Jedro

Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami uradne osebe, samo po sebi ni izločitveni razlog. Izločitveni razlog iz 37. člena ZUP obstaja le ob določenem ravnanju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno naveden v 35. členu ZUP in 57. členu ZDS, je pa takšno, da bi porajalo dvom v nepristranost uradne osebe. Po določbi 2. odstavka 254. člena ZUP mora pritožbeni organ v obrazložitvi presoditi vse pritožbene navedbe. To pa ne pomeni, da mora obrazložitev odločbe druge stopnje vsebovati odgovore na posamezne pritožbene navedbe, ki za odločanje v konkretni zadevi sploh niso pomembne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada A. z dne 19. 6. 2001. V obrazložitvi navaja, da je bila z navedenim sklepom zavrnjena tožnikova zahteva za izločitev uradne osebe-inšpektorice A.A., iz nadaljnjega postopka inšpekcijskega pregleda davčnih obveznosti za leti 1996 in 1998. Ob povzemanju tožnikovih pritožbenih očitkov in navedb, ugotavlja, da tožnik dvomi v nepristranost inšpektorice zato, ker naj bi inšpektorica mimo službenega naloga za pregled davkov in prispevkov za leto 2000 opravljala pregled o drugih vprašanjih, to je o dajatvah tožnika v zvezi z leti 1996 in 1998. K takemu ravnanju pa naj bi jo vodili osebni nagibi, za katere pa tožnik ne pojasni kakšni naj bi ti osebni nagibi bili in niti k čemu so inšpektorico vodili. Na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je bil tožnikov predlog z dne 14. 6. 2001 zavrnjen z utemeljitvijo, da ni podan noben od razlogov za izločitev, določenih v 57. členu Zakona o davčni službi, oziroma v 37. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka v nadaljevanju citira navedeni zakonski določbi in ugotavlja, da tožnik zahteve za izločitev inšpektorice A.A. ni podal iz kakšnega od razlogov naštetih v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku ali iz razlogov zaradi katerih inšpektor po 57. členu Zakona o davčni službi ne sme opravljati inšpekcijskega pregleda. Strinja se z navedbami organa prve stopnje, da inšpektor v skladu z določili 17. člena Zakona o davčni službi samostojno opravlja naloge inšpekcijskega pregleda, odloča v davčnem postopku in odreja ukrepe v davčnem postopku, za katere je s tem zakonom pooblaščen. V skladu s 15. členom inšpekcijskih pregled obsega preverjanje pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov, poslovanja davčnih zavezancev, preverjanje knjigovodskih in drugih evidenc, ugotavljanje neprijavljenih dohodkov in odrejanje ukrepov, določenih z zakonom. Ker delovni nalog ni predpisan z zakonom in predpisom, je zgolj interne narave in predstavlja osnovo, na podlagi katere inšpektor začne inšpekcijski pregled pri davčnem zavezancu, v določenem časovnem obdobju. Po presoji tožene stranke pa tak nalog ni zavezujoč v takšnem smislu kot to navaja tožnik, torej, da bi smel inšpektor davčnega zavezanca inšpicirati le znotraj okvirov delovnega naloga. Tožniku pojasnjuje, da zakon inšpektorju izrecno podeljuje samostojnost pri opravljanju inšpekcijskega nadzora. Smisel te samostojnosti pa je ravno v tem, da inšpektor sam odloča in odreja ukrepe v davčnem postopku. Zato se z delovnim nalogom ne more omejiti zakonsko določene samostojnosti inšpektorja. To pa pomeni, da v konkretnem primeru inšpektorica ni ravnala samovoljno oziroma izven zakonsko določenih okvirov. V nadaljevanju na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je bilo tudi ravnanje inšpektorice v zvezi z vabilom z dne 18. 4. 2001, ki mu tožnik ugovarja, pravilno in zakonsko utemeljeno in da je bila tožniku dana možnost, da se o ugotovljenih dejstvih izjasni tako v samem inšpekcijskem postopku (ustno) kot tudi pisno v obliki pripomb na zapisnik. Na podlagi določb 28., 38. in 216. člena Zakona o splošnem upravnem postopku tožena stranka tožniku pojasnjuje, da je izpodbijani sklep pravilno izdala direktorica Davčnega urada, sklep pa je v skladu s 1. odstavkom 216. člena ZUP podpisala tudi uradna oseba, ki je osnutek sklepa pripravila. Zato tudi njegov očitek, da je takšno postopanje nezakonito ni utemeljen. Ker v konkretnem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti inšpektorice, tožena stranka zaključuje, da je odločitev prvostopnega organa pravilna. Zato tožnikova pritožba ni utemeljena. