Jedro

Komunalna organizacija je odgovorna za tožniku nastalo škodo, nastalo zaradi zdrsa na javni površini (pločniku - na oljnem madežu), za katerih čiščenje je zadolžena komunalna organizacija. Nadzor čistosti in pohodnosti javnih površin, katerega dnevno opravlja komunalna organizacija, ni bil dovolj skrben (kot se pričakuje že od povprečno skrbnega strokovnjaka - 2. odst. 18. člena ZOR), zaradi česar ji je očitati neredno opravljanje svojih storitev (184. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi obeh toženih strank se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti prvo in drugotožene stranke za škodo, katero je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 16.7.1989, ko je pri hoji po pločniku stopil na oljni madež, katerega sam ni videl, ker je bil prekrit z rahlo površino vode, padel in se poškodoval. Sodišče ugotavlja, da so bili oljni madeži na tem mestu prisotni konstantno dalj časa in da so se obnavljali zaradi nakapljanega olja iz tam parkiranih avtomobilov, kar pomeni, da bi pri redni kontroli in vzdrževanju ulice odgovorni delavec moral te madeže opaziti in jih tudi primerno ročno odstraniti.V posledici navedenega je zaključilo, da je prvotožena stranka neredno opravljala svoje dolžne storitve in je tako podana odgovornost kot jo opredeljuje 184. čl. ZOR. Ker pa je imela K.C. civilno odgovornost na dan škodnega dogodka zavarovano pri Z. T. - drugotoženi stranki, je tudi ta kot drugotožena neposredno odškodninsko odgovorna v skladu z 940 in 941. čl. ZOR.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča sta se pritožili obe toženi stranki.

Prvotožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (po tč. 1, 2 in 3 I. odst. 353. člena ZPP/77) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako,da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je pravilno povzelo, da je prvotožena stranka dolžna čistiti med drugim tudi O. in sicer enkrat tedensko ročno in dvakrat mesečno strojno. Zmotno pa zaključuje, da ta ulica ni bila redno očiščena oziroma,da bi pri redni kontroli odgovorni delavec moral te madeže opaziti in nato očistiti. Priča Popovič je namreč izpovedal, da je površina z oljnim madežem zdrsljiva največ 24 ur po nastanku madeža, ki se nato vpije v asfalt, kjer ostane sled madeža. Glede na to, da je prvotožena stranka dolžna enkrat tedensko čistiti to površino je mogoče, da takšen madež nastane ravno v času po pregledu in čiščenju in se normalno do novega pregleda že zasuši. Ni pa dolžnost prvotožene stranke, da vsak trenutek pregleduje ceste in pločnike. Sodišče pri sprejemanju zaključkov tudi ni uporabilo določb plana čiščenja, ki jasno določa dolžnost prvotožene stranke, s čimer je podana napačna uporaba materialnega prava. Le neredno opravljanje storitev brez utemeljenega razloga privede do objektivne odgovornosti prvotožene stranke. Dejstvo, da cestni preglednik dejansko ne more biti vsak trenutek na vseh površinah, ki jih vzdržuje, je gotovo utemeljen razlog za to,da ni ugotovil in odstranil madeža, vendar pa to ne gre šteti za neredno opravljanje storitev in posledično za objektivno odgovornost. Prvotožena stranka je z enkrat tedenskim čiščenjem O. zadostila določbam plana čiščenja za leto 1989. Drugotožena stranka pritožbeno prav tako uveljavlja vse tri pritožbene razloge po I. odst. 353. čl. ZPP/77 in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Tožnik je o nastali nezgodi obvestil toženo stranko šele po 10 mesecih oz. dejansko šele z vložitvijo tožbe in tako prepozno, da bi si tožena stranka lahko ogledalo kraj dogodka in bi na takšen način zavarovala dokaze.

