Jedro

Odločba o pripravljalnih delih pooblašča razlastitvenega upravičenca, da nastopa kot aktivna stranka v geodetskem postopku. Zaradi vrste postopka, oziroma, ker tožnik kot razlastitveni zavezanec v geodetskem postopku ni aktivna stranka, je njegov položaj v tem postopku drugačen, kot ostalih pridobiteljev, ki vstopijo v položaj aktivne stranke, in ne, ker spremembe lastništva v primerih „prisilnih“ parcelacij drugi odstavek 11. člena ZEN ne bi urejal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 300,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, od poteka tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je v izpodbijani 2. in 3. točki izreka odločil, da se v katastrski občini ... v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukinjena parcela 345/5 in nove parcele 345/34, 345/35, 345/36, 345/37, 345/38, 345/39; ukinjena parcela 345/17 in nove parcele 345/42, 345/43 ter ukinjena parcela 345/18 in nove parcele 345/40, 345/41 (2. točka izreka) in da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je Mestna občina Ljubljana, ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom, vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije parcel 274/5, 345/5, 345/17 in 345/18 v katastrski občini ... . Lastnica parcel 345/5, 345/17 in 345/18 je bila sprva družba A., d. o. o. - v stečaju. Z dnem 1. 1. 2020 je bil v zemljiški knjigi kot nov lastnik navedenih treh parcel vpisan tožnik, zato je prvostopenjski organ postopek nadaljeval z njim in ga pozval, naj se izjavi o poteku predlagane meje. Na ustni obravnavi je organ ugotovil, da je meja parcele 274/5 s sosednjo parcelo 345/5 še vedno sporna, ker se tožnik kot lastnik parcele 345/5 na ustni obravnavi ni strinjal s potekom predlagane meje, dogovora o drugačnem poteku meje pa ni bilo mogoče doseči. Organ je zato tožniku poslal pisni poziv, da pred pristojnim sodiščem začne sodni postopek ureditve meje, kar je tožnik tudi storil. Organ je nato izvedel upravni postopek evidentiranja parcelacije pred ureditvijo meje parcele 274/5 s sosednjo parcelo 345/5 v sodnem postopku. Ugotovil je, da predloženi razlastitveni elaborat izkazuje skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije in da podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njihovo evidentiranje.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik se z 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je bil kot lastnik navedenih parcel v zemljiško knjigo vpisan šele z dnem 1. 1. 2020 in da se odločba o pripravljalnih delih ne glasi nanj, zato ne more vplivati na njegov pravni položaj. Prav tako navaja, da je lastninsko pravico na navedenih parcelah dobil v okviru stečajnega postopka, in sicer s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, torej brez kakršnihkoli omejitev in prosto bremen, zato ni vstopil v položaj prejšnjega lastnika. Vprašanje pravnega nasledstva je v nastali situaciji treba predhodno rešiti v razlastitvenem postopku, vsak poseg v lastninsko pravico brez tega pa pomeni protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico na zadevnih nepremičninah. Opozarja, mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo, ta pa v konkretnem primeru še ni urejen, saj trenutno še teče postopek za ureditev meje pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Do odločitve sodišča organ ne sme nadaljevati s postopkom evidentiranja parcelacije. Sodišču predlaga, da odpravi 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe oziroma podredno vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in da toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.

5. Mestna občina Ljubljana kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da sprememba lastništva nepremičnine tekom postopka za izdelavo elaborata ali med upravnim postopkom ne vpliva na njegov potek, nov lastnik pa prevzame postopek v stanju, kakršno ob vstopu je. Tožnik je bil s postopkom razlastitve seznanjen pred nakupom predmetnih nepremičnin v stečajnem postopku, zato se kasneje ne more več uspešno sklicevati na nedopustnost posega v lastninsko pravico. Prav tako ni relevantna tožbena navedba, da sodišče še ni odločilo v nepravdnem postopku za ureditev meje, saj to ne vpliva na nadaljnje vodenje upravnega postopka za evidentiranje parcelacije.

6. Sodišče je dne 20. septembra 2022 sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica, iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke niso podale pripomb pisno do glavne obravnave, niti tožnik in stranka z interesom ustno na glavni obravnavi.

7. Sodišče je dne 10. 11. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v listine upravnega spisa, odločbo o dovolitvi pripravljalnih del z dne 29. 7. 2019, sklep o izročitvi opr. št. St 6449/2014 z dne 16. 12. 2019, sklep tega sodišča I U 889/2022 in tožbo tožnika zoper sklep UE Ljubljana št. 352-19/2019-53 z dne 19. 5. 2022 in odločbo in sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-32/2019-2550-27 z dne 28. 9. 2022. Nobenega dokaza ni zavrnilo.