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in sodišču predlaga, da jo odpravi. Toženi stranki očita, da v pritožbenem postopku ni po uradni dolžnosti preizkusila ali v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka. V zvezi s tem navaja, da se za bistveno kršitev pravil postopka šteje tudi primer, ko pri odločanju ali vodenju postopka sodeluje oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. ( 6. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Ker je pri vodenju postopka na prvi stopnji sodelovala pooblaščena delavka, ki je sama izdala nalog za inšpekcijski pregled, hkrati pa je vodila postopek v zadevi izločitve uradne osebe, tožena stranka pa te nepravilnosti ni odpravila, tožnik meni, da je že zato podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Poleg tega pa tožena stranka po zatrjevanju tožnika ni odgovorila na pritožbeno vprašanje, na osnovi česa je predstojnica organa sploh odločila, če je postopek vodila tretja oseba. S tem, ko je postopek vodila B.B., odločbe pa je podpisala druga oseba (C.C.), so bila po tožnikovem mnenju kršena načela neposrednosti in zakonitosti. V nadaljevanju tožnik ponovno poudarja, da je v ravnanju uradne osebe A.A., cela vrsta konkretnih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti v smislu 1. odstavka 37. člena ZUP. Ker izločitve pooblaščene delavke ni utemeljeval z razlogi iz 35. člena ZUP in 57.členom Zakona o davčnem postopku, je tudi sklicevanje tožene stranke na navedene določbe brezpredmetno. Za tožnika so namreč sporna konkretna ravnanja pooblaščene delavke, ki so povezana z izvedbo posameznih procesnih dejanj, ki pomenijo kršitev pravic tožnika v postopku in zato nedvomno vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. V nadaljevanju opisuje okoliščine v zvezi s spremembo predmeta postopka, vabljenja, seznanitvijo stranke z vprašanji postopka, predočenjem fotokopij dokumentov v italijanskem jeziku, seznanitvijo tožnika o njegovih pravicah v postopku in sestavo zapisnika. Vse opisane kršitve po mnenju tožnika jasno kažejo na samovoljnost pooblaščene delavke in na njen osebni interes v obravnavani zadevi in vzbujajo pri tožniku sum v nepristranost pooblaščene delavke ter so po mnenju tožnika tudi osebni nagib pooblaščene delavke za njeno ravnanje. Ker za izločitev osebe po 37. členu ZUP zadošča, da stranka v zahtevi za izločitev navede objektivne in prepričljive okoliščine zaradi katerih zahteva izločitev, to je okoliščine, ki kažejo na nepristranost uradne osebe, brez navedbe nagibov uradne osebe za takšno ravnanje, tožnik meni, da je v obravnavani zahtevi več kot očitno izkazan interes pooblaščene delavke do zadeve, ki jo obravnava. Njeno nepristranost je zato mogoče pripisati tudi njenemu negativnemu odnosu do tožnika kot enega od članov družine D.. Po mnenju tožnika iz vseh v predlogu in v pritožbi navedenih kršitvah postopka, neobičajna dejanja uradne osebe v postopku, kažejo na osebni interes uradne osebe (A.A.) za izid postopka. Zato tožnik sklepa, da je zaradi takšnega interesa tudi prišlo do kršitve določb postopka, do zmanjševanja pravic tožnika v postopku oz. opustitve dejanj v postopku, ki so predpisana prav zaradi varstva pravic stranke. V nadaljevanju tožnik navaja razloge, zaradi katerih meni, da v konkretni zadevi ugotavljanje dejstev v zvezi z vprašanjem ali je uradna oseba postopek vodila zakonito, pravilno in popolno sploh pomembno. Meni, da je za odločanje o predlogu za izločitev pravno pomembno le ali iz načina vodenja postopka, torej iz posameznih procesnih dejanj izhaja ali ne izhaja dvom v nepristranost uradne osebe. Ker v 37. členu ZUP niso natančno določene okoliščine, ki lahko zbujajo dvom o nepristranskosti, je po mnenju tožnika upravnim organom pri odločanju prepuščena velika mera diskrecije in je s tem povezana prevelika mera arbitriranosti. Tožnik meni, da tudi s stališča zaupanja v davčno službo, v konkretnem primeru sploh ni primerno, da zadevo še naprej vodi uradna oseba, zoper katero ima tožnik toliko pomislekov v zvezi z njeno nepristranostjo. Že zaradi tako številnih utemeljenih in natančno obrazloženih pomislekov v njeno delo, bi za izločitev uradne osebe moral zadoščati že dvom. Zato se tožnik s formalistično razlago določb ZUP v izpodbijani odločbi ne more strinjati. Ker pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi sploh