Zaslišane priče niso videle samega načina padca in točnega kraja padca, prav mogoče pa je, da bi lahko bil vzrok padca tudi drugje in sicer bi se lahko tožnik spotaknil ob robnik pločnika in zato padel. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče tudi zaključiti, da je kritičnega dne deževalo, zaradi česar bi lahko do padca prišlo tudi v posledici slabše vidljivosti ter večje zdrsnosti tal zaradi same mokrote v posledici dežja. Dež, ki pade na mastne površine, ki sicer ob suhem vremenu ne povzročajo zdrsnosti, povzroči določeno kemično reakcijo, zaradi katere se sicer že navidezno stabiliziran in nedrsni oljni madež v suhem vremenu ob padavinah razredči, kar lahko povzroči tudi večjo zdrsnost. V kolikor na mestu, kjer je padel tožnik pred kritičnim dnem, ko je bilo cestišče še suho, oljni madež ne bi povzročil zdrsnosti pri hoji, tedaj tudi toženi stranki, v kolikor bi bili le-ti zadolženi za čiščenje in odstranjevanje oljnih madežev, najverjetneje ne bi bili odškodninsko odgovorni. Zmotno pa je sodišče tudi uporabilo materialno pravo in sicer Zakon o komunalni dejavnosti, ki je veljal v času škodnega dogodka, po katerem se za komunalne dejavnosti šteje med drugim vzdrževanje čistoče v naseljih, ki obsega čiščenje javnih površin. Glede na določila zakona je prvotožena stranka v letu 1989 sklenila pogodbo s planom čiščenja ulic v okviru teh dejavnosti pa je dolžna opravljati strojno izpiranje mestnih ulic in trgov. Za vsa ta dela je po planu izdelan cenik-finančni predračun, ki je sestavni del plana čiščenja ulic in v skladu s tem je tožena stranak opravljala dejavnost, ki ji je naloženo z zakonom in na podlagi plana in pogodbe sklenjene med občino in občinsko komunalno skupnostjo O. C.. Vsa dodatna dela, ki niso zajeta v plan čiščenja se izvršijo le po predhodnem dogovoru in naročilu. Po planu pa tožena stranka ni bila dolžna odstranjevati oljnih madežev. Ker so površine na katerih je padel tožnik javno dobro bi bila pasivno legitimirana po tožbi kvečjemu O. C.. Tožena stranka opravlja nadzorno službo in vsakodnevno pregleduje ceste z osebnim vozilom, ki ga ima na razpolago. Sodišče ni dokazno ocenilo ali je tožena stranka v spornem primeru prekršila pravila določena v pogodbi in planu o čiščenju ulic, ki je v času škodnega dogodka opredeljeval obseg in vsebino skrbnosti s katero je tožena stranka morala opravljati naloge v zvezi s pregledom cest. V kolikor bi pregledi cest presegali okvire nalog tožene stranke določene v navedenem planu in tudi zakonske okvire potem odgovornost tožene stranke ne bi bila podana. Odgovorna bi bila kvečjemu občina, ki ni zagotovila večjih finančnih sredstev in ki ni zahtevala od komunale, da opravi preglede še z večjo skrbnostjo s kakršno jo je opravljala do škodnega dogodka. Meni,da bi bilo potrebno zaslišati tudi pooblaščenega predstavnika S.O.C., ki je sklenil pogodbo s planom čiščenja ulic in bi lahko povedal kakšna konkretna dela so bila naložena prvotoženi stranki za opravljanje dejavnosti. Predvsem bi naj pojasnil ali je bila prvotožena stranka izrecno zadolžena čistiti tudi oljne madeže in kakšna finančna sredstva so bila zagotovljena za čiščenje le-teh. Ugotoviti bi bilo potrebno tudi ali so bili pregledi, katere je opravljala tožena stranka v obdobju 14 dni oziroma 5 ali 6 dni zadostni za zagotovitev skrbnosti, ki se zahteva od tožene stranke pri opravljanju svoje dejavnosti v smislu določbe

484. čl. ZOR.

Odgovora na pritožbi ni bilo.

Pritožbi obeh toženih strank sta neutemeljeni.

