Jedro

Pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mest s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ne gre za stanje, ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Prav tako pri tožniku niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je tožniku dodalo stvarno razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti in sicer, da gre pri priznani pravici do premestitve na drugo delovno mesto za lahko psihofizično nezahtevno delo, ki ne zahteva pomembnejšega dodatnega izobraževanja oziroma usposabljanja. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je glede tožnikovega zdravstvenega stanja in posledično njegove preostale delovne zmožnosti imenovalo izvedenski organ, ki je ugotovil, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti, še naprej lahko opravlja določena dela v okviru stvarnih omejitev, s polnim delovnim časom.

2. Pritožuje se tožnik, saj meni, da glede na njegovo zdravstveno stanje objektivno ni sposoben opravljati del na drugem delovnem mestu, ki se navajajo v izpodbijani sodbi. Meni, da je bilo dejansko stanje vsaj nepopolno če že ne napačno ugotovljeno. Tožnik ima glede na svoje zdravstveno stanje hude težave s hrbtenico, s srcem in psihične težave, ni več sposoben za nobeno pridobitno dejavnost. Tožniku ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela, na kar kaže dosedanja tožnikova nezaposljivost od leta 2006 dalje in njegov neprekinjen bolniški stalež. Pritožba meni, da bi moralo sodišče zaslišati lečečega zdravnika oziroma izvedenca ustrezne stroke v smeri ugotavljanja preostale delazmožnosti tožnika, zlasti okoliščine, ali je tožnik glede na opis delovnega mesta in delovnih nalog, ki jih mora opravljati sploh sposoben opravljati in tudi izvesti natančno diferencialno diagnostiko, da bi bila ugotovljena tožnikova preostala delazmožnost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2014 in dokončne odločbe št. ... z dne 9. 6. 2014, s katero se je zavrnila pritožba. Z odločitvijo tožene stranke je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo, kjer sam določa ritem in tempo delo za doseganje polne delovne učinkovitosti, brez nočnega dela in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kilogramov ter brez sunkovitih gibov z desno ramo, s polnim delovnim časom od 15. 1. 2014 dalje, kontrolni pregled ni potreben, o pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločeno s posebno odločbo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani prvostopenjskega sodišča. To je, upoštevajoč celotno medicinsko dokumentacijo, posebej pa še izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete Univerze v B. z dne 10. 9. 2015 pravilno zaključilo, da pri tožniku, do dneva izdaje dokončne odločbe, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je pri njemu, zaradi posledic bolezni, podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu: zmožen je za lahko psihofizično nezahtevno delo, ki ne zahteva pomembnejšega dodatnega izobraževanja oziroma usposabljanja, kjer sam določa ritem in tempo dela za dosego polne delovne učinkovitosti, brez nočnega dela in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kilogramov ter brez sunkovitih gibov z desno ramo. Ustrezno je ocenilo tožnikove zdravstvene težave tako na področju ortopedije, kjer je bila ugotovljena starostno primerna funkcionalna zmogljivost lokomotornega aparata brez evidentnega nevrološkega deficita. Pri tožniku gre predvsem za bolečinsko simptomatiko vratne hrbtenice in desne rame, kjer je UZ rame pokazal znake za subakromilani bursitis brez prekinitve rotatorne manšete. Tožnik je v maju 2012 utrpel srčni infarkt spodnje in zadnje stene, vstavili so mu dva DES v MI, ki je bila okludirana, izsesali so tudi tromb. Na zadnji UZ kontroli motenj krčljivosti ni bilo več zaznati. Glede na stanje po AMI, klinično sliko ter neinvazivno kardiološko diagnostiko sta izvedenca menila, da so bile predlagane razbremenitve s strani tožene stranke smiselne. Srčna akcija je bila ritmična, normokardna, toni primerni poudarjeni, šumov ni slišati. Pri psihičnem statusu sta pri tožniku izvedenca ugotavljala depresivno in anksiozno stanje, ki je terapevtsko obvladljivo, primerna pa bi bila še dodatna razbremenitev (lahko psihofizično nezahtevno delo, ki ne zahteva pomembnejšega dodatnega izobraževanja oziroma usposabljanja). Izrecno pa sta v izvedenskem mnenju navedla, da do 9. 6. 2014 pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ter da je predlagano delo po nastanku invalidnosti z opisom z dne 11. 8. 2014 „manj zahtevna dela“, ob upoštevanju omejitev, ki jih je podala IK II. stopnje 22. 5. 2015 in dodatnih, ki sta jih predlagala izvedenca, ustrezno delo, ki ga tožnik lahko opravlja s polnim delovnim časom kot invalid III. kategorije invalidnosti.

7. Nobena od strank v postopku na tako podano izvedensko mnenje ni podala pripomb, čeprav je sodišče obe stranki pozvalo, da podata pripombe. Pripombe niso bile podane tudi na zadnji glavni obravnavi dne 2. 12. 2015. Pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo tožnikovega zdravstvenega stanja glede težav, ki jih ima s hrbtenico, s srcem in psihičnih težav, so protispisne, saj je izvedenski organ vse navedene težave tožnika (tako s hrbtenico kakor s srcem in na področju psihe) natančno opredelil, pri tem upošteval vse dostopne medicinske izvide in tudi ocenil tožnikovo zdravstveno stanje ter zmožnost opravljanja del ob ugotovljeni invalidnosti. Pri tem je ravno specialist s področja medicine dela, prometa in športa tisti, ki je ugotavljal preostalo delazmožnost tožnika glede na podane zdravstvene težave.

8. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik od leta 2006 dalje brezposeln in da tožniku lažjega dela od tistega, kot ga je tožnik do nastanka invalidnosti opravljal, objektivno ni mogoče zagotoviti. Iz dokumentacije v spisu namreč izrecno izhaja, da tožnik zaradi propada podjetja C. d.d. ni zaposlen od oktobra 2014. Pred tem pa je v tem podjetju opravljal različna dela do maja 2012, ko je doživel srčni infarkt in je od takrat bil v bolniškem staležu. Tožnikov delodajalec C. d.d. iz D. je toženi stranki z dopisom z dne 19. 8. 2014 posredovala opis del za tožnika po ugotovljeni invalidnosti in sicer za predlagano delo „manj zahtevna dela“, s polnim delovnim časom. V zvezi s tem je bilo dne 2. 10. 2014 izdano tudi dopolnilno izvedensko mnenje in sicer, da je predlagano delo po nastanku invalidnosti z opisom z dne 11. 8. 2014 „manj zahtevna dela“, ob upoštevanju omejitev, ki jih je podala invalidska komisija II. stopnje dne 22. 5. 2014, ustrezno delo, ki ga zavarovanec lahko opravlja s polnim delovnim časom, kot invalid III. kategorije invalidnosti. Navedeno delo bi bilo primerno in ustrezno tudi z vidika dodatne omejitve, ki jo je določilo sodišče, kakor to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa.

9. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri izvedlo dokaze, da je lahko ugotovilo dejansko stanje. Ob pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenskega organa s področja, kjer ima tožnik glavne zdravstvene težave in ob strinjanju strank z izvedenskim mnenjem ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče glede tožnikovega zdravstvenega stanja zasliševalo še lečečega zdravnika. Iz izvedenskega mnenja je bila jasno razvidna tožnikova preostala delazmožnost v času izpodbijane dokončne odločbe toženke.

10. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 63. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2). Pri tožniku ne gre za stanje ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica ter tako pri njemu ni podana I. kategorija invalidnosti. Pri tožniku prav tako niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri tožniku ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.