Jedro

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 71. člena ZPP je podana, če sodeluje v senatu, ki odloča o pravnem sredstvu, sodnik, ki je sodeloval pri izdaji tiste odločbe nižjega sodišča, zoper katero je bilo vloženo omenjeno pravno sredstvo. V senatu sodišča prve stopnje, ki je izdal sodbo, ki je bila predmet preizkusa na drugi stopnji, ni sodelovala nobena od članic pritožbenega senata.

Predsednica senata sodišča druge stopnje je dne 14.4.1994 predsedovala prvostopnemu senatu na naroku, ki je bil preložen. Novi narok dne 27.10.1995 je bil opravljen pred spremenjenim senatom, ki je zaradi spoštovanja načela neposrednosti, skladno določilu tretjega odstavka 315. člena ZPP, začel glavno obravnavo znova. Ker v reviziji omenjena sodnica na tej obravnavi - na kateri so se izvedli dokazi in obravnaval uspeh dokazovanja - ni sodelovala, niti ni sodelovala pri izdaji sodbe nižjega sodišča, revizijski očitek zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine potem, ko je ugotovilo, da ... do 18.10.1991 ni izpolnil pogoja za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Zato ni upravičen do odmere in izplačevanja akontacije invalidske pokojnine, ki mu je bila priznana z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu od 1.4.1992 dalje, saj imajo po odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pravico le tisti upravičenci, ki so do 18.10.1991 vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (2. alinea prvega odstavka 2. člena). Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče prezrlo njegovo vlogo z dne 27.8.1991, s katero je zahteval oceno svojih zdravstvenih sposobnosti za aktivno vojaško službo in v njej poudaril, da izpolnjuje pogoje za invalidsko upokojitev. Če bi bila ta vloga pravočasno rešena, bi do 18.10.1991 izpolnil v odloku predpisan pogoj. V spisu se nahaja tudi sklep V.P. z dne 26.8.1991, iz katerega je razvidno, da se tožnika razreši od aktivne vojaške službe z dnem 30.9.1991. Ker sodišče teh dokazov ni upoštevalo, je pravno zmotna njegova odločitev, da je invalidnost tožniku nastala šele z dnem prenehanja aktivne vojaške službe, to je 31.3.1992. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi revizija v tem, da je v pritožbenem senatu sodelovala sodnica, ki je o zadevi odločala že na prvi stopnji. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi obeh nižjih sodišč in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 71. člena ZPP je podana, če sodeluje v senatu, ki odloča o pravnem sredstvu, sodnik, ki je sodeloval pri izdaji tiste odločbe nižjega sodišča, zoper katero je bilo vloženo omenjeno pravno sredstvo. V senatu sodišča prve stopnje, ki je izdal sodbo, ki je bila predmet preizkusa na drugi stopnji, ni sodelovala nobena od članic pritožbenega senata.

Predsednica senata sodišča druge stopnje je dne 14.4.1994 predsedovala prvostopnemu senatu na naroku, ki je bil preložen. Novi narok dne 27.10.1995 je bil opravljen pred spremenjenim senatom, ki je zaradi spoštovanja načela neposrednosti, skladno določilu tretjega odstavka 315. člena ZPP, začel glavno obravnavo znova. Ker v reviziji omenjena sodnica na tej obravnavi - na kateri so se izvedli dokazi in obravnaval uspeh dokazovanja - ni sodelovala, niti ni sodelovala pri izdaji sodbe nižjega sodišča, revizijski očitek zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijska trditev, da je bilo ob zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi ugotovitve obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravice tožnika do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljena. Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in z ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v deželi Furlaniji - Julijski krajini - Republiki Italiji, v deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in po pogojih, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V 2. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - odlok) so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imele odločbe o upokojitvi. Omenjeno določilo daje pravico do akontacije vojaških pokojnin tudi osebam, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Po določbi 24. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87, 20/89 - ZPIZVZ) na katerega uporabo napotuje omenjeno določilo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, nastane invalidnost - kot pogoj za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja (23. člen) - po tem zakonu, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledice bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Nastanek invalidnosti je po navedenem zakonu za vojaške zavarovance določen drugače kot za druge kategorije zavarovancev, pri katerih se za nastop invalidnosti šteje dan nastanka trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije, pomenijo pa izgubo delovne zmožnosti. Pri vojaških zavarovancih pa kot omenjeno nastane invalidnost z dnem prenehanja službe.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožniku aktivna vojaška služba prenehala dne 31.3.1992. S tem dnem je pri njem nastala invalidnost in je torej po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev šele od tega dne dalje izpolnjen pogoj za priznanje pravice tožnika do invalidske pokojnine. Zato revizijska trditev v zvezi z njegovo zahtevo ocene zdravstvenih sposobnosti za aktivno vojaško službo z dne 27.8.1991 pravno ni pomembna. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik do 18.10.1991 ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in posledično tudi ne pogoja, določenega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, je pritrditi stališču izpodbijane sodbe, da tožnik nima pravice do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine. Zato je bil njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna odločba ne pomeni materialno pravno zmotne sodbe.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev prvostopnega sodišča, ki jih je preizkušalo pritožbeno sodišče, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Z revizijskimi trditvami, da je bil razrešen od aktivne vojaške službe z dnem 30.9.1991 - sklep Vojne pošte z dne 26.8.1991 iz katere zatrjevana okoliščina izhaja, sta dokazno ocenili obe sodišči - pa tožeča stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZPIZVZ, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).