Jedro

Zagovornik tudi napačno razume pomen instituta prekrška neznatnega pomena, ki je opredeljen v določbi člena 6.a ZP-1 in iz katere izhaja, da se za prekršek neznatnega pomena šteje tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katere ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica oziroma je ta neznatna. S citiranim PN z dne 30. 5. 2022 pa se je storilcu očitala storitev prekrška po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP, za katerega je predpisan, poleg globe, tudi izrek 3 KT, kar pa je po 1. točki četrtega odstavka člena 23 ZP-1 hujši prekršek, zato je razlogovanje pritožbe o tem, da je v konkretnem primeru šlo za prekršek neznatnega pomena, povsem napačno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se le-ta izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa istega sodišča, opr. št. EPVD 747/2021 z dne 26. 8. 2021 storilcu preklicalo in mu v plačilo naložilo še sodno takso.

2. Taki odločitvi storilec pravočasno nasprotuje s pritožbo, vloženo po svojem zagovorniku z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb ZPrCP, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah in o stroških postopka in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče oziroma da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvega sodišča temelji na ugotovitvi, da je storilcu s sklepom, opr. št. EPVD 747/2021 z dne 26. 8. 2021 sodišče odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja s posebnim opozorilom, da v času preizkusne dobe ne sme med drugim storiti hujšega prekrška zoper varnost cestnega prometa. Ker pa je sodišče prve stopnje 16. 6. 2022 s strani MPRS – Oddelka za kazensko evidenco prejelo obvestilo, da so storilcu s PN PP Šentjur z dne 30. 5. 2022 zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP med drugim bile izrečene tudi 3 (tri) KT pri vožnji z motornim vozilom kategorije B, kar je hujši prekršek in da je ta prekršek bil storjen v času preizkusne dobe, ki je tekla od 7. 9. 2021 in bi se iztekla 7. 9. 2022, saj je bil storjen 30. 5. 2022, je prvo sodišče na podlagi določbe drugega odstavka člena 202.e ZP-1 ravnalo pravilno in je prvotno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu zaradi storitve hujšega prekrška preklicalo.

5. Zagovornik uvodoma v okviru pritožbenega razloga kršitve zakona najprej izpostavlja, (-) da iz samega PN z dne 30. 5. 2022, ki je bil podlaga za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izhaja, na podlagi česa je takšna kršitev sploh ugotovljena, (-) da storilcu nikoli ni bil predočen noben dokaz, da je ta prekršek storil, (-) prav tako pa po potrditvah pritožbe ta PN ne izpolnjuje zakonskih določb glede vsebine in načina prezentiranja očitanega prekrška storilcu, saj ne vsebuje kratkega opisa, kajti iz njega izhaja zgolj pravna opredelitev prekrška, kar je pomanjkljivo in storilcu ni omogočalo, da bi se z očitki o celoti seznanil. Take pritožbene navedbe so v tem postopku, ki ni več postopek o prekršku, temveč postopek dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu, kjer se le smiselno uporabljajo določbe ZP-1, povsem neupoštevne.

6. Kot pritožnik sam ugotavlja, storilec zoper izdani PN z dne 30. 5. 2022 ni vložil pravnega sredstva (ZSV), saj je ta postal pravnomočen 8. 6. 2022. Povedano pomeni, da bi vse te očitke, ki jih sedaj pritožba izpostavlja, storilec lahko uveljavljal v rednem pravnem sredstvu, v tem postopku pa se sodišče, ki je dolžno ugotavljati samo obstoj pravnomočne in izvršljive odločbe, ki je podlaga za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v to več ne more in ne sme spuščati, zato so take pritožbene navedbe v tem postopku povsem neupoštevne. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da iz citiranega PN z dne 30. 5. 2022 izhaja, da je ta PN bil izdan na podlagi osebne zaznave pooblaščene uradne osebe, storilcu je bil na kraju samem tudi takoj vročen, saj ga je storilec tudi podpisal po ustni predstavitvi storjenega prekrška in v takem primeru v nasprotju s pritožbenimi navedbami zakonodajalec ne zahteva, da bi moral izdani PN vsebovati tudi kratek opis dejanskega stanja, taka zahteva je prekrškovnemu organu naložena le v primeru, če storilec vloži redno pravno sredstvo (ZSV), kajti le v tem primeru mora prekrškovni organ poslovati v skladu z določbo petega odstavka člena 57 ZP-1 in sodišču skupaj s spisovnim gradivom posredovati tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni naveden že v plačilnem nalogu.

7. Zagovornik tudi napačno razume pomen instituta prekrška neznatnega pomena, ki je opredeljen v določbi člena 6.a ZP-1 in iz katere izhaja, da se za prekršek neznatnega pomena šteje tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katere ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica oziroma je ta neznatna. S citiranim PN z dne 30. 5. 2022 pa se je storilcu očitala storitev prekrška po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP, za katerega je predpisan, poleg globe, tudi izrek 3 KT, kar pa je po 1. točki četrtega odstavka člena 23 ZP-1 hujši prekršek, zato je razlogovanje pritožbe o tem, da je v konkretnem primeru šlo za prekršek neznatnega pomena, povsem napačno.

8. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe o tem, da preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni neizogibno potreben glede varnosti cestnega prometa in da bi sodišče moralo upoštevati tudi osebne okoliščine pri storilcu in sicer, da prebiva v hribovitih predelih, oddaljenih od življenjsko potrebne infrastrukture (zdravstvo, …) in da vozniško dovoljenje iz teh razlogov potrebuje za svoje normalno življenje, saj je starejši občan in ima tudi zdravstvene težave, je pa tudi nenevaren voznik. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, sodišče pri ugotavljanju pogojev za morebitni preklic izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upošteva tiste predpostavke, ki so navedene v določbah drugega odstavka člena 202.e ZP-1, med katerimi je na prvem mestu obstoj pravnomočne in izvršljive odločbe o tem, da je storilec v preizkusni dobi storil hujši prekršek, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru. V taki situaciji, ko sodišče to ugotovi, pa nima več nobene možnosti tehtanja, ali je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja morebiti nepotreben, kot to neutemeljeno navaja pritožba, temveč je takšen preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi dolžno izreči, ne glede na osebne lastnosti storilca, ki jih pritožba v svojih navedbah izpostavlja in ne glede na pritožbena izvajanja o posledicah, ki jih bo zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja utrpel storilec, ki je starejši občan, ki živi v hribovitih predelih in razen osebnega vozila nima nobene druge povezave z javnim prometom.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s členom 159 ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek člena 163 ZP-1).

10. Zagovornik ni uspel s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka člena 147 ZP-1 ter tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, kar bo dolžan storilec plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se bo ta sodna taksa izterjala prisilno.