Jedro

Za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta se uporabi vrednost terjatve, to je celotnega zneska (glavnica, obresti, stroški), za izterjavo katerega je (še) potrebno opraviti posamezno izvršilno dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršiteljici priznalo izvršilne stroške v znesku 4.153,00 SIT. Proti takšnemu sklepu se je pritožila izvršiteljica. Predlaga, naj ji sodišče druge stopnje prizna stroške v skupnem znesku 5.490,10 SIT. Navaja, da Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom določa, da se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugovotilo sodišče. Ni vseeno, ali izvršitelj izterja le glavnico ali tudi zamudne obresti in ostale stroške. ZIZ določa, da izraz terjatev označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve. Vrednost denarne terjatve predstavlja torej vrednost denarnega zneska, do katerega je upnik opravičen po konkretnem sklepu o izvršbi. Izvršiteljica še navaja, da je v skladu s Pravilnikom za pojasnila o uporabi tarife pristojen Izvršilni odbor Zbornice izvršiteljev Slovenije, ki je dal pojasnilo k uporabi tar. št. 1, da se cena storitve, to je rubeža določi po vrednosti terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče, obsega pa naslednje postavke: glavnico, obresti od glavnice, pravdne stroške in obresti od njih, stroške po sklepu o izvršbi in obresti od njih ter morebitne ostale stranske terjatve, razen stroškov izvršitelja. Sodišče prve stopnje je zmotno kot terjatev upoštevalo vrednost spora v smislu ZPP. V konkretni zadevi predstavlja terjatev tako glavnico v znesku 3.666,00 SIT, zakonite zamudne obresti na dan 30.11.1994 v znesku 250,00 SIT, zakonite zamudne obresti od glavnice od 1.12.1994 do plačila v znesku 9.784,85 SIT, sodno odmerjene stroške postopka v znesku 2.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v znesku 5.889,92 SIT, kar skupaj znese 21.834,77 SIT, tako da pade višina terjatve v vrednost zahtevka 750 točk, cena storitve je 200 točk in je izvršiteljica je upravičena do 25% tega zneska. Sodišče prve stopnje je tudi priznalo le enega od dveh obračunov obresti. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izvršiteljici pravilno odmerilo plačilo in stroške, do povračila katerih je upravičena na podlagi določbe 291. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, 51/98) in v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 32/2000). Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo, da se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve (9. člen Pravilnika v zvezi s 1. točko 16. člena ZIZ), ta pa predstavlja znesek, za katerega je v posamezni zadevi potrebno opraviti izvršbo. Ker je v tej zadevi sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo in s sklepom z dne 27.6.1995 odločilo, da se ta nadaljuje le še za zakonite obresti v znesku 250,00 SIT in izvršilne stroške v znesku 2.250,00 SIT, je izvršiteljica, določena s sklepom z dne 20.4.2000, upravičena do plačila le v razmerju do zneska, glede katerega se še vodi izvršilni postopek. Izvršiteljica nima prav, ko meni, da predstavlja terjatev v tej zadevi tudi glavnica z zakonitimi zamudnimi obrestmi, glede katere in katerih je bil postopek pravnomočno ustavljen, preden ji je bila naložena oprava rubeža. Sodišče druge stopnje tako sledi zneskom, ki jih je izvršiteljici priznalo sodišče prve stopnje. Poleg kilometrine v znesku 490,00 SIT gre izvršiteljici še 25% cene storitve po tar. št. 1/1, kar pri vrednosti zahtevka do 10.000,00 SIT in pri vrednosti točke 40,00 SIT znaša 25% od 4.000,00 SIT. Izvršiteljica je upravičena še do plačila za seznanitev s spisom v znesku 25 točk in obračuna obresti v enakem znesku. V nasprotju s pritožbenim stališčem je bil namreč, ob že napisanih razlogih, potreben le en obračun. Sodišče prve stopnje je vsoti pravilno prištelo še davek na dodano vrednost. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.