Na podlagi določbe I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur.l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker je bila izpodbijana vmesna sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (II. odst. 365. čl. ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz II. odst. 354.čl.ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Predmet pritožbenega izpodbijanja je vmesna sodba, ki predstavlja odločitev o temelju odškodninske odgovornosti obeh toženih strank za škodni dogodek z dne 16.7.1999, v katerem je tožnik pri hoji po pločniku utrpel poškodbe.

Materialnopravno izhodišče je, za razsojo v predmetni zadevi, po oceni pritožbenega sodišča, podano v določbi 184. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se nanaša na organizacije, ki opravljajo komunalno in drugo podobno dejavnost - gre za dejavnosti, ki želijo zadovoljiti potrošnika, navedeni predpis pa ga varovati, če pride do opustitev.

Tožena stranka je bila po Odloku o določitvi, da je vzdrževanje ulic, trgov in cest v mestih in naseljih mestnega značaja v Občini C. komunalna dejavnost (1. člen, Ur. l. SRS, št. 27/82) veljavnem v času nezgode in pa po takrat veljavnem Zakonu o komunalnih dejavnostih, (Ur.l. SRS, št. 8/82),organizacija (23. čl.) med katere dejavnosti se šteje po tč. 3 I. odst.3. čl. tudi vzdrževanje čistoče v naseljih, ki obsega čiščenje javnih površin, urejeno zbiranje, odvoz in odstranjevanje komunalnih odpadkov iz gospodinjstev, industrije in drugih uporabnikov teh storitev, po tč. 4 pa tudi urejanje javnih parkov, nasadov, drevoredov in drugih javnih površin s pripadajočimi napravami in opremo. Upoštevaje določbo 26. čl. citiranega zakona je komunalna organizacija dolžna v skladu z naravo svoje dejavnosti ter v okviru razpoložljivih namenskih sredstev sama in pod enakimi splošnimi pogoji zadovoljevati potrebe občanov v občini oz. krajevni skupnosti ter potrebe delavcev v podjetjih.

V takrat veljavnem občinskem Odloku o komunalnih dejavnostih v Občini Celje (Ur. l. SRS,št. 8/82), je bilo v 3. čl. določeno, da se med komunalne objekte in naprave skupne rabe štejejo ulice, trgi in ceste v mestu in naseljih mestnega značaja, ki niso hkrati tudi magistralne in regionalne ceste. Komunalni objekti so tako hodniki, pešpoti, dovozne poti in druge javne površine v naseljih (kolesarske steze...).

Odlok v razmerju do zakona ne more oziroma ne sme ožiti ali širiti pravice do obveznosti, ki jih ureja zakon.

Glede na naravo nalog je lahko škodno ravnanje prvotožene stranke tudi v opustitvi dolžnega ravnanja.

Komunalna skupnost odgovarja za škodo, če ne dokaže, da je storila vse kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo.

Tako se ob obravnavi predmetne zadeve poraja vprašanje ali je mogoče reči, da prvotožena stranka ni ravnala v skladu s potrebno poklicno skrbnostjo oz. kdaj naj bi tožena stranka ravnala krivdno.

Po oceni pritožbenega sodišča bi glede na okoliščine obravnavanega primera morala biti prvotožena stranka posebej pozorna (II. odst. 18. čl. ZOR), saj gre za stranko, ki bi morala pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih - skrbnost dobrega strokovnjaka - svoje storitve pa bi morala opravljati skrbno in redno vse pa upoštevaje določbo 184. čl. ZOR.

Glede na pritožbene trditve,da je delavec prvotožene stranke ravnal v skladu z pogodbo in da mu torej ni mogoče očitati opustitve pa je potrebno poudariti, da se za presojo o konkretnem ravnanju delavca prvotožene stranke uporablja določba II. odst. 18. čl. ZOR, v kateri je določena skrbnost katero mora pri opravljanju svojih del uporabiti konkretni delavec. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, glede na ugotovitve prvostopnega sodišča, ki je v postopku zaslišalo kar nekaj prič, ki so potrdile izpovedbo tožnika, da so se na spornem mestu - na pločniku, oljni madeži pojavljali konstantno in da bi torej oglednik, torej delavec prvotožene stranke, že pri povprečnem pregledu lahko in celo moral ugotoviti, da gre za mesto, na katerega bi moral biti pri vsakem ogledu še posebej pozoren, saj je bilo očitno, da se na tem mestu zaustavljajo vozila in da torej obstaja povečana nevarnost za prisotnost oljnih madežev. V kolikor bi delavec prvotožene stranke temu primerno ravnal in prisotnost oljnih madežev, glede na njihovo konstantnost, tudi opazil, bi se tožena stranka lahko ekskulpirala svoje odgovornosti kot posebno skrbna oseba, če bi seveda takšnim ugotovitvam primerno ravnala.

Tako pritožbeno sodišče, na podlagi ugotovitev prvostopnega sodišča, zaključuje, da delavec prvotožene stranke ni ravnal kot dober strokovnjak in je tako podana krivda prvotožene stranke za nastalo škodo, saj ni mogoče trditi, da je dovolj le pregled voznih površin, potrebna je namreč tudi posebna pozornost pri pregledu, torej poklicna skrbnost delavcev prvotožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča bi že povprečno skrben strokovnjak s tega področja večkrat zašel na kraj dogodka in s tem preprečil možnost nastanka škodnih posledic, kot so nastale tožniku v obravnavanem škodnem dogodku.

Glede pritožbenih trditev prvotožene stranke, da le-ta ni bila dolžna odstranjevati oljnih madežev pa je dodati le-to, da je bilo v takrat veljavnem odloku o javni snagi in videzu naselij v Občini C. (Ur.l. SRS, št. 28/80) v čl. 25 določeno tudi odstranjevanje oljnih madežev.

Upoštevaje določbo 22. čl. cit. Odloka, so pločnike in hodnike dolžni redno čistiti upravljalci oz. uporabniki zgradb in zemljišč v kateri so pločniki po 25. čl. pa je potrebno pri prometni nezgodi v drugih podobnih primerih z javnih površin takoj odstraniti nesnago in pa predvsem oljne madeže. Pri tem je v II. odst. cit. dol. določeno,da mora javno površino očistiti oz. razkužiti povzročitelj prometne nezgode ali drugega dogodka. Vendar pa, če zavezanec tega ne stori, mora to opraviti pooblaščena organizacija na stroške povzročitelja, kar pa je v obravnavanem primeru, ravno na podlagi tega odloka in pa zakona, pa tudi pogodbe sklenjene med občino in prvotoženo stranko, bila ravno prvo tožena stranka, tako, da le-ta ne more s svojimi pritožbenimi zatrjevanji izključiti obveznosti odstranjevati oljne madeže v kolikor se ti pojavijo oz. v kolikor njihovo prisotnost zaznajo in to ne spada v posebej določen okvir za katerega bi, kot zatrjuje, morala dobiti posebno pooblastilo oz. naročilo.

S pritožbenimi zatrjevanji tako ne prvotožena stranka in ne drugotožena stranka nista omajali zaključkov prvostopnega sodišča o tem, da je podana odgovornost prvotožene stranke in ker je imela le-ta zavarovano odgovornost pri drugotoženi stranki torej tudi odgovornost drugotožene stranke tako, da je bilo pritožbeno očitke obeh toženih strank kot neutemeljene zavrniti in v celoti potrditi odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani vmesni sodbi.

Ker je torej prvotoženi stranki očitati neredno in s tem malomarno opravljanje svojih storitev (kot je to določeno v 184. čl. ZOR), je ugotoviti, da je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je podana njena odškodninska odgovornost, saj upravičenih razlogov za opustitev doložnega (posebej skrbnega, a za stroko že povprečnega) ravnanja prvotožena stranka ne s tožbenimi, prav tako pa tudi s pritožbenimi zatrjevanji ni uspela dokazati.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh toženih strank se pridrži za končno odločbo (166. člen ZPP/77).