8. Na glavni obravnavi je tožnik vztrajal kot v tožbi in izpostavil, da bi toženka morala geodetski postopek prekiniti do odločitve sodišča v nepravdni zadevi, sploh pa postopka s tožnikom, kot novim lastnikom, ne bi smela voditi, dokler novo lastništvo še ni urejeno v razlastitvenem postopku. Stranka z interesom pa je vztrajala, kot v odgovoru na tožbo in odgovorila na navedbe tožnika.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet upravnega spora sta 2. in 3. točka izreka prvostopenjske odločbe, s katero je organ odločil o izvedeni parcelaciji.

11. V obravnavani zadevi je spornih več pravnih vprašanj. Uvodoma, ali je organ, ki je izvajal postopke evidentiranja parcelacije, na podlagi odločbe o pripravljalnih delih z dne 29. 7. 2019, izdane v postopku razlastitve, v breme pravnega prednika tožnika, po spremembi lastništva (od 1. 1. 2020 je bil tožnik zemljiškoknjižni lastnik obravnavanih nepremičnin), lahko izvedel parcelacijo. Splošno pravilo je, da parcelacijo lahko zahteva lastnik parcele, specialna določba pa glasi, da je tudi druga oseba, ki ima tudi to pravico po zakonu upravičen predlagatelj (prvi odstavek 48. člena ZEN, ki ureja oba primera upravičenih predlagateljev). Taka pravica (kot izjema) – aktivna legitimacija za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije je razlastitvenemu upravičencu podeljena na podlagi petega odstavka 48. člena ZEN, z izdajo akta, ki ga izda organ, ki vodi razlastitveni postopek, odločbo o pripravljalnih delih (201. člen ZureP-1, ki v prvem odstavku našteva dela (postopke), ki se lahko izvedejo po uvedbi razlastitvenega postopka in pred izdajo razlastitvene odločbe). V nadaljevanju, po vložitvi zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije, organ vodi postopek po procesnih in materialnih določbah ZEN. Ocena pravilnosti vodenja razlastitvenega postopka ni v pristojnosti geodetskega organa, zato tožnik neprimerno temelji svoje ugovore o kršitvah geodetskega postopka, ker je po njegovih trditvah razlastitveni postopek nepravilno voden. Neutemeljeno se tudi sklicuje na pridobitev v stečajnem postopku, kot relevantno za geodetski postopek in razlastitev, ter očita razlastitvenemu upravičencu Mestni občini Ljubljana (v tem postopku stranka z interesom), da bi morala upravičenja na podlagi odločbe o pripravljalnih delih uveljavljati v stečajnem postopku (to zadnje je tudi nejasno).

12. Postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije se je pri organu na podlagi zahteve razlastitvenega upravičenca pričel 8. 11. 2019, torej pred spremembo lastništva v korist tožnika, ki je nastopila 1. 1. 2020, zahtevi pa je bil predložen elaborat geodetskega podjetja, iz katerega izhaja, da je na mejni obravnavi z dne 10. 10. 2019 sodeloval tožnikov pravni prednik, ki se je mejne obravnave udeležil, vendar se s predlagano mejo ni strinjal. Parcelacija se je izvedla. Organ, ki je po prejemu zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije vodil postopek, je po spremembi lastništva obravnavanih parcel, nadaljeval postopek z novim lastnikom na podlagi drugega odstavka 11. člena ZEN, ki je podlaga za postopanje z novim lastnikom, tako v primeru postopka za izdelavo elaborata, kot v primeru spremembe lastništva tekom upravnega postopka. Organ je določbo drugega odstavka 11. člena ZEN lahko uporabil kot svojo postopkovno določbo, ne glede na to, da se odločba o pripravljalnih delih glede pasivne stranke (razlastitvenega zavezanca), lastnika nepremičnin, ki so predmet geodetskega postopka, ni spremenila. Tožnik neupravičeno meni, da bi se jo, v primeru „prisilnih“ parcelacij, moralo uporabljati ožje, le njen procesni vidik. Iz ostalih določb ZEN taka razlaga ne izhaja, iz zadnjega stavka, šestega odstavka 48. člena ZEN, celo izhaja pooblastilo organu (oziroma geodetskemu podjetju), da izvede parcelacijo, kljub temu, da soglasje lastnikov s parcelacijo, kolikor se ta izvaja na podlagi akta državnega organa ni podano. Namen določbe jasno kaže na razumevanje javnega interesa kot prednostnega, tudi v geodetskih postopkih, ki se izvajajo kot posledica razlastitve.

