Jedro

RTV naročnina po ZRTVS (1994) je imela pretežno obligacijsko naravo, zaradi česar je bilo potrebno od teh zneskov obračunati in plačati prometni davek. ZPD je v popolnosti urejal zastaranje prometnega davka, zato glede tega ni bilo mogoče uporabiti določbe 112. člena ZDavP.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 701/2003-39 z dne 2.12.2004, se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Ministrstva za finance z dne 13.5.2003, delno odpravi tako, da se odločba Davčnega urada L. z dne 30.10.2002, v točki I. 1. izreka odpravi. V preostalem delu se revizija zavrne.

2. Pritožba zoper sklep o stroških (5. točka izreka sodbe) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

3. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

S sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) delno zavrnilo tožbi, s katerima je tožeča stranka izpodbijala odločbi tožene stranke z dne 7.3.2001 in z dne 13.5.2003 V prvi zadevi je bilo tožeči stranki na podlagi odločbe Davčnega urada L. za poslovno leto 1999 naloženo plačilo davka od prometa storitev in pripadajočih zamudnih obresti, v drugi zadevi pa na podlagi odločbe Davčnega urada L. z dne 30.10.2002, še plačilo prometnega davka za leta 1996, 1997 in 1998 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbama ugodilo v delih, ki se nanašata na trenutek začetka teka zamudnih obresti, na podlagi odločb Ustavnega sodišča RS, št. U-I-233/01-14 z dne 5.2.2004 in U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004. S sklepom o stroških je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe je sodišče prvo stopnje navedlo, da je med strankama sporno materialno pravo, in sicer, ali je tožeča stranka kot javni zavod, ki opravlja javno službo, zavezanec za plačilo prometnega davka od naročnine, ki jo je zaračunavala uporabnikom radijskih in televizijskih sprejemnikov na podlagi takrat veljavnega Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS 1994; Uradni list RS, št. 18/94). Po ZRTVS (1994) je tožeča stranka javni zavod, ki opravlja javno službo. Sredstva za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje programov pridobiva iz različnih virov: RTV naročnine, iz zagotavljanja oddajanja programov preko enote Oddajniki in zveze drugim RTV organizacijam, z izvajanjem drugih programskih storitev, s prispevki iz proračuna, z oglaševanjem in iz drugih virov. Po določbi 1. odstavka 15. člena ZRTVS (1994) mora plačevati naročnino uporabnik radijskega in televizijskega sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Višino naročnine določi Svet RTV Slovenija, kot organ upravljanja, k tej odločitvi pa daje soglasje tudi Vlada RS. Po stališču sodišča prve stopnje predstavlja naročnina plačilo za opravljene storitve in ne gre za javno dajatev. Zaradi tega je treba od zneskov naročnine obračunati in plačati tudi davek od prometa storitev. Tožeča stranka s tem ko ustvarja, pripravlja, oddaja in razširja svoje programe, opravlja storitve za tiste uporabnike radijskih in TV sprejemnikov, ki imajo sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije ter jim je omogočeno sprejemati vsaj en njen program (naročniki). Vsak, ki je imetnik televizijskega ali radijskega sprejemnika ter ima možnost spremljati vsaj en program, konkludentno pristane na pogoje poslovanja tožeče stranke, določene v tedaj veljavnem Pravilniku o načinu plačevanja RTV naročnine in s tem tudi na plačilo pavšalne naročnine. To pomeni, da obstaja soglasje volj, kot pogoj za nastanek obligacijskega pravnega razmerja. Iz tega sledi, da naročnina ni javna dajatev, ki bi bila davka od prometa storitev prosta. Odločitev o stroških je utemeljilo s sklicevanjem na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2; Uradni list RS, št. 36/04).

