku 1. člena ZUS zoper sklep tožene stranke z dne 22.4.1999, ki ga tožba izrecno opredeljuje kot posamični akt, s katerim naj bi bile kršene ustavne pravice posameznika, je bil tudi predhodni preizkus tožbe pravilno opravljen z vidika takega posamičnega akta. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila za presojo pravočasnosti tožbe bistvena okoliščina, da je prvi tožnik sklep tožene stranke prejel pred 5.5.1999, ni pa bistveno, kdaj ga je pred tem dnem prejel, ker je bila tožba vložena šele 22.6.1999. Zato glede tega dejansko stanje ni zmotno in nepopolno ugotovljeno, če upravno sodišče ni posebej ugotavljalo točnega dneva vročitve. O tem, zakaj naj bi bila v tem primeru pomembna "pravilnost vročitve", pa pritožba nič ne navaja. Pomembna tudi ni zatrjevana nepopolnost pravnega pouka, in to že zaradi tega ne, ker prvi tožnik niti ne trdi, da je zahteval v roku 8 dni dopolnitev pravnega pouka. Zato ne more uspeti s sklicevanjem na določbo 5. odstavka 210. člena ZUP.

Kolikor gre za drugega tožnika, ki meni, da je imel pravico vložiti tožbo kot delničar delniške družbe, zoper katero je bil uveden revizijski postopek, oz. kot prejšnji upravičenec za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov, in na tej podlagi naj bi tudi imel položaj stranke v revizijskem postopku, pritožba pravzaprav niti ne pove, na kakšni pravni podlagi drugi tožnik svoj morebitni dejanski interes uveljavlja kot pravni interes, zlasti že na začetku postopka, uvedenega po uradni dolžnosti, ko je znana le stranka, proti kateri teče postopek. To pa delničar ni. Tudi če bi drugi tožnik imel položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja, to še ne pomeni, da ga ima v poznejšem revizijskem postopku, zlasti ne ob uvedbi postopka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača uveljavljana pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku predhodnega preizkusa tožbe. Pritožbeno sodišče pa ni posebej presojalo razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj je bila tožba zavržena.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.