Jedro

Tožena stranka zatrjuje, da je predstavnik tožene stranke na glavno obravnavo s seboj prinesel dokazila, ki pa jih sodnica ni želela vključiti v spis. Tožena stranka bi bila dolžna to kršitev uveljavljati takoj, torej na naroku samem, zato je pritožbeno opozarjanje v tej smeri prepozno.

Glede načina poračunanja delno izpolnjene obveznosti je tožeča stranka navedla vsa pravnorelevantna dejstva: zneski in datumi zapadlosti terjatev tožeče stranke so navedeni v predlogu za izvršbo, datum in znesek plačila tožene stranke pa je tožeča stranka navedla v vlogi. Drugih trditev ni bila dolžna navesti, saj je obračun stvar računske operacije, ki jo je mogoče izvesti s pomočjo računalniškega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti ter pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 498,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113191/2014 z dne 28. 8. 2014 v prvem odstavku izreka za 6.600,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da se zaradi delnega umika sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 113191/2014 z dne 28. 8. 2014 v prvem odstavku razveljavi za 2.200,00 EUR in se postopek v tem delu ustavi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.066,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka tožeče stranke v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj je presodilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitve proizvodnje pisarniških potrebščin iz papirja, ki jih tožena stranka ni poravnala.

6. Tožena stranka sodišču očita, da ni izvedlo materialno procesnega vodstva, saj toženi stranki ni pojasnilo, da bi morala svojo trditveno in dokazno podlago dopolniti. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje vložila zgolj ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, v katerem je pavšalno navedla, da je bil dogovorjen drugačen način poravnavanja medsebojnih obveznosti (kompenzacije in plačilo, ko kupec dobi plačilo) ter da je bilo nekaj blaga poškodovanega in vrnjenega. V zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago zadostuje, da stranko nanjo opozori bodisi sodišče, bodisi nasprotna stranka. V konkretnem primeru je tožena stranka skupaj s pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela tudi poziv, da lahko na vlogo odgovori v roku 15 dni od njene vročitve. Poziv, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazilih nasprotne stranke (286. člen ZPP), izhaja iz vabila stranki na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Trditve tožene stranke pa je kot pavšalne in neizkazane prerekala tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2014. 7. Tako se izkaže, da je bila tožena stranka v konkretnem primeru s strani sodišča s splošnimi pozivi pozvana, da pravočasno poda konkretizirane ugovorne navedbe, na neustrezno konkretizacijo navedb pa jo je opozorila tudi tožeča stranka. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče šteje, da je bila tožena stranka v zadostni meri opozorjena na pomanjkljivost svojih navedb ter ji je bila tudi dana možnost, da jih ustrezno konkretizira. Tožena stranka je bila zato ustrezno opozorjena, da njeni ugovori niso ustrezno trditveno podprti ter da mora relevantna dejstva pravočasno navesti. Očitek pomanjkljivo opravljenega materialno procesnega vodstva oziroma kršitve določbe 285. člena ZPP je zato neutemeljen. Ob vseh navedenih opozorilih je bila tožena stranka sama dolžna, da skrbno in odgovorno sodeluje v postopku ter da pravočasno navedene relevantna dejstva. Sodišču prve stopnje pa tudi ni mogoče utemeljeno očitati, če je zakoniti zastopnik zmotno pričakoval, da bo svoje trditve lahko podal med zaslišanjem, saj za takšno sklepanje ni imel podlage, sodišču pa njegovo razmišljanje tudi ni moglo biti poznano.

8. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ni izvedlo predlaganega dokaza tožene stranke, to je zaslišanja zakonitega zastopnika družbe C. R. Tožena stranka bi bila namreč dolžna najprej podati ustrezno trditveno podlago, ker pa te ni podala, pomanjkljive trditvene podlage, ki izvira iz njene zaznavne sfere, z izvajanjem dokazil ni mogoče nadomestiti. Tožena stranka pa se ne more uspešno sklicevati na to, da sodišče ni zaslišalo priče S. G., tudi iz razloga, da je bil to dokazni predlog tožeče stranke.

9. Tožena stranka nadalje sicer zatrjuje, da je predstavnik tožene stranke na glavno obravnavo s seboj prinesel dokazila, ki pa jih sodnica ni želela vključiti v spis. Tožena stranka bi bila dolžna to kršitev uveljavljati takoj, torej na naroku samem (prvi odstavek 286.b člena ZPP), zato je pritožbeno opozarjanje v tej smeri prepozno. Sicer pa tožena stranka glede te navedbe tudi ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, zato te trditve, po presoji pritožbenega sodišča, tudi ni dokazala. Pa tudi sicer je treba ponovno ugotoviti, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev, zato tudi zgolj predložitev dokazov, brez navedbe ustrezne trditvene podlage, ne bi moglo spremeniti odločitve o tožbenem zahtevku. Očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka (zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je torej, po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljen.

10. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila zaradi izterjave zneska 7.546,36 EUR, zaradi delnega plačila tekom tega postopka dne 2. 1. 2015 v višini 2.200,00 EUR, pa je tožbo za plačani znesek umaknila ter vztrajala pri plačilu glavnice v višini 6.600,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2015 dalje. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je sodišče upoštevalo poračun tožeče stranke, ki ga je ta izvedla v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zakon namreč določa, da se v primeru, če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, plačilo obračunava na način, da se najprej poračunajo stroški, nato obresti in na koncu glavnica (288. člen Obligacijskega zakonika; OZ).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede načina poračunanja delno izpolnjene obveznosti. Tožeča stranka je namreč navedla vsa za to odločitev pravnorelevantna dejstva: zneski in datumi zapadlosti terjatev tožeče stranke so navedeni v predlogu za izvršbo,(1) datum in znesek plačila tožene stranke pa je tožeča stranka navedla v vlogi z dne 15. 1. 2015. Drugih trditev, ki jih navaja tožena stranka, tožeča stranka ni bila dolžna navesti, saj je obračun stvar računske operacije, ki jo je mogoče izvesti s pomočjo računalniškega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti ter pravilne uporabe materialnega prava. Pritožnica že zato nima prav ko meni, da bi moralo sodišče zaradi nepopolne trditvene podlage o načinu obračunavanja, delno plačilo odšteti od dolgovane glavnice. Ker ni niti trdila, da sta se upnik in dolžnik pred izpolnitvijo obveznosti dogovorila za drugačen način vračunavanja, je treba pri obračunu upoštevati določbo 288. člena OZ.

12. Višje sodišče je tako nadalje tudi preizkusilo, da je obračun izveden v skladu z navedeno zakonsko določbo. Iz navedenega obračuna je razvidno, da so bile pravilno obračunane in prištete zakonske zamudne obresti posameznim vtoževanim zneskom, v višini in z datumom zapadlosti, kot je izhajajo iz predloga za izvršbo, obračun pa je bil opravljen na dan 2. 1. 2015, ko je tožena stranka opravila delno plačilo v znesku 2.200,00 EUR. Ker iz obračuna izhaja, da je seštevek glavnice s prištetimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 2. 1. 2015 znašal 8,800,04 EUR, je po delnem umiku tožbe za znesek 2.200,00, sodišče prve stopnje pravilno vzdržalo izpodbijani sklep v veljavi za znesek 6.600,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2015 dalje. Iz navedenega je torej razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka s plačanim zneskom 2.200,00 EUR poravnala obresti od vtoževanih glavnic, obračunanih do dne 2. 1. 2015 v višini 1.253,68 EUR, razliko v višini 946,36 EUR pa je plačala na račun glavnice. Obračun zakonskih zamudnih obresti je tudi priloga te sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve preostanka obveznosti toženi stranki v plačilo je torej pravilna. Obrazložitev izpodbijane sodbe glede poračunavanja delnega plačila z obrestmi in glavnico je sicer skopa, a pravilna in je tudi sposobna preizkusa. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov in se ne da preizkusiti, s čemer tožena stranka smiselno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je torej neutemeljen.

13. Prav tako je neutemeljen očitek tožene stranke, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju. Glede na to, da je sodišče vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi za zakonske zamudne obresti samo od dne delnega plačila dalje (3. 1. 2015), ne pa od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v predlogu za izvršbo, izrek ni sam s seboj v nasprotju. Pojasnilo o načinu obračunavanja opravljenega delnega plačila (in posledičnega delnega umika tožbe), torej o tem, da se delni umika nanaša na zakonske zamudne obresti, obračunane na dan plačila ter samo v preostanku na del glavnice, pa v izrek izpodbijane odločbe ne sodi. Izrek izpodbijane odločbe zato ni nepravilen in nerazumljiv ter celo nepopoln, saj vsebuje natančno določeno obveznost tožene stranke do tožeče stranke v znesku 6.600,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2015 dalje. Izrek izpodbijane sodbe, ki vzdrži v veljavi sklep o izvršbi za navedeni znesek, je tudi v skladu s tretjim odstavkom 436. člena ZPP, po katerem sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Vprašanje neizvršljivosti te odločbe, je sicer po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno, pa tudi če bi bilo utemeljeno, to ne bi bilo v škodo toženi stranki.

14. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le še pojasnjuje, da so neutemeljene tudi navedbe tožene stranke, da izrek sodbe ne vsebuje paricijskega roka. Izrek izpodbijane sodbe namreč glede tega ohranja v veljavi sklep o izvršbi, v katerem pa je naveden paricijski rok 8 dni.

15. Zmotne so tudi navedbe tožene stranke glede označbe vrednosti spornega predmeta v uvodu izpodbijane sodbe. V uvodu se kot predmet zadeve namreč označi vrednost spornega predmeta, ki je veljala v času vložitve tožbe. V primeru, da kasneje pride do delnega umika, se znesek vrednosti spornega predmeta navedenega v uvodu sodbe spremenil le, če je o tem delu zahtevka tekom postopka že odločeno s posebnim sklepom. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje o delnem umiku tožbe odločalo v izpodbijani sodbi, je znesek naveden v uvodu sodbe pravilen.

16. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom pretežno uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), v umaknjenem delu pa je do ustavitve postopka prišlo zaradi izpolnitve tožene stranke, pri čemer je tožeča stranka tožbo delno umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP), je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravdne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, izpodbijana odločba pa je uspešno prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožeče stranke vsebinsko argumentiran, logičen in odgovarja na vse pritožbene navedbe tožene stranke, zato je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna nositi tudi stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo. Stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika v višini 498,74 EUR (388,80 EUR za sestavo odgovora na pritožbo in 20,00 EUR za materialne stroške, povečano za 22% DDV).

Op. št. (1): Ta pa se šteje, po nadaljevanju v pravdnem postopku, kot nepopolna tožba.