Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča določbe 4. odstavka 7. člena ZUP zajema le dolžnost organov, ki vodijo postopek, da strankam svetujejo glede njihovih pravic in dolžnosti, ne pa, da skrbijo za njihovo fizično udeležbo na zaslišanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep tožene stranke z dne 13.1.2005, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne po pravnomočno končanem azilnem postopku. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik vabljen na zaslišanje za dne 13.1.2005 ob 9.00 uri in da tega dne ni prišel na zaslišanje, ker je v svoji sobi v azilnem domu spal. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožena stranka sama v odgovoru na tožbo potrjuje, da je iz poročila socialne službe za dan 13.1.2005 razvidno, da je bil tožnik tega dne v svoji sobi in da je spal. Tožnik v tožbi očita, da je običajno, da se gre pred zaslišanjem prosilce za azil poiskati v sobo, če sami ne pridejo pred razpravno sobo. Tožena stranka je sicer odločila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003, ZAzil-UPB1), vendar bi po presoji sodišča prve stopnje morala upoštevati v postopku pred izdajo tega sklepa temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002 - ZUP), ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil. Tožena stranka bi morala upoštevati načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP), to je, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek 7. člena ZUP). Tožena stranka ne izpodbija tožbene navedbe, da tožnik 13.1.2005 ni imel ure in niti budilke, sama pa potrjuje, da se je nahajal v dodeljeni sobi v Azilnem domu in da je spal. Po mnenju sodišča prve stopnje je na strani tožene stranke dolžnost, da takšna nevednost glede ure oziroma časa, ki je določen za zaslišanje, ni v škodo pravic prosilca za azil. Zaradi opustitve takšne skrbnosti je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka kršila temeljna načela ZUP. Zato je utemeljen tožbeni ugovor kršitve pravil ZUP. V ponovljenem postopku mora tožena stranka ponoviti zaslišanje tožnika in pri tem varovati njegove pravice in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000 - ZUS), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Meni, da je dolžnost vsakega prosilca, da se pravočasno zbudi in pride v razpravno sobo (za katero zagotovo vsak prosilec ve, kje v azilnem domu se nahaja, ker je v isti sobi vzeta tudi tožnikova vloga za azil) na določen datum ob določeni uri. Tega tožnik kot prosilec ni storil, čeprav je bil pravilno vabljen (s pisnim vabilom v albanskem jeziku, ki mu je bilo vročeno en mesec pred predvidenim datumom zaslišanja - 13.12.2004), ampak je takrat po svojih izjavah spal v svoji sobi. Izgovorov o tem, da je kot begunec oseba brez sredstev, ki nima budilke, ki bi ga pravočasno zbudila, pa tožena stranka ne more sprejeti za opravičljive. Za svojo prisotnost na zaslišanju, bi moral poskrbeti sam, in bi svoje bujenje lahko zagotovil na kakšen drug način. Zaslišanje je bilo razpisano za 9.00 uro dopoldan, kar je v času uradnih ur državne uprave (tudi tožene stranke), in ne ob kakšni drugi neobičajni uri. Prosilci za azil imajo v času od 8.00 do 9.00 ure organiziran zajtrk. Tudi zato je mogoče predvidevati, da bo prosilec ob 9.00 uri že zbujen in pripravljen na zaslišanje. Prosilec se je med postopkom razselil na naslov izven azilnega doma (v S.B., h garantu F.A.). V skladu s Pravilnikom o načinih in pogojih o zagotavljanju pravic prosilcev za azil in tujcem, ki jim je bila priznana posebna oblika zaščite (7. člen), se prosilec za azil lahko nastani izven azilnega doma, če to sam želi in če ima zato potrebne finančne možnosti. Iz teh navedb je torej očitno, da ne drži, da je prosilec oseba brez sredstev, kar pa postavlja pod vprašaj tudi verodostojnost vseh njegovih ostalih izjav. Še posebej oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko prosilca na datum, ko je bilo razpisano zaslišanje, ni šla zbuditi v njegovo sobo, kršila načelo ZUP, in sicer, da s tem ni upoštevala načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP), torej, da nevednost in neukost stranke v postopku ni v škodo pravic, ki jim gre po zakonu. V primeru tožnika kot prosilca po njenem mnenju ne gre za nevednost in neukost glede ure in časa, ko bi moralo biti zaslišanje. V upravnem postopku je povsem nesporno, da je bil tožnik pravočasno vabljen na zaslišanje v njemu razumljivem jeziku (albanščini), da se je zavedal kje in kdaj bi se moral zglasiti na zaslišanje (saj v tožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke sam navaja, da se je na zaslišanje zglasil, vendar z zamudo, ker je ob dogovorjeni uri spal v sobi, ker ni imel budilke) in da je bil o svojih pravicah in dolžnostih podrobno in natančno poučen v njemu razumljivem jeziku (albanščini), kar štirikrat do dne (13.1.2005), ko bi moral priti na zaslišanje. Meni, da je v navedenem primeru storila vse, da bi zavarovala tožnikove pravice kot prosilca za azil v Sloveniji in da ni z ničemer kršila načela varstva pravic strank, kot jih zagotavlja ZUP, da torej v navedenem primeru ne gre za opustitev njene skrbnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožnikovo tožbo.

V odgovoru na pritožbo tožnik ponavlja tožbene navedbe, izpodbija trditve tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru napačno uporabilo določbo 4. odstavka 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi), po kateri mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

Po 2. alinei 1. odstavka 42. člena ZAzil se prošnja za azil, ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, šteje za umaknjeno, če se prosilec za azil brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo. Na to določbo se je po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka v izpodbijanem sklepu utemeljeno oprla, saj je zato imela podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih. Tožnik se kot prosilec za azil namreč ni odzval vabilu na zaslišanje, niti se ni predhodno opravičil, da ga na zaslišanje ne bo oziroma da bo zamudil. Tožnik je bil v skladu z ZAzil in ZUP dne 10.12.2004 (kar je prejel dne 13.12.2004) pravilno povabljen na zaslišanje dne 13.1.2005 v prostorih azilnega doma. V zvezi s tem ga je tožena stranka v vabilu opozorila, da v primeru, da bo tisti dan zadržan, mora to takoj sporočiti organu, ki ga vabi. V primeru, da se vabilu ne bo odzval, pa bo organ postopal v skladu z določbo 42. člena ZAzil, ki določa, da če se prosilec za azil brez predhodnega opravičila ne odzove na zaslišanje ali ustno obravnavo, pristojni organ prošnjo za azil šteje za umaknjeno in postopek s sklepom ustavi.

Glede na navedeno, kar izhaja tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih, toženi stranki ni mogoče očitati neskrbnosti v obravnavani zadevi in kršitve temeljnega načela ZUP po 7. členu tega zakona, saj je predhodno storila vse, da bi bil tožnik navzoč na zaslišanju dne 13.1.2005, pa na zaslišanje zaradi lastne neskrbnosti ni prišel oziroma ga je zamudil. Tožena stranka ima prav, da je bila njegova dolžnost in skrb priti pravočasno na zaslišanje, ne pa, da bi bila dolžnost tožene stranke, da ga pride iskat v njegovo sobo. Po presoji pritožbenega sodišča namreč določba 4. odstavka 7. člena ZUP zajema le dolžnost oganov, ki vodijo postopek, da strankam svetujejo glede njihovih pravic in dolžnosti, ne pa, da skrbijo za njihovo fizično udeležbo na zaslišanju.

Glede na navedeno so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 4. odstavka 7. člena ZUP, potem, ko je pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.