Jedro

Glede na konkretni del opisa obdolžencu očitanega dejanja, iz katerega je razvidno, da bi naj s transakcijskega računa oškodovane družbe dvignil denar in ga nakazal družbi K.N. j.d.o.o. je namreč poudariti, da ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Ločenost premoženjske sfere družbenikov in družbe pa velja tudi v primeru, ko gre za edinega družbenika, kot to izhaja iz obtožbenega očitka, po katerem naj bi bil obdolženec "edini lastnik in zakoniti zastopnik".

Izrek

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo obdolženega P.K. pod točko I izreka izpodbijane sodbe spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku 209. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe, v skladu s 94. členom ZKP pa tudi stroške, ki so nastali po njegovi krivdi v zvezi z vročanjem o detektivu. Pod točko II izreka izpodbijane sodbe pa je obdolženega P.K. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, ki je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper oprostilni del sodbe se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Okrajni državni tožilec zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da je, v kolikor je v opisu očitka kaznivega dejanja poneverbe ustrezno navedeno, na kakšen način je obdolženec s konkretno gospodarsko družbo, kateri je prilastil denar, povezan, mogoče zaključiti, da so v opisu dejanja podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe, vključno z zakonskim znakom „si je“ protipravno prilastil denar. V izreku obtožbe je tako navedeno, da je obdolženec z gospodarsko družbo K.N. j.d.o.o.1, povezan na način, da je njen edini lastnik in zakoniti zastopnik, kar je najbolj intenzivna in vseobsegajoča povezanost med fizično osebo in gospodarsko družbo. S tem, ko je torej obdolženec denar prilastil družbi, s katero je zgolj on ekonomsko povezan in ima zgolj on od navedene družbe morebitne denarne in druge koristi, je mogoče utemeljeno zaključiti, da je denar v smislu kaznivega dejanja poneverbe prilastil sebi, ne glede na dejstvo, da gre za dva ločena subjekta.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje se v celoti sklicuje in soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, da se je v obravnavani zadevi obdolžencu očitalo, da je protipravno pridobil premoženjsko korist tretji osebi, to je K.N. j.d.o.o. in ne sebi, kar pomeni, da obdolženec ni mogel izpolniti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (brez posega v škodo obdolženca pa tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja). Glede na konkretni del opisa obdolžencu očitanega dejanja, iz katerega je razvidno, da bi naj s transakcijskega računa oškodovane družbe dvignil denar in ga nakazal družbi K.N. j.d.o.o. je namreč poudariti, da ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti.2 Ločenost premoženjske sfere družbenikov in družbe pa velja tudi v primeru, ko gre za edinega družbenika, kot to izhaja iz obtožbenega očitka, po katerem naj bi bil obdolženec „edini lastnik in zakoniti zastopnik“. Upoštevaje navedeno in določbo prvega odstavka 209. člena KZ-1, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da opis obdolžencu očitanega dejanja nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poneverbe, povsem pravilen. Iz formulacije 209. člena KZ-1 namreč izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja podano tudi v primeru, če storilec denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, prilasti komu drugemu. Navedena določba tako torej inkriminira zgolj prilastitev „sebi“, kar nedvomno izhaja iz zakonske dikcije svojilnega zaimka „si“. Širjenje polja kaznivosti z interpretacijo, kot jo ponuja okrajni državni tožilec, pa bi pomenilo uporabo zakonske analogije, ki je v kazenskem materialnem pravu nezdružljiva z načelom zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem mora zakon sam določno opredeliti kaznivo dejanje, njegove zakonske znake in predpisano kazen.3

6. Okrajni državni tožilec v podkrepitev svojih navedb zatrjuje še, da je Višje sodišče v Mariboru z odločbo IV Kp 4488/2018 z dne 23. 3. 2021 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je obdolženca oprostilo očitka storitve kaznivega dejanja poneverbe iz razloga, ker v opisu dejanja ni bilo ustrezno navedeno, na kakšen način je bil obdolženec povezan z gospodarsko družbo, kateri je protipravno prilastil denar. To ne drži. V pritožbeno izpostavljeni zadevi je sodišče prve stopnje, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja poneverbe iz razlogov, ker v opisanem izvršitvenem dejanju, kot je izhajalo iz obtožbe, ni bil konkretiziran zakonski znak prilastitve „sebi“ oziroma konkretizacija abstraktnega stavka „si je za pravno osebo protipravno prilastil denar“ in ne iz razlogov, kot jih (napačno) interpretira okrajni državni tožilec. Zato ne more uspeti zgolj s selektivnim povzemanjem odločbe IV Kp 4488/2018 z dne 23. 3. 2021 v zvezi s katero je le še dodati, da je potrebno podane razloge navedene odločbe brati in razumeti kot celoto.

7. Po obrazloženem, in ker okrajni državni tožilec tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo prvostopenjski oprostilni izrek, je sodišče druge stopnje, ki pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, o pritožbi okrajnega državnega tožilca odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve.

1 Gre za gospodarsko družbo po hrvaškem pravu - „jednostavno društvo sa ograničenom odgovornošću“, ki predstavlja ekvivalent družbi z omejeno odgovornostjo po slovenskem pravu. 2 Prim. sodbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017 in I Ips 2546/2010 z dne 15. 1. 2015. 3 Prim. Merc K. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 2. knjiga, str. 441.