Jedro

Ker rok za prevzem cigaret, ki še niso bile dobavljene tožeči stranki in so se nahajale v trošarinskem skladišču tožene stranke, v pogodbi ni bil določen, o prevzemni zamudi tožeče stranke ni mogoče govoriti. Zaradi slabe prodaje cigaret tožeča stranka ni podala novega posameznega naročila tožeči stranki, to pa glede na pogodbena določila tudi ni bila dolžna storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, upoštevajoč popravni sklep: - vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13639/2009 z dne 12. 2. 2009 v veljavi v 1. in 4. točki izreka (1. točka izreka), - ugotovilo, da terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 22.802,18 EUR s pripadki ne obstoji (2. točka izreka), - odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.949,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Proti tej sodbi v celoti, kar izhaja iz vsebine pritožbe, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj nasprotne terjatve tožene stranke in posledično tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov, katere je tudi priglasila.

4. Tožeča stranka je bila dne 12. 1. 2012, to je tekom pritožbenega postopka, izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (podatki po AJPES). Prenehanje obstoja stranke predstavlja razlog za prekinitev postopka (3. točka 205. člena ZPP). Ker pa je razlog za prekinitev postopka nastal po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank, je pritožbeno sodišče kljub prekinitvi lahko izdalo odločbo (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet pritožbenega preizkusa predstavlja utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 30. 1. 2007 (priloga B2, v nadaljevanju pogodba), na podlagi katere je tožena stranka izdala tožeči stranki račun za dobavljene, a ne prevzete škatlice cigaret „S.“. Presodilo je, da predmetna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 22.802,18 EUR ne obstoji. To odločitev je utemeljilo z vsebino pogodbe, s katero se je tožena stranka zavezala, da bodo tožeči stranki dobavljene cigarete ustrezale vsem veljavnim predpisom na teritoriju, na katerem jih bo tožeča stranka dajala v promet, dobava cigaret pa bo potekala skladno s pogodbo na podlagi posamičnega naročila tožeče stranke. Zaključilo je, da je tožena stranka tista, ki nosi rizik nepopolne dobave in slabe prodaje cigaret. 7. Sodba presenečenja je izdana, če sodišče sprejme odločitev na podlagi pravne norme, na katero tudi vestna stranka ob zadostni skrbnosti glede na različna možna pravna stališča ni mogla računati in zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje ni ponudila dokazov. Če je tožena stranka pričakovala le drugačno odločitev o svojem pobotnem ugovoru, pa za sodbo presenečanja ne gre. Uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da morajo cigarete ob vsaki posamezni dobavi ustrezati veljavni zakonodaji, ne pa zgolj zagotoviti, da cigarete ob njihovem naročilu proizvajalcu izpolnjujejo trenutno veljavne zahteve zakonodajalca. S tem je presodilo, da je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost o ustreznosti cigaret. 9. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo datume začetka učinkovanja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI-C) in njegove prehodne določbe. Ker pa to ni imelo nobenega vpliva na izpodbijano odločitev, sodišče prve stopnje materialnega prava ni zmotno uporabilo.

10. Glede naročila tožeče stranke z dne 26. 7. 2007 (priloga B4) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da njegov obstoj res ni sporen, kot to navaja pritožnik, vendar pa mu pravdni stranki pripisujeta drugačen pomen in posledice. Sodišče prve stopnje je smiselno zavzelo stališče, da ne gre za zavezujoče naročilo tožeče stranke toženi, saj sta se pogodbeni stranki v prvem odstavku 13. člena pogodbe dogovorili, da bo dobava cigaret potekala na podlagi posamičnega naročila tožeče stranke. Upoštevajoč dikcijo 15. člena pogodbe gre po oceni pritožbenega sodišča le za potrditev naročila, ki ga je tožena stranka podala proizvajalcu cigaret. Šele po tem pa je bila tožeča stranka upravičena izdelke naročati sukcesivno, in sicer glede na prodajo in stanje zalog.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se minimalno naročilo 130.000 škatlic vsakega okusa ne nanaša na obveznost tožeče stranke do tožene. Zaradi zaveze tožene stranke proizvajalcu cigaret se takšna obveznost ne more prenašati tudi na naročila med pravdnima strankama. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je ta zaveza tožene stranke zapisana v sporni pogodbi. Pritožnik ima sicer prav, ko opozarja, da ni pomembno, zakaj je bila dogovorjena takšna količina, temveč je bistveno, da sta se stranki o tem strinjali. Vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Iz pogodbe namreč jasno izhaja, da se obveznost naročenih količin nanaša le na razmerje med toženo stranko in izdelovalcem, izrecno pa je nadalje zapisno, da tožeča stranka naroča izdelke sukcesivno, glede na prodajo in stanje zalog (15. člen pogodbe). Tako iz pogodbe jasno izhaja, da se pravdni stranki o minimalni količini naročila tožeče stranke toženi nista dogovorili (prim. prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

12. Ker rok za prevzem cigaret, ki še niso bile dobavljene tožeči stranki in so se nahajale v trošarinskem skladišču tožene stranke (prim. prvi odstavek 16. člena pogodbe), v pogodbi ni bil določen, o prevzemni zamudi tožeče stranke ni mogoče govoriti. Zaradi slabe prodaje cigaret tožeča stranka ni podala novega posameznega naročila tožeči stranki (prevzela je le 80.000 škatlic cigaret), to pa glede na pogodbena določila tudi ni bila dolžna storiti. V tem smislu je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka prevzela odgovornost za slabo prodajo cigaret, čeprav to v pogodbi ni izrecno zapisano. S tem je podalo interpretacijo pogodbenih določil. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v tem delu ni citiralo člena pogodbe.

13. Tožena stranka je s pogodbo obenem prevzela odgovornost za ustreznost dobavljenih cigaret veljavnim predpisom (glej 7., 8. in 9. člen pogodbe). Ker glede na opisano izdelkov tožeča stranka do 5. 4. 2008, ko je poteklo prehodno obdobje, do katerega je moral biti skladno z ZOUTI-C na embalaži cigaret zagotovljen natis zahtevanih podatkov, ni bila dolžna prevzeti, morebitne kasnejše dobave na podlagi posamičnega naročila (13. člen pogodbe) ne bi več ustrezale veljavnim predpisom. Tudi zato tožeča stranka ni mogla biti v prevzemni zamudi. Tako se izkaže, da je zahtevek za njihovo plačilo neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru pa pravilna.

14. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožeča stranka sama, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.