Jedro

Podlaga za odpis amortizacije kot odhodka v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti je le izkazano lastništvo nad osnovnimi sredstvi.

Izrek

Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1693/95-15 z dne 7.2.2001 se zavrne in se navedena sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.1995. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo RUJP - Izpostave L. V.-R. z dne 16.9.1994, s katero ji je bil od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1993 ugotovljen davek v znesku 2.567.256,00 SIT. Tožnica po presoji tožene stranke ni izkazala pridobitve osnovnih sredstev, zato ne more uveljavljati stroškov amortizacije kot odbitne postavke pri ugotavljanju osnove za odmero davka od dejavnosti.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožnica v napovedi za ugotovitev davka od dejavnosti za leto 1993 uveljavljala stroške amortizacije za 90 različnih osnovnih sredstev v znesku 28.571.575,00 SIT. Po določbi 2. odstavka 39. člena Zakona o računovodstvu (Ur. list SFRJ, št. 12/89, v nadaljevanju ZR), ki se na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 14/92 p.b., v nadaljevanju ZDoh) uporablja za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov, je osnova za obračunavanje amortizacije nabavna vrednost oziroma lastna cena sredstev. Le-ta se ugotavlja na podlagi dokumentacije, kot so fakture oziroma listine o pridobitvi, ki pa jih tožnica, kljub pozivu organa prve stopnje, ni predložila. Niti sporazum sklenjen z E. d.o.o. dne 15.4.1991, niti pogodba o sodelovanju z navedeno pravno osebo z dne 1.1.1993, ki ju je predložila davčnemu organu in z njima dokazovala pridobitev osnovnih sredstev, namreč ne določata kdo je lastnik osnovnih sredstev, niti ne njihove vrednosti. Ker tožnica ni izkazala pridobitve osnovnih sredstev za katere je uveljavljala amortizacijo, kar po presoji sodišča prve stopnje pomeni lastništva osnovnih sredstev, je odločitev davčnih organov prve in druge stopnje, ki nista priznala stroškov amortizacije kot odbitne postavke pri ugotavljanju njene davčne osnove, pravilna. Tožnica je dne 1.3.1991 pričela poslovati kot nov pravni subjekt, za kar si je pridobila obrtno dovoljenje. Njena nova obratovalnica zato ni nadaljevanje prejšnje, ki jo je imela skupaj z izvenzakonskim partnerjem J.V. Če pa je postala lastnica osnovnih sredstev iz prejšnje skupne obratovalnice, bi morala tožnica to dejstvo dokazati z verodostojno listino, ne pa se sklicevati na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Tožnica vlaga pritožbo zaradi kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni pravilno stališče, da bi morala pridobitev osnovnih sredstev izkazati z listinami. Z J.V. živita v izvenzakonski skupnosti. Po določbah 12., 51., 52. in 53. člena ZZZDR je premoženje zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev skupno in ga upravljata oba zakonca, ali pa se upravljanje poveri le enemu od njih. Po izstopu izvenzakonskega partnerja J.V. iz skupne obratovalnice, so osnovna sredstva, ki so bila njuna skupna last, ostala v njenem vodenju, uporabljanju in izkoriščanju. Zato je glede na navedene zakonske določbe že s tem izkazala njihovo pridobitev na podlagi samega zakona. Zahtevana predložitev listin o njihovi pridobitvi je v nasprotju z navedenimi določbami ZZZDR. Navaja, da je v dopolnitvi tožbe z dne 26.1.1996 navedla, da sta z izvenzakonskim partnerjem v pogodbi o izstopu iz skupne obratovalnice z dne 1.3.1991 izrecno navedla, da ostanejo osnovna sredstva v njeni lasti. Navedena pogodba predstavlja pravni posel, s katerim je zadoščeno zahtevi po predložitvi listine o pridobitvi osnovnih sredstev. Pogodba je bila predložena upravnemu organu. Ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče upoštevalo dopolnitev njene tožbe in presodilo navedeni pravni posel, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 39. člena ZR, ki se po določbi 39. člena ZDoh uporablja za ugotavljanje odhodkov zavezanca za davek od dejavnosti, je osnova za obračunavanje amortizacije nabavna vrednost oziroma lastna cena osnovnih sredstev. Le-ta se ugotavlja na podlagi dokumentacije, kot so fakture oziroma listine o pridobitvi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora zavezanec izkazati pridobitev osnovnih sredstev, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko pomeni le lastništvo osnovnih sredstev, za katere uveljavlja stroške amortizacije kot odbitno postavko pri ugotavljanju osnove za odmero davka od dejavnosti. V obravnavani zadevi je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnica za 90 osnovnih sredstev, za katere je uveljavljala stroške amortizacije, ni predložila listin o njihovi pridobitvi. Zato je na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da tožnica v postopku ni izkazala podlage za uveljavljanje stroškov amortizacije kot odhodka obratovalnice. Zato je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Da ZZZDR ni pravna podlaga za dokazovanje lastništva osnovnih sredstev v postopku ugotavljanja davčne obveznosti davčnega zavezanca, pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Tožnica niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni predložila pogodbe o izstopu iz skupne obratovalnice z dne 1.3.1991, ki naj bi po njenih navajanjih predstavljala dokaz o pridobitvi lastninske pravice nad osnovnimi sredstvi, za katere je uveljavljala stroške amortizacije. Zato po presoji pritožbenega sodišča niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, če sodišče prve stopnje, šele v dopolnitvi tožbe le navajane sklenitve pogodbe z dne 1.3.1991, ni presodilo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.