Jedro

Določba 183. člena ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, pri izdaji katere je bila storjena napaka v škodo zavarovanca ali zavoda. Gre za privilegiran primer obnove. V teh primerih sta predvideni zgolj razveljavitev (nova odločba velja le z učinkom za naprej) ali sprememba odločbe, ne pa tudi odprava z učinkom za nazaj. Z razveljavitvijo se namreč ne odpravijo pravne posledice, ki so iz odločbe že nastale, iz nje (zaradi njene razveljavitve) nobene nove pravne posledice ne morejo nastati.

V obravnavanem primeru je o t. i. privilegirani obnovi na podlagi 183. člena ZPIZ-2 odločil organ, ki je za to pristojen ter v roku, ki ga predpis določa. Pravilno je določen pravni učinek izpodbijane odločbe. S prvostopenjsko odločbo je namreč spremenjena višina tožnikove pokojnine v skladu s 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 (to je šele od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe). Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da je odpravila pravne posledice, ki so iz odločbe že nastale. Višina pokojnine je bila pravilno izračunana na podlagi takrat veljavnih predpisov (to je ZPIZ-1), ob upoštevanju pravilnega dejanskega stanja. Zato sta izpodbijani odločbi zakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in z dne 11. 3. 2013, ter da ostane v veljavi odločba št. ... z dne 29. 7. 2008 (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Poudarja, da je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil v času, ko sta bili edini zakonski podlagi ZPIZ-1 in ZUP. Navedena zakona pa ne predvidevata posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne oziroma pravnomočne odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja, niti ne omogočata neprave obnove postopka, zato je stališče prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno. Opozarja na 249. člen ZPIZ-1, ki določa, da se glede odločanja o pravicah obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če ni z zakonom določeno drugače. Poudarja, da se je v predmetni zadevi vodil upravni postopek, ki je bil pravnomočno zaključen. V kolikor je tožena stranka menila, da je odločitev v odločbi z dne 29. 7. 2008 nezakonita, bi to morala uveljavljati samo v postopku z izrednim pravnim sredstvom, namesto, da je na podlagi 183. člena ZPIZ-2 spremenila dokončno odločbo. Sklicuje se na obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede ponovne odmere pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno glede na določbe ZPIZ-1. V teh primerih ponovna odmera pokojnine ni mogoča, v pravnomočne odločitve glede presojanja odmere pokojnin pa je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 2. 2013. Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki v 1. odstavku v 183. členu določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. V skladu z 2. odstavkom citiranega člena, se lahko odločba iz 1. odstavka izda v roku desetih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. V 3. odstavku citiranega člena ZPIZ-2 določa, da odločba iz 1. odstavka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

Iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je bila tožniku dne 29. 7. 2008 izdana odločba, da ima pravico do starostne pokojnine v znesku 1.597,71 EUR na mesec od 1. 3. 2008. S to odločbo se je nadomestila začasna odločba z dne 27. 2. 2008. Iz te odločbe izhaja, da je imel tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 630,08 EUR. Z odločbo z dne 11. 2. 2013, ki je predmet obravnavanega socialnega spora, je tožena stranka odločila, da se odločba št. ... z dne 29. 7. 2008 spremeni tako, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 659,06 EUR na mesec od 1. 3. 2008 dalje, ter da se odmerjena starostna pokojnina izplačuje od 1. 3. 2013 dalje in znaša skupaj z vsemi uskladitvami 693,77 EUR na mesec. Z drugostopenjsko odločbo z dne 11. 3. 2013 je bila tožnikova pritožba zavrnjena. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku starostna pokojnina napačno odmerjena, ker je bila za leto 2007 upoštevana napačna plača v znesku 126.566.100,00 EUR, namesto pravilnih 12.656,61 EUR. Posledično je bila za tožnika opravljena najugodnejša odmera pokojnine od pokojninske osnove izračunane na podlagi 18 letnega povprečja plač za obdobje od leta 1990 do 2007. Ker je tako odmerjena pokojnina po dejanski plači presegala odmero pokojnine od najvišje pokojninske osnove, je bila tožniku v skladu z 49. členom ZPIZ-1 starostna pokojnina odmerjena od najvišje pokojninske osnove.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča nadalje izhaja, da tožnik ni nasprotoval podatkom o plači in tudi ne izračunani višini, nasprotoval je zgolj spremembi odločbe na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Zmotno je stališče pritožbe, da ni mogoča sprememba odločbe z dne 29. 7. 2008 na podlagi določbe 183. člena ZPIZ-2, ker ZPIZ-2 še ni veljal v času izdaje odločbe z dne 29. 7. 2008. Že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje, da je z uveljavitvijo ZPIZ-2 nastalo novo pravno stanje, ki lahko podobno kot novo dejansko stanje predstavlja pravno podlago za ponovno odločanje, in sicer na podlagi okoliščin, ki jih ZPIZ-2 kot lex specialis določa za razveljavitev pravnomočne odločbe.

Določba 183. člena ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, pri izdaji katere je bila storjena napaka v škodo zavarovanca ali zavoda.(1) Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje gre za privilegiran primer obnove. V teh primerih sta predvideni zgolj razveljavitev (nova odločba velja le z učinkom za naprej) ali sprememba odločbe, ne pa tudi odprava z učinkom za nazaj. Z razveljavitvijo se namreč ne odpravijo pravne posledice, ki so iz odločbe že nastale, iz nje zgolj ne morejo nastati nobene nove pravne posledice.

Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da je v obravnavanem primeru o t. i. privilegirani obnovi na podlagi 183. člena ZPIZ-2 odločil organ, ki je za to pristojen ter v roku, ki ga predpis določa. Pravilno je določen tudi pravni učinek izpodbijane odločbe. S prvostopenjsko odločbo z dne 11. 2. 2013 je namreč spremenjena višina tožnikove pokojnine v skladu s 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2, tj. šele od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (od 1. 3. 2013 dalje). Toženi stranki torej ni mogoče očitati, da je odpravila pravne posledice, ki so iz odločbe že nastale. Prav tako pa je bila tudi višina pokojnine izračunana na podlagi takrat veljavnih predpisov, tj. ZPIZ-1, ob upoštevanju pravilnega dejanskega stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Dejstvo, da je bila v konkretnem primeru storjena napaka v škodo zavoda, tj. tožene stranke sploh ni sporno.