Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbo tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (za 1.598,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 naprej) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izreku o stroških spremeni tako, da ta glasi: "Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.128,30 EUR, pod izvršbo." Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 168,96 EUR pritožbenih stroškov, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v zvezi s škodnim dogodkom z dne 11.4.2006, ko se je telesno poškodovala v prometni nesreči, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke. Po trikrat modificiranem tožbenem zahtevku (ko je tožbo dvakrat delno umaknila glede prejetih plačil s strani tožene stranke na račun nepremoženjske škode in za celotno zahtevano materialno škodo, tretjič pa po prejemu izvedeniškega mnenja, ko je znižala zahtevke za vse oblike nepremoženjske škode) je odločilo, da znaša pravična denarna odškodnina za njeno nepremoženjsko škodo 4.000,00 EUR (2.100,00 EUR od prvotno zahtevanih 4.172,03 EUR oziroma končno zahtevanih 3.500,00 EUR za telesne bolečine, 700,00 EUR za strah in 1.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Glede na pred pravdo nesporno že plačanih 580.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo je navedeni znesek valoriziralo. Po ugotovitvi, da v času sojenja valorizirani znesek plačane odškodnine predstavlja 2.618,76 EUR, je toženi stranki naložilo v plačilo še 1.381,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 naprej, ko je po njegovi oceni tožena stranka prišla v zamudo s plačilom. V presežku je zahtevek zavrnilo za glavnico 1.598,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za zamudne obresti od zneska 2.420,29 EUR od 31.5.2006 do 12.6.2006 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.381,24 EUR od 31.5.2006 do 11.7.2006. Pravdne stroške v višini 673,24 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu glede zneska 1.598,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2006 naprej ter v stroškovnem delu. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je po njenem mnenju prenizka. Primerna bi bila odškodnina v zahtevanem znesku, torej še za zavrnjeno razliko do vtoževanih 3.500,00 EUR. Sodba nima razlogov o bodočih bolečinah in nevšečnostih, ki jih podrobno našteva v pritožbi. Nista upoštevani načelo individualizacije in objektivizacije. Sodišča v podobnih primerih dosojajo višje odškodnine, in sicer v višini od 7 do 9 povprečnih plač. Sklicuje se na v pritožbi posebej naštete posamične primere. Tožnica bi bila upravičena vsaj do višine 8 povprečnih plač, to je 6.640,00 EUR. Z upoštevanjem valorizacije že plačanega zneska odškodnine je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - A) od 28.9.2003 (prav 28.6.2003) ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij. Sklicuje se na dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani s tako odločitvijo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožnici prisodi še 1.598,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter toženi stranki naloži v plačilo njene celotne pravdne stroške na prvi stopnji. Priglaša še pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporna odmera stroškov, pač pa le odločitev sodišča o uspehu strank v postopku. Upoštevalo ga je glede na modificirani zahtevek tožeče stranke v višini 5.400,00 EUR, namesto od celotnega vtoževanega zneska v pravdi 8.554,49 EUR, ter prezrlo, da je tožena stranka že pred pravdo plačala nespornih 2.420,00 EUR. Tako je uspeh tožeče stranke le 16 %, uspeh tožene pa 84 %. Glede na odmero pravdnih stroškov v sodbi, upoštevaje navedeni uspeh v pravdi in po ustreznem pobotu bi morala pravdne stroške plačati tožeča stranka toženi, in sicer v višini 1.128,30 EUR. Predlaga, da Višje sodišče v tej smeri sodbo spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