ni izjasnila o vseh pritožbenih navedbah tožnika (zakaj ni odtisnjen datum prejema sporne fotokopije dokumentov, zakaj v vabilu ni konkretne navedbe vsebine o tem zakaj bo tožnik zaslišan, zakaj je zahtevala tožnikovo izjasnitev o fotokopijah, ko so v tujem jeziku, itd.) je po mnenju tožnika tudi zato potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Tožnik pa se v tožbi sklicuje tudi na vse navedbe podane v upravnem postopku na prvi stopnji in v pritožbi. Po mnenju tožnika bo sodišče lahko le z ugoditvijo tožbi potrdilo, da osebni interesi, samovoljnost in nezakonitost v upravnem postopku nimajo prostora. Ker mora uradna oseba voditi postopek v skladu s predpisi in to tako, da ni dvoma v njeno nepristranost, morata tudi upravni organ in sodišče nepristranost tolmačiti vedno strogo, saj je osebni nagib uradne osebe praktično nedokazljiv, dokazljive pa so lahko le posledice, ki se kažejo kot nezakonita dejanja, neobičajna ravnanja uradne osebe itd., ki pa jih je tožnik v svojih vlogah navedel in dokazal. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu prijavilo udeležbo, odgovora na tožbo ni podalo. Tožba ni utemeljena. Kolikor tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, sodišče ugotavlja, da je nanje pravilno in popolno odgovorila tožena stranka. Sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/00-ZUS). Tem razlogom v zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik izločitve uradne osebe ni predlagal iz razlogov naštetih v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02-ZUP) in da se tudi ni skliceval na razloge določene v 57. členu Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 35/98-odl. US, 48/98, 26/99, 61/00-odl.US, 85/00, 100/00-odl.US, 79/01-ZDS). Po 37.členu ZUP pa lahko stranka v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Te okoliščine in mnenje , kako naj bi vplivale na nepristranost uradne osebe, mora stranka pojasniti v vlogi, s katero zahteva izločitev. Sodišče se strinja s toženo stranko, da noben razlog za izločitev inšpektorice v davčnem postopku, uvedenem proti tožniku, ni podan. Izločitveni razlog iz 37. člena ZUP bi obstajal le ob določenem ravnanju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno opredeljen v 35. členu ZUP in 57. členu ZDS, je pa takšno, da bi porajalo verjeten dvom v nepristranost uradne osebe. Tožnik v svoji zahtevi za izločitev pooblaščene osebe v postopku inšpekcijskega pregleda navaja ravnanja uradne osebe, iz katerih povzema, da ga je uradna oseba ovirala pri zaščiti njegovih pravic in pravnih interesov ter kršila zakone in podzakonske akte iz osebnih nagibov. S temi navedbami je tožnik izpodbijal pravilnost vodenja postopka oziroma zakonitost sprejetih odločitev. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami pa samo po sebi ni izločitveni razlog. Zato tudi po mnenju sodišča tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o nepristranosti pooblaščene osebe, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz inšpekcijskega postopka ne more uspeti in je zato tožena stranka njegovo pritožbo utemeljeno zavrnila. Po presoji sodišča je brez podlage tožbeni očitek, da je tožena stranka s tem, ko ni odgovorila na posamezne navedbe tožnika, podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka presodila vse pritožbene navedbe, ki so za odločanje o zahtevi stranke za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP pravno pomembne. Iz določbe 2. odstavka 254. člena ZUP namreč izhaja, da mora pritožbeni organ v obrazložitvi presoditi vse pritožbene navedbe. To pa ne pomeni, da mora obrazložitev odločbe druge stopnje vsebovati odgovore na posamezne pritožbene navedbe, ki za odločanje v obravnavni zadevi sploh niso pomembne. Trditev tožnika, da je pri izdaji sklepa organa prve stopnje sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena, je tožbena novota. Ker tega dejstva v pritožbi tožnik ni navedel, iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov pa izhaja, da je s sklepom o zahtevi tožnika za izločitev uradne osebe odločila predstojnica in ne oseba, ki bi po zatrjevanju tožnika morala biti izločena iz razloga določenega v 35. členu ZUP, sodišče ob določbi 3. odstavka 14.člena ZUS tega tožbenega ugovora pri odločanju ni moglo upoštevati. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.