Jedro

Škodno ravnanje, storjeno v obrambi, ni protipravno, če silobran ni prekoračen (161. člen ZOR) in prekoračitve silobrana v konkretnem primeru ni bilo: B. B. je po sekirici posegel potem, ko je bil že napaden, njegovi udarci so bili šibki in obrambni, poškodbe A. A. niso bile hujše od tistih, ki jih je imenovani (skupaj s sinom) povzročil njemu in s sekiro ni udarjal še potem, ko sta P. z napadom zoper njega že prenehala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek A. A., da mu je dolžan B. B. plačati 2.000.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pač pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku B. B. iz nasprotne tožbe in odločilo, da mu morata A. A. in C. C. solidarno plačati 1.250.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek B. B. zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sodbo v delu, ki A. A. zavezuje B. B. plačati 1.250.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi potrdilo, prav tako pa je potrdilo zavrnilno sodbo glede odškodnine nad navedenim zneskom. Sodbo prvostopenjskega sodišča je razveljavilo le glede 450.000 SIT odškodnine, ki bi jo moral solidarno z A. A. B. B. plačati C. C. ter glede stroškov postopka.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija A. A. z revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer v delu, s katerim je bila potrjena zavrnilna sodba iz njegove tožbe in obsodilna sodba zoper njega iz nasprotne tožbe B. B.. Navaja, da se z odločitvama nižjih sodišč ni mogoče strinjati, ker je terjatev B. B. zastarala, ker glede na temelj odškodninske odgovornosti S. ni upravičen do nikakršne odškodnine, saj je ravno on povzročil situacijo, ki je pripeljala do škodnega dogodka ter sta sodišči vprašanje silobrana zmotno opredelili in ker je bil napačno uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine. Nižji sodišči bi morali upoštevati tudi soprispevek S. k nastanku škodnega dogodka in škodnih posledic ter celoten sklop dogodkov, ki so vodili do prepira, ki se je stopnjeval v pretep.

Revizija je bila vročena Francu Slani, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je dovoljeno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka istega člena ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, s katerimi revident poskuša prikazati, da se je škodni dogodek pripetil drugače kot sta ugotovili nižji sodišči in vzrok za škodo v celoti ali vsaj v pretežni meri pripisati B. B. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne in je revizijsko sodišče nanje vezano, so: – 10. maja 1997 je v dopoldanskem času med A. A. in zunajzakonsko partnerko B. B. E. E. prišlo do prepira, ker je A. A. navkljub njeni prepovedi na zemljišče E. E. ob kapelici postavil cvetlično korito; – A. A. na poziv E. E., naj cvetlično korito odstrani, tega ni storil; – E. E. in B. B. sta zaradi tega korito odstranila sama; – A. A. je naročil D. D., naj ga obvesti, če bo korito odstranjeno in je D. D. A. A. o tem obvestil po telefonu; – A. A. se je zaradi prejete informacije močno razburil in razjezil, zapustil rojstnodnevno zabavo, na kateri so bili zbrani člani njegove družine in se skupaj s sinom C. C. z avtomobilom odpeljal v I.; – ko sta prispela do vikenda E. E., je B. B. pred objektom opazoval zvezde; – A. A. je B. B. takoj z eno roko prijel za haljo, z drugo pa ga je pričel pretepati, pretepal pa ga je tudi njegov sin M.; – S. napada ni pričakoval, čeprav je A. A. v dopoldanskem prepiru s E. E. zagrozil, da „gorje tistemu, ki bo korito odstranil“, k temu, da sta ga udarjala in brcala pa ju ni z ničemer izzval; – B. B. je, da bi se obranil pred napadom, posegel po manjši sekirici in z njo poškodoval A. A.; – poškodbe A. A. in B. B. so bile enako težke: B. B. je utrpel udarnine in odrgnine obraza, obeh podlahti, rok in spodnjih okončin ter udarnino leve strani prsnega koša, A. A. pa šibke udarce in vbod z rezilom sekire, ki niso pustili nobenih trajnih posledic; – defenzivnejša obramba B. B. ne bi zadoščala, saj sta morala E. E. in D. D. razburjenega A. A. odmakniti od B. B. in slednjega zapreti v hišo, da sta ga obvarovala pred ponovnim napadom; – obramba B. B. ni bila nesorazmerna glede na intenzivnost napada, ki ga je bil deležen v starosti 70 let s strani dveh bistveno mlajših, višjih in telesno močnejših moških, ki se jima zgolj z rokama ne bi mogel postaviti po robu, njegovi udarci pa so bili šibki in obrambni.

Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da A. A. ni upravičen do odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročil B. B., ker mu jo je povzročil v silobranu, ki ni bil prekoračen. Škodno ravnanje, storjeno v obrambi, ni protipravno, če silobran ni prekoračen (161. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) in prekoračitve silobrana v konkretnem primeru ni bilo: B. B. je po sekirici posegel potem, ko je bil že napaden, njegovi udarci so bili šibki in obrambni, poškodbe A. A. niso bile hujše od tistih, ki jih je imenovani (skupaj s sinom) povzročil njemu in s sekiro ni udarjal še potem, ko sta P. z napadom zoper njega že prenehala. V njegovem ravnanju ni bilo ničesar, kar bi odvzelo težo arogantnemu in agresivnemu ravnanju A. A. (ki je najprej samovoljno in navkljub prepovedi lastnice postavil cvetlično korito na tuje zemljišče in grozil za primer njegove odstranitve, naročil opazovanje, ali bo do odstranitve vendarle prišlo in po prejemu informacije, da se je to zgodilo, pripeljal k vikendu lastnice zemljišča, da bi „ukrepal“ zaradi ravnanja, ki ga je sam prepovedal, ne da bi za to imel kakršnokoli podlago) ter mu pripisati soprispevek k nastanku lastne škode in odgovornosti za revidentovo škodo.

Neutemeljen (pa tudi nerazumljiv) je očitek revidenta, da sta nižji sodišči napačno rešili ugovor zastaranja: A. A. takšnega ugovora namreč sploh ni podal (zastaranje je uveljavljal le C. C.). Uveljavljanje zastaranja (šele) v reviziji ni dovoljeno. Ugovor zastaranja je sicer ugovor materialnega prava, vendar se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (tretji odstavek 360. člena ZOR). Ugovor zastaranja (ki ga mora substancirati z navedbo relevantnih dejstev) mora zato uveljavljati v rokih iz 286. člena ZPP.

Materialno pravo je (v nasprotju z revidentovim prepričanjem) pravilno uporabljeno tudi v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo B. B.. Oblike in obseg nepremoženjske škode imenovanega sta nižji sodišči natančno ugotovili in o tem v svojih sodbah navedli obširne razloge (6. – 10. stran sodbe prvostopenjskega in 7. – 9. stran sodbe pritožbenega sodišča). V prvem odstavku 200. člena ZOR je določeno, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki jo od sodišča zahteva, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti ter da zaradi tega specifično dojema svojo telesno in duševno integriteto in posege vanjo.

Vendar pa mora pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upoštevati tudi v drugem odstavku istega člena ZOR uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejani tako, da (poleg subjektivnih elementov na strani oškodovanca) upošteva objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod, da na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določa razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Le na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Sodišče druge stopnje je upoštevalo obe načeli in je Francu Slani prisodilo odškodnino, ki je primerna intenziteti in trajanju posega v njegovo telesno in duševno integriteto in ki ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča v podobnih primerih prisojajo drugim oškodovancem.

V uvodu revizije je zapisano, da revident uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, mora biti revizijski razlog kršitve procesnih pravil uveljavljan konkretizirano in obrazloženo. Tej zahtevi revident ni zadostil, zato Vrhovno sodišče procesne pravilnosti izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).