K pritožbi tožeče stranke Pritožnica ne izpodbija sodbe glede dosojenih zneskov za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ker je v teh delih prvo sodišče v celoti ugodilo delno skrčenemu tožbenemu zahtevku in tožnici dosodilo zahtevanih 700,00 EUR za strah in 1.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne strinja pa se z dosojeno odškodnino v višini 2.100,00 EUR za telesne bolečine in se zavzema za njeno zvišanje do zahtevanih 3.500,00 EUR.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je v času nesreče 25 let stara tožnica v škodnem dogodku utrpela zvin vratne hrbtenice in obtolčenino leve rame. Upoštevaje izvedensko mnenje, ki sta ga sprejeli obe stranki brez pripomb in tožničino izpovedbo je ugotovilo, da je en dan trpela hude bolečine, sedem dni srednje močne, sedem dni zmerne in 14 dni lažje (skupaj mesec dni in en dan). Iz razlogov sodbe je razvidno, da je tožnici verjelo, da še vedno trpi bolečino ob sunkovitih gibih in ob določenih položajih telesa. Tako je dovolj jasno povedalo, da je upoštevaje izvedeniško mnenje (ki potrjuje tudi verjetnost bodočih bolečin) in tožničino izpovedbo pri odmeri odškodnin upoštevalo tudi bodoče bolečine. Sodba ima jasne in popolne razloge tudi glede prestanih nevšečnosti med zdravljenjem (razlogi na strani 3, ki jih pritožbeno sodišče sprejema). Zato je pritožbena graja ob pomanjkanju razlogov glede bodočih bolečin in nepopolnih razlogov glede nevšečnosti neutemeljena in pritožbeno sodišče absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne najde.

Glede na ugotovitve o obsegu zdravljenja in stopnji ter intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih pritožnica v dejanskem pogledu ne graja, je prvo sodišče z dosojeno odškodnino v višini 2.100,00 EUR tožnici odmerilo povsem pravično in primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje. Zvišanje, za katerega se zavzema pritožnica, ni utemeljeno. Bolečinsko obdobje je bilo namreč razmeroma kratko in po jakosti manj intenzivno, zdravljenje pa ambulantno in končano v dokaj kratkem obdobju (po ugotovitvah prvega sodišča je trajalo od 12.4. do 24.5.2006, torej dober mesec dni). Dosojena odškodnina je zadostna in ustreza merilom in izhodiščem za odmero odškodnine, kot jih določa 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih trditev, da prvo sodišče ni upoštevalo obeh načel za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: načela individualizacije (individualno vrednotenje konkretnih posledic pri posameznem oškodovancu) in načela objektivizacije, po katerem je treba skrbeti, da je odškodnina določena objektivno: glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Iz izvedenskega mnenja, na katerega se je oprlo prvo sodišče, izhaja, da je tožnica utrpela lažji poškodbi. Dosojeno odškodnino v skupni višini 4.000,00 EUR je v času sojenja predstavljala 4,36 povprečne neto plače (januar 2009: 917,15 EUR), kar je povsem primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse. Po podatkih, dostopnih v internetni bazi NEGM, se namreč v podobnih primerih odškodnine po sodnih odločitvah gibljejo v razponu od 3 do 10 povprečnih neto plač. To pa pomeni, da je obravnavani primer ustrezno umeščen v okvir njemu primerljivih primerov. Primerjava s primeri, ki jih v pritožbi navaja tožnica (II Ips 449/2006 - 8 plač, II Ips 397/2005 - 7 plač, II Ips 456/2005 - 9 plač in II Ips 325/2005 - 7 plač), pa ni ustrezna. Vsi so namreč hujši od tožničinega in so bili v revizijskih postopkih večinoma preizkušeni na intervencijo tožečih strank, kar pomeni, da so bil preizkušeni le v smeri, če je odškodnina prenizka, ne pa tudi, če je morda previsoka.