13. Tožnik meni, da bi moral organ ob uporabi drugega odstavka 11. člena ZEN upoštevati, da je tožnik pridobil obravnavane nepremičnine bremen proste v stečajnem postopku. Sodišče meni, da navedeno ni okoliščina, ki bi narekovala organu drugačno uporabo drugega odstavka 11. člena ZEN. Za organ je bila relevantna, kot že rečeno v prejšnjem odstavku, sprememba lastništva, pridobitni način in morebitna bremena, pa niso okoliščine, ki bi narekovale organu drugačno ravnanje. Ker gre za pravno nerelevantne okoliščine v zvezi s postopkom evidentiranja meje in parcelacije, te tudi ne utemeljujejo obstoja pravne praznine, ki je drugi odstavek 11. člena ZEN, v zvezi s spremembo lastništva ne bi urejal. Z navedenim v prejšnjem in tem odstavku je sodišče odgovorilo tožniku na ugovor, ali bi organ moral počakati, da se pravno nasledstvo reši v razlastitvenem postopku. Sodišče meni tudi, da odločba o pripravljalnih delih ni podlaga, ki bi nadomeščala vlogo lastnika nepremičnine, ki je svoj položaj pridobil na podlagi drugega odstavka 11. člena ZEN in lahko zahtevo za evidentiranje parcelacije umakne. Kot že rečeno odločba o pripravljalnih delih pooblašča razlastitvenega upravičenca, da nastopa kot aktivna stranka v geodetskem postopku. Zaradi vrste postopka, oziroma, ker tožnik kot razlastitveni zavezanec v geodetskem postopku ni aktivna stranka, je njegov položaj v tem postopku drugačen, kot ostalih pridobiteljev, ki vstopijo v položaj aktivne stranke, in ne, ker spremembe lastništva v primerih „prisilnih“ parcelacij drugi odstavek 11. člena ZEN ne bi urejal. 14. Tožnik tudi nepravilno ugovarja, da bi moral organ prekiniti svoj postopek do odločitve nepravdnega sodišča. Prvi in četrti odstavek 49. člena ZEN določata, da mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo, da je del meje, ki mora biti urejen pred evidentiranjem delitve parcele, del meje iz drugega odstavka 27. člena tega zakona, in da če v postopku evidentiranja urejene meje ni doseženo soglasje med lastniki sosednih parcel oziroma parcel, ki se jih dotika del meje, ki nastane z delitvijo in se začne sodni postopek ureditve meje, se upravni postopek evidentiranja parcelacije lahko opravi pred ureditvijo meja v sodnem postopku. Na navedeni podlagi je organ lahko izdal izpodbijano odločbo kljub nestrinjanju tožnika o poteku meje. Določba prvega odstavka 49. člena ZEN zahteva, da če meja med sosednjimi parcelami, od katerih se bodo nekatere delile, še ni urejena, da predlagatelj samostojnega postopka parcelacije ne more začeti in organ izvajati. Četrti odstavek pa omogoča, da se parcelacija izvede, ne glede na nestrinjanje lastnikov sosednjih parcel v postopku evidentiranja urejene meje s predlaganim potekom meje. Termin „lastniki sosednjih parcel“ je treba razumeti lokacijsko, ob taki razlagi pa je tudi tožnik kot lastnik parcele, ki se parcelira, glede na sosednjo 274/5, lastnik sosednje parcele. Gornjo razlago potrjuje tudi drugi odstavek 52. člena ZEN, iz katerega izhaja, da se v primerih, ko se stranke sosednjih parcel ne strinjajo s potekom predlagane meje, izvedena parcelacija ne vpiše (izvede v zemljiškem katastru), namen pa je v tem, ker v tistem trenutku še ni znan vpliv urejene meje v sodnem postopku na izvedeno parcelacijo. V zvezi s to določbo tožnik neutemeljeno ugovarja kršitvi določb postopka, ker iz izreka ne izhaja, da z dokončnostjo prvostopenjske odločbe v zemljiškem katastru ne bodo vpisani novi deli mej novih parcel, kot urejeni deli mej. Ker navedeno, torej vpis na podlagi drugega odstavka 52. člena ZEN ni predmet postopka, ga v izreku, v skladu s prvim odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ni.

15. Tožnik ugovarja, da je toženka s prisilno parcelacijo nedopustno posegla v lastninsko pravico tožnik, v njegovo razpolagalna upravičenja. Glede na navedeno v tej sodbi, sodišče meni, da je toženka izvedla parcelacijo pravilno in zakonito, zato se tožniku na nedopustnost (parcelacija je bila izvedena na podlagi pravnega naslova) ne more sklicevati, kljub temu, da ga omejuje v razpolagalnem upravičenju.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakon utemeljena.

17. Odločitev o stroških tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom MOL nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper njen akt ni uspel, je glede na načelo uspeha v pravdi upravičena do povračila stroškov. V nadaljevanju je sodišče preverjalo tudi potrebnost stroškov stranke z interesom. V upravnem sporu je vložila odgovor na tožbo in se udeležila razpisane obravnave. Stroški stranke z interesom, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na tožbo so se izkazali za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj vsebinskih navedb, ki bi se nanašale na neutemeljenost tožbe, ki niso bile že vsebovane v upravnih odločbah, stranka z interesom ni podala. Potrebni pa so bili stroški v zvezi s pristopom na glavno obravnavo, ki jo je sodišče razpisalo, stranka z interesom pa se jo je udeležila (500 točk – tarifna številka 34). Stroške stranke z interesom je dolžan povrniti tožnik.