Tožeča stranka v pritožbi (sedaj reviziji) trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistvene kršitve določb postopka ter vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev zavrnilnega dela sodbe (4. in 5. točka) in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu sodišču. V obrazložitvi najprej očita sodišču prve stopnje, da je v tožbi uveljavljala zastaranje davčne obveznosti za leto 1996 ter da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, in je treba sodbo zato razveljaviti. V nadaljevanju pa se ukvarja z vprašanjem pravne narave RTV naročnine. Zatrjuje, da RTV naročnina ne predstavlja plačila za opravljene storitve, temveč je to javna dajatev, zaradi česar tožeča stranka ni bila dolžna obračunavati in plačevati prometnega davka od teh plačil. RTV naročnina je določena z zakonom, plačila pripadajo neposredno tožeči stranki, in ne gredo v proračun, plačujejo se zaradi zagotavljanja njene neodvisnosti na podlagi 39. člena Ustave RS (URS). Tožeča stranka se sklicuje na strokovno mnenje prof. dr. B.Š. in mag. A.K. iz Davčnega inštituta v M., iz katerega izhaja, da RTV naročnina izpolnjuje vse bistvene predpostavke, ki jih davčnopravna teorija in praksa pripisujeta javnim dajatvam. Nadalje se tožeča stranka sklicuje še na prakso Ustavnega sodišča, ki je v svoji odločbi U-I-290/96 z dne 11.6.1998 opredelilo članarino Gospodarski zbornici Slovenije kot javno dajatev in jo je primerjalo z RTV naročnino. V sodbi je nejasno obrazloženo tudi vprašanje nastanka pogodbenega odnosa med tožečo stranko in naročniki. Naročniki so prisiljeni vstopiti v naročniško razmerje in tudi nimajo možnosti iz njega izstopiti po svoji volji, zato ne more iti za obligacijsko razmerje, saj je urejanje obligacijskih razmerij svobodno. Nadalje naročniško razmerje nasprotuje načelu enake vrednosti dajatev, saj mora plačilo ustrezati vrednosti nasprotne dajatve. V obravnavanem primeru pa je naročnina določena v pavšalnem znesku in zato za vse enaka. Tožeča stranka nima do naročnikov nobene obveznosti, prav tako pa naročnik ne more uveljavljati izpolnitve pravic nasproti tožeči stranki, zato ne more iti za obligacijsko razmerje. Prav tako je kršeno načelo dispozitivnosti, kot eno temeljnih načel obligacijskega prava, saj je obveznost določena v ZRTVS (1994). Tožeča stranka programov ni dolžna predvajati, ker bi imela z naročniki pogodbo, ampak zato, ker ji tako nalaga 3. člen ZRTVS (1994), prav tako kot tudi plačilo naročnine določa 15. člen istega zakona. Tožeča stranka nazadnje graja tudi sklep o stroških. Čeprav je uspela s pretežnim delom svoje tožbe, ji sodišče stroškov ni priznalo. Pa tudi sicer meni, da zaradi zavrnilnega dela posebni stroški niso nastali, zaradi česar bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati vse priglašene stroške, saj so bili za vodenje upravnega spora potrebni.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo (sedaj revizijo) opredeli do očitkov tožeče stranke, povezanih z zastaranjem. Ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do zastaranja. S tem ko je zapisalo, da se strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev pritožbe navedla tožena stranka, je uporabilo določbo 67. člena ZUS in se tako izognilo nepotrebnemu ponavljanju. Zaradi tega je obrazložitev sodbe popolna. Ugovor zastaranja ni utemeljen. Zastaranje pravice do določitve davčne obveznosti in izterjave prometnega davka je urejal Zakon o prometnem davku (ZPD; Uradni list RS, št. 4/92, 5/92, 14/92, 12/93 odl.US, 13/93, 71/93, 35/94 odl.US, 16/96, 18/96-ZDavP, 18/96, 75/96 Odl.US, 57/97, 3/98, 24/98 odl.US, 35/98, 56/98 odl.US) v 60., 61., in 62. členu in to na smiselno enak način, kot sta to kasneje urejala 96. in 97. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 odl.US, 82/98 in 91/98). V obeh predpisih je določen petletni relativni in desetletni absolutni zastaralni rok. V obravnavani zadevi je šlo za postopek samoobdavčitve oziroma za nadziranje pravilnosti in zakonitosti davčnega obračuna v tem postopku, kar lahko davčni organ stori po določbi 112. člena ZDavP. Po tej določbi lahko davčni organ pravilnost davčnega obračuna nadzira in preverja in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev le-tega. V tem je ureditev, ko gre za samoobdavčitev, specialna in s tem drugačna od splošne, torej tiste, ki velja za odmero davka na podlagi davčne napovedi in ki velja za kontrolo plačevanja davka po odbitku. Tako velja pri samoobdavčitvi daljši rok za kontrolo, pa tudi za izdajo odločbe, s katero se ugotavljajo nepravilnosti. Ta 10-letni rok pa v obravnavanem primeru ni prekoračen, saj je začel teči z iztekom roka za predložitev davčnega obračuna za kontrolirano leto 1996 v letu 1997. Prvostopna odločba je bila izdana v letu 2002, torej nedvomno pred potekom desetih let od takrat, ko je rok iz 112. člena ZDavP začel teči. Revizija je delno utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper 4. točko sodbe sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Pritožba zoper 5. točko izpodbijane sodbe (sklep o stroških) pa se po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnava kot pritožba.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po mnenju vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 67. člen ZUS, na podlagi katerega se je sklicevalo na obrazložitev, ki jo je podala že tožena stranka. Zaradi tega niso utemeljeni pritožbeni (sedaj revizijski) očitki tožeče stranke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je s tem zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka. V odločbi, št. 481-17/02 z dne 13.5.2003, je tožena stranka na str. 5 in 6 obrazložila zakaj davčna obveznost za leto 1996 ni zastarana. Sodišče prve stopnje pa se je z njeno obrazložitvijo strinjalo in teh razlogov ni ponavljalo, kar mu je omogočal 2. odstavek 67. člena ZUS.

