Jedro

Pojem javne površine določa ZGO-1 v 1.5.1. točki 1. odstavka 2. člena in jo opredeljuje kot površino, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, parkirišče, zelenica in podobna površina. V zadevi uporabljena določba 4. alineje 2. člena odloka z opredelitvijo javnih površin, pri katerih se ne upošteva lastništva nepremičnine, je v nasprotju z navedeno določbo ZGO-1, saj širi pojem javne površine in s tem tudi primere, za katere je občina upravičena predpisati komunalno takso kot občinsko takso iz 9. člena ZFO-1. Ta v 2. alineji 1. odstavka izrecno dopušča možnost predpisovanja takse zgolj za oglaševanje na javnih mestih.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba župana Občine Domžale št. 4260-29/08 z dne 3. 12. 2008 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek.

Tožnika se s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.281,90 EUR spp napoti na pravdo.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila prvostopenjsko odločbo Občine Domžale št. 4260-29/08 z dne 15. 10. 2008 in tožniku odmerila komunalno takso za postavitev trajnih reklamnih objektov v času od dne 1. 1. 2008 do dne 31. 12. 2008, za reklamni objekt pod zaporedno številko 3 pa za čas od dne 1. 1. 2008 do dne 31. 7. 2008 (Vele-svetlobni objekt), v skupnem znesku 7.281,90 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je odločbo izdala v zvezi s tožnikovo pritožbo, v kateri je navajal, da so vsi oglasni objekti iz odločbe postavljeni na zasebnih zemljiščih, medtem ko je bil objekt pod zaporedno številko 3 na zahtevo občine odstranjen. Toženka v zvezi s tem v obrazložitvi ugotavlja, da je bil oglasni objekt pod številko 3 odstranjen v mesecu avgustu 2008, zato se komunalna taksa zanj odmeri le za prvih sedem mesecev v letu 2008, zato se odmera komunalne takse v tem delu popravi. Glede na določbo 5. točke 3. člena Odloka o komunalnih taksah v Občini Domžale in njegovega 2. člena, ki kot javni prostor odloča tudi vsako drugo površino, na katerem je nameščen taksni predmet, katerega sporočilnost je usmerjena navzven, ne glede na lastništvo nepremičnin, na katerih je nameščen, pa je pritožbeni ugovor glede neupravičenega zaračunavanja komunalne takse za oglasne objekte, ki niso nameščeni na javnih površinah, neutemeljen. Ker je navedeni odlok veljaven, ga je občina dolžna spoštovati in izvajati ne glede na posamezne odločbe Ustavnega sodišča, ki so obvezujoče le za primere, v katerih so bile izdane.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ima reklamne objekte na območju Občine Domžale nameščene na zasebnih zemljiščih, zato mu ni mogoče zaračunati občinske komunalne takse. Pri tem se sklicuje na določbo 9. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) ter na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki se nanašajo na opredelitev javnega dobra. Ker zemljišča, na katerih so nameščeni reklamni objekti, ne predstavljajo javnega mesta oziroma javnega dobra, v skladu z določbami ZFO-1 zaračunavanje občinskih taks ni dopustno. Tudi Ustavno sodišče RS je v več svojih odločbah, ki jih našteva, sprejelo stališče, da predpisovanje in zaračunavanje komunalnih taks za oglasne površine, ki niso nameščene na javnih površinah, ni dopustno. Tožnik s tožbo zahteva vračilo že plačane občinske takse, saj je dne 19. 12. 2008 plačal 7.281,90 EUR. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v navedenem znesku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2008 do plačila. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Toženka je sporno komunalno takso odmerila na podlagi določb Odloka o komunalnih taksah v Občini Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 5/00 in naslednji; v nadaljevanju odlok). Ta je bil sprejet na podlagi 1., 2. in 4. člena Zakona o komunalnih taksah (Uradni list RS, št. 29/65 in naslednji; ZKT), ki je na podlagi določbe 2. alineje 1. odstavka 46. člena ZFO-1 (Uradni list RS, št. 123/06) prenehal veljati z uveljavitvijo tega zakona. Pravna podlaga za predpisovanje (in odmero) občinske takse je tako urejena v ZFO-1, ki v 1. odstavku 9. člena določa, da lahko občina predpiše občinsko takso tudi za oglaševanje na javnih mestih.

Po določbi 5. točke 3. člena odloka se v Občini Domžale komunalne takse zaračunavajo za reklamne napise, objave in oglase na panojih, tablah, fasadah, ki so postavljeni na javnem prostoru. Pri tem je kot javni prostor v določbi 4. alineje 2. člena odloka, ki je bila uporabljena pri odločanju v obravnavni zadevi, med drugim določena tudi površina, na kateri je nameščen taksni predmet, ne glede na lastništvo nepremičnin, če je sporočilnost predmeta usmerjena navzven, v odprt prostor.

Pojem javne površine določa Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; ZGO-1) v 1.5.1. točki 1. odstavka 2. člena in jo opredeljuje kot površino, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, parkirišče, zelenica in podobna površina.

Glede na navedeno je v zadevi uporabljena določba 4. alineje 2. člena odloka z opredelitvijo javnih površin, pri katerih se ne upošteva lastništva nepremičnine, v nasprotju z navedeno določbo ZGO-1, saj širi pojem javne površine in s tem tudi primere, za katere je občina upravičena predpisati komunalno takso kot občinsko takso iz 9. člena ZFO-1. Kot rečeno, ta v 2. alineji 1. odstavka izrecno dopušča možnost predpisovanja takse zgolj za oglaševanje na javnih mestih.

Stališče toženke, da se komunalna taksa v konkretnem primeru odmeri ne glede na lastništvo nepremičnin, je v nasprotju z določbo 9. člena ZFO-1 in zato nepravilno. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj toženka v zvezi s trditvijo, da so vsi oglasni objekti iz prvostopenjske odločbe postavljeni na zasebnih zemljiščih, ni ugotavljala dejanskega stanja in posledično o tem v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov. Zaradi tega sodišče ne more preizkusiti, ali so vsi oglasni objekti, za katere je bila odmerjena komunalna taksa, na nepremičninah, ki niso javne površine.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), ki naj ob upoštevanju stališč iz te sodbe ponovno odloči o tožnikovi pritožbi.

Ker se bo postopek izdaje upravnega akta po tej sodbi nadaljeval, je sodišče napotilo tožnika, da svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi (2. odstavek 67. člena ZUS-1).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z odločbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena pravilnika). V skladu z določbo 5. člena pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razne v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z določbami ZPP in njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj je bila podlaga za odpravo izpodbijane odločbe nepravilna uporaba materialnega prava (1. odstavek 59. člena ZUS-1).