Zavrniti je treba tudi pritožničino zmotno naziranje o odpadli pravni podlagi za valorizacijo akontacije odškodnin. Na ta ugovor je pravilno odgovorilo že prvo sodišče in pri končni odločitvi o izplačilu dosojene odškodnine valorizacijo pravilno upoštevalo. Stališče pritožnice, izraženo sicer tudi v dveh odločbah Višjega sodišča v Ljubljani, na kateri se pritožnica sklicuje, je v sodni praksi že preseženo. Odškodninske denarne obveznosti se tudi po 28.6.2003 (pričetek veljavnosti ZTOMZO - 1) še vedno valorizirajo, in sicer na podlagi 2. odstavka 168. člena OZ (primerjaj II Ips 738/2007, II Ips 561/2008). Višina pravične denarne odškodnine se presoja po cenah v času sojenja. Zato je le z valorizacijo že plačanega zneska mogoče ugotoviti znesek pravičnega denarnega zadoščenja, ki ga je po sodni odločbi še dolžna plačati tožena stranka in ki pripada tožeči stranki. V nasprotnem primeru bi odločitev o prisojenem znesku nasprotovala merilom, ki jih je na podlagi 1. in 2. odstavka 179. člena OZ za odmero odškodnine izoblikovala sodna praksa. Prvo sodišče je zato z valorizacijo že plačanega zneska odškodnine materialno pravo uporabilo pravilno in je pritožba tožnice tudi v tem delu neutemeljena. Načina valorizacije, ki ga je uporabilo prvo sodišče, pa pritožba ne izpodbija in ga kot pravilnega sprejema tudi pritožbeno sodišče. Izkaže se, da je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu glede zavrnjene glavnice v višini 1.598,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 naprej potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškovnega dela pa je pritožba pavšalna in neobrazložena, zato podrobnejši odgovor ni potreben in jo je pritožbeno sodišče tudi v tem delu zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke Pritožnica utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče pri odločanju o stroških napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank v pravdi. Prezrlo je, da je tožena stranka že pred pravdo tožeči stranki plačala 580.000,00 SIT (2.420,00 EUR) nepremoženjske škode (plačilo je nesporno prejela 13.9.2006, po podatkih spisa pa tožbo vložila 14.9.2006). Kljub temu je tožeča stranka s tožbo zahtevala tedanjih 2.050,000,00 SIT (8.554,49 EUR) za nepremoženjsko škodo in tožbo za prejeti znesek umaknila šele 30.5.2007. Za prejetih 580.000,00 SIT je bila tožba vložena neutemeljeno in je treba pri ugotavljanju uspeha tožeče stranke v pravdi primerjati skupno zahtevani znesek 8.600,23 EUR (2.050,00,00 SIT - 8.554,49 EUR za nepremoženjsko škodo in 10.959,00 SIT - 45,73 EUR za premoženjsko škodo) z zneskom, ki ji je bil v pravdi še dosojen (1.381,24 EUR za nepremoženjsko škodo) oziroma zaradi katerega je bila pravda potrebna (45,73 EUR za premoženjsko škodo), to je skupaj 1.426,09 EUR. Izkaže se, da je treba pritrditi toženi stranki, da je uspeh tožeče stranke le 16 %, uspeh tožene na drugi strani pa 84 %. Upoštevaje odmero stroškov, kot jo je opravilo prvo sodišče in je pravdni stranki ne izpodbijata, je tako tožeča stranka glede na vse okoliščine primera ob pravilni uporabi 2. odstavka 154. člena ZPP kot relevantnega materialnega prava od odmerjenih 1.480,82 EUR svojih stroškov glede na 16 % uspeh upravičena do povračila v višini 236,93 EUR. Tožena stranka pa je na drugi strani od odmerjenih stroškov v višini 1.625,27 EUR po svojem 84 % uspehu upravičena do povračila zneska 1.365,22 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožeča stranka povrniti toženi 1.128,30 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Pritožbi tožene stranke je bilo treba torej ugoditi in v tem delu na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v stroškovnem delu spremeniti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Pač pa mora povrniti zahtevane pritožbene stroške toženi stranki, ki je s svojo pritožbo uspela. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v višini 186,96 EUR, in sicer v mejah postavljenega zahtevka (tožena stranka ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska). Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na list. št. 77 spisa in obsegajo priglašene in v celoti priznane odvetniške stroške za sestavo pritožbe (250 točk s pripadajočim DDV in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR) ter takso za pritožbo v višini 49,26 EUR.