Po mnenju vrhovnega sodišča niso utemeljeni revizijski očitki, ki se nanašajo na pravno naravo naročnine za programe RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV naročnina). Nedvomno RTV naročnina po ZRTVS (1994) ni bila povsem obligacijska dajatev, prav tako kot ni bila povsem javna dajatev. Vendar so pri RTV naročnini prevladovale njene obligacijskopravne lastnosti in zato predstavlja plačilo za opravljene storitve, kar pomeni, da je skladno z določili ZPD treba od zneskov naročnine plačevati prometni davek.

O pravni naravi RTV naročnine, sicer še po Zakonu o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS 1990; Uradni list RS, št. 14/90, 24/90 in 43/90) iz leta 1990, je večkrat odločalo Ustavno sodišče RS. V sklepu, št. U-I-28/94 z dne 16.2.1995, je zavzelo stališče, da je RTV naročnina posebne vrste obligacijsko razmerje. Vrhovno sodišče glede na to stališče v obravnavani zadevi presoja ali ZRTVS (1994) v primerjavi z ZRTVS (1990) vsebuje bistvene spremembe, ki bi lahko spremenile pravno naravo RTV naročnine. Edina bistvena razlika, ki se navezuje na naročnino, je ta, da po 3. odstavku 18. člena ZRTVS (1994) k višini naročnine ter olajšavam in drugim posebnim pogojem za plačevanja naročnine daje soglasje Vlada RS. Tovrstne določbe ZRTVS (1990) ni vseboval. Glede na to, da ima pristojnost za določanje višine naročnine po obeh zakonih Svet RTVS ter da Vlada RS (po ZRTVS 1994) daje k višini le soglasje, to po prepričanju vrhovnega sodišča ne vpliva na spremembo pravne narave RTV naročnine, v primerjavi z ZRTVS (1990).

Prav tako na spremembo pravne narave RTV naročnine ne more vplivati določba, da je Svet RTVS v Pravilniku o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter o načinu plačevanja RTV – naročnine (Uradni list RS, št. 39/97) določil, da je naročnina javna dajatev (9. člen). Pravilnik je po mnenju vrhovnega sodišča v nasprotju z ZRTVS (1994). Sodniki so na podlagi 125. člena Ustave RS (URS) pri sojenju vezani zgolj na ustavo in zakon, in ne smejo uporabiti nezakonite določbe podzakonskega akta. Tožeča stranka je zaradi nesoglasij s toženo stranko glede obveznosti plačevanja prometnega davka očitno menila, da bo s spremembo podzakonskega akta lahko RTV naročnino izvzela iz obdavčitve. Pravilnik o prijavljanju in odjavljanju radijskih in televizijskih sprejemnikov, načinu vodenja evidence ter pogojih in načinu plačevanja RTV naročnine (Uradni list SRS, št. 38/86) namreč pravne kvalifikacije RTV naročnine ni vseboval. RTV naročnina, kot je bila urejena v ZRTVS (1994), je imela po prepričanju vrhovnega sodišča pretežno obligacijskopravno naravo. Že Ustavno sodišče RS je v 16. točki odločbe, št. U-I-174/94 z dne 23.9.1998, navedlo, da RTV naročnina ni prostovoljna (pogodbena) obveznost, saj njeno plačevanje nalaga zakon. Prav tako se je ustavnemu sodišču zdelo problematično to, da je imetnik sprejemnika z njegovo odjavo izgubil možnost poslušanja oziroma gledanja drugih RTV programov, ki so bili dostopni bodisi zastonj bodisi proti plačilu. Kljub temu pa je ustavno sodišče opozorilo, da ima tedanja RTV naročnina nekatere druge značilnosti, ki so značilne za obligacijska razmerja: samo poimenovanje „naročnina“ kaže na to, da gre za naročeno in opravljeno storitev; podana je bila vzajemnost storitve in protistoritve; zastaranje terjatev iz RTV naročnine je bilo urejeno v obligacijskih predpisih. Poleg teh dveh razlogov se vrhovnemu sodišču zdi pomembno še: da so se za prisilno izterjavo neplačanih RTV naročnin uporabljali predpisi, ki urejajo civilno izvršbo ter da mora na podlagi 5. odstavka 15. člena ZRTVS (1994) lastnik sprejemnik prijaviti v roku 30 dni od dneva pridobitve ter da lahko na podlagi 6. odstavka 15. člena ZRTVS (1994) lastnik sprejemnik tudi odjavi in preneha plačevati RTV naročnino, če je sprejemnik uničen, če postane trajno neraben ali če ga odtuji.

Ne drži pritožbena (sedaj revizija) navedba, da je ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-290/96 z dne 11.6.1998 opredelilo RTV naročnino kot javno dajatev s tem, ko je kot javno dajatev opredelilo članarino Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). V 34. točki obrazložitve omenjene odločbe je zgolj zapisalo, da bi moral biti pri določitvi višine članarine GZS potreben podoben nadzor, ko je bilo to za primer RTV naročnine po ZRTVS (1994).

Po mnenju vrhovnega sodišča pa so pritožbeni (sedaj revizijski) očitki glede zastaranja utemeljeni in je odmera prometnega davka za leto 1996 zastarala. Vrhovno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti določbo 112. člena ZDavP. Zastaranje prometnega davka je urejal ZPD v členih 60 do 62 in to smiselno enako kot ZDavP v členih 96 in 97. V obeh predpisih je bil uzakonjen petletni relativni in desetletni absolutni zastaralni rok. ZPD je prenehal veljati po izteku 30.6.1999, saj se je s 1.7.1999 začel uporabljati Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV; Uradni list RS, št. 89/98), kar je določeno v 80. členu ZDDV. To pomeni, da sta se v času od 1.1.1997, ko se je začel uporabljati ZDavP (240. člen ZDavP), pa do 30.6.1999, ko je prenehal veljati ZPD, vzporedno uporabljala tako ZPD, kot tudi ZDavP, s tem, da so se glede odmere in plačevanja prometnega davka, pa tudi glede zastaranja le-tega uporabljale določbe ZPD, med tem ko se je ZDavP uporabljal za druge davke. Ne drži navedba tožene stranke iz odgovora na revizijo, da je ZPD v prehodnih in končnih določbah uredil situacijo do pričetka uporabe predpisov o davčnem postopku, vsaj kar se tiče določb o zastaranju ne. V 82. členu ZDP je določeno, da se do uveljavitve predpisov o davčnem postopku glede kontrolnega postopka, pravnih sredstev in obnove postopka, uporabljajo določbe predpisov o službi družbenega knjigovodstva, če gre za pravne osebe. Po mnenju vrhovnega sodišča ta del ne obsega vprašanja zastaralnih rokov, saj je to urejeno v ZPD in ni nobene potrebe, da bi se zakon skliceval na drug zakon, če bi že sam vseboval določbe o zastaranju. Tako so glede zastaranja prometnega davka veljale zgolj določbe o zastaranju iz členov od 60 do 62 ZPD, ne pa tudi določbe o zastaranju iz ZDavP. Pa tudi sicer 82. člen ZPD napotuje na postopkovne določbe kontrolnega postopka, določbe o zastaranju pa so materialnopravne in ne procesnopravne narave. Ker ZDavP ni izrecno derogiral določb ZPD, so te ostale v veljavi in so se še naprej uporabljale. Iz tega sledi, da so neutemeljeni razlogi tožene stranke iz njene odločbe z dne 13.5.2003, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, v katerih zatrjuje, da je določba 112. člena ZDavP specialnejša, glede na splošne določbe ZPD. Vrhovno sodišče meni, da je ureditev v ZPD specialnejša glede na splošne določbe ZDavP in je zato potrebno, glede zastaranja prometnega davka uporabiti določbe ZPD. Ob tem vrhovno sodišče pripominja, da ZDavP v XIV. poglavju ureja več načinov plačevanja davkov in ena izmed njih je tudi samoobdavčitev. Gre namreč za procesni zakon, ki velja za več različnih vrst davkov ter prispevke. Tudi ZPD v poglavju IV. ureja samoobdavčitev, le da je izrecno na tak način ne poimenuje, vsebinsko pa določa, da mora davčni zavezanec sam obračunavati in plačevati prometni davek. Ker je torej ZPD v popolnosti uredil postopek odmere in plačevanja prometnega davka, ter tudi njegovo zastaranje in se je tudi prometni davek plačeval na podlagi samoobdavčitve, glede zastaranja odmere prometnega davka, ni mogoče uporabiti določbe 112. člena ZDavP, ker se ta nanj ne nanaša. Zaradi tega je v obravnavanem primeru treba uporabiti določbo 1. odstavka 60. člena ZPD, po katerem pravica do določitve davčne obveznosti in do izterjave prometnega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost. Organ prve stopnje je izdal odločbo dne 30.10.2002, in sicer za prometni davek, za katerega je davčna obveznost nastala v letu 1996. To pomeni, da se je petletni zastaralni rok, ki je začel teči s 1.1.1997, iztekel po izteku 31.12.2001. Zato je pravica do obračuna prometnega davka za leto 1996 v tem primeru zastarala.

Prav tako ne drži pritožbeni (sedaj revizijski) očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo do vseh tožbenih navedb. V prvostopni sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno materialnopravno stališče do pravne narave RTV naročnine, kot jo je v tožbi obrazložila tožeča stranka. S tem ko je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje stališče, je smiselno odgovorilo tožeči stranki na vse njene navedbe v zvezi z njenim materialnopravnim naziranjem. Ravno tako so neutemeljeni pavšalni očitki, povezani s kršitvami ustavnih pravic tožeče stranke.

Vrhovno sodišče se ne strinja z razlogi tožeče stranke v pritožbi zoper sklep o stroških. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo nekdanjega 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri je sodišče, kadar je v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, odločilo da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ustavno sodišče je z odločbo, opr. št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006, razveljavilo del besedila, ki se glasi „le o zakonitosti upravnega akta in“. Ta del je bil tudi podlaga za odločitev v konkretni zadevi. Vendar pa je sodišče prve stopnje oprlo sklep o stroških tudi na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP-UPB2, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Tožeča stranka je res deloma uspela v upravnem sporu na prvi stopnji, vendar ne glede glavnice, ampak samo glede zamudnih obresti, zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, s tem, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka in odločilo, da vsaka od strank nosi svoje stroške postopka.

Ne glede na to, da je vrhovno sodišče ugotovilo, da je obveznost tožeče stranke iz naslova prometnega davka za leto 1996 zastarala in je sodbo spremenilo ter odločbo tožene stranke odpravilo, meni, da je tožeča stranka, zaradi zastaranja prometnega davka za leto 1996, uspela le z relativno majhnim delom svojega zahtevka (12,67%), zaradi česar ji po določbi 3. odstavka 154. člena ZPP-UPB3 (Uradni list RS, št. 73/07) stroškov pred sodiščem prve stopnje ni priznalo. Zato je vrhovno sodišče odločilo tudi, da sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (3. odstavek 154 člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP-UPB3).

Glede na zgoraj navedeno je vrhovno sodišče, na podlagi 1. odstavka 94. člena ZUS-1 ugotovilo, da je bilo materialno pravo glede zastaranja zmotno uporabljeno, zato je reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS-1 odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje, v preostalem delu pa je pritožbo (sedaj revizijo) tožeče stranke na podlagi 92. člena kot neutemeljeno zavrnilo. Prav tako je, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP-UPB3 v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke.