Jedro

Tudi pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča uspeha tožeče stranke v socialnem sporu, uveljavitve pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče v socialnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločb tožene stranke in v okoliščinah konkretnega primera je bila zaradi navedenega potrebna odprava izpodbijanih odločb tožene stranke ter na tej podlagi razvrstitev tožeče stranke v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami, ki ustrezajo tožnikovi preostali delovni zmožnosti. Oceno sodišča o uspehu strank v postopku, je potrebno presojati glede na modificiran tožbeni zahtevek in ne na tožbeni zahtevek oblikovan v vloženi tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi stroškovni sklep v V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 5. 2019 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 20. 9. 2019, tožečo stranko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, brez pogostega sklanjanja, brez pogostih prisilnih drž, brez dela kleče ali s pogostim poklekanjem ali počepanjem in brez dela na višini ali lestvi s polnim delovnim časom od 13. 3. 2019 dalje. Hkrati je odločilo, da mora o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločiti tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu priznanja stvarne razbremenitve omejitve zmožnosti za lažje fizično delo, brez dvigovanja in premeščanja bremen nad 5 kg, brez dela v prisilni drži in brez dela čepe ter toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 449,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških postopka (V. točka izreka). Ne strinja se z oceno sodišča, da je tožeča stranka v sporu uspela skoraj v celoti oziroma da ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Tožeča stranka je bila namreč že v predsodnem postopku razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi skladnimi omejitvami, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, brez pogostega sklanjanja in brez pogostih prisilnih drž, s polnim delovnim časom. V sodnem postopku je tožeča stranka uveljavljala pravico do dela s krajšim delovnim časom z omejitvami ter zahtevala omejitev dvigovanja prenašanja bremen nad 5 kg, dodatno pa je zahtevala še omejitev brez dela na višini. Zahtevala je priznanje druge pravice kot mu je bila priznana v predsodnem postopku, to je pravica do dela s krajšim delovnim časom. V dokaznem postopku je bilo na podlagi mnenja izvedenskega organa ugotovljeno, da je invalidnost, ki jo je ugotovila tožena stranka, ustrezna, pri čemer potrebuje tožeča stranka še dodatne stvarne razbremenitve. Tožeča stranka je skladno z izvedenskim mnenjem svoj tožbeni zahtevek modificirala in zahtevala razvrstitev v III. kategorijo, priznanje pravice do premestitve z določenimi stvarnimi razbremenitvami. Sodišče ji ni priznalo vseh zahtevanih razbremenitev. Glede na navedeno ni mogoče zatrditi, da tožnik v sporu ni uspel v sorazmerno majhnem delu. Tožnik ni pridobil pravice, ki jo je želel, pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, prav tako mu niso bile priznane vse stvarne razbremenitve, ki jih je zahteval. Priznani sta mu bili dve novi, zavrnjene pa štiri. Tožnik torej ni uspel z razmeroma občutnim delom zahtevka in ne gre za neuspeh tožnika v sorazmerno majhnem delu. Tožena stranka ocenjuje, da je njegov uspeh lahko kvečjemu tretjinski. Sodišče je sicer izpodbijani odločbi v celoti odpravilo in tožečo stranko zaradi jasnosti na novo razvrstilo. Glede na delni uspeh tožeče stranke in glede na določbo drugega odstavka 154. člena zakona, bi sodišče moralo odločiti, da je toženec dolžan povrniti stroške postopka zgolj v delu ene tretjine.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo opozorila, da stvarna razbremenitev "lažje fizično delo", ki ga sodišče ni izrecno opredelilo v samem tožbenem zahtevku ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem, stvarna razbremenitev "brez dela čepe", pa je že vključena v V. točki izreka. To je "brez dela kleče ali s pogostim poklekanjem in počepanjem". Modifikacija tožbenega zahtevka je bila v tem primeru nujno potrebna, samo dejstvo, da je tožnik zmožen le za lažje fizično delo, pa je samo po sebi razumljivo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega stroškovnega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), upoštevajoč 366. člen ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bil spor potreben, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke, pa ga je izgubil. Težnja po celoviti odločitvi glede povrnitve pravdnih stroškov ne sme biti zreducirana na matematično operacijo. Vsak spor je dinamičen proces, v katerem lahko stranke v skladu z načelom dispozitivnosti, razpolagajo s tožbenim zahtevkom, zaradi česar se razmerje uspeha strank med postopkom lahko tudi spreminja.

7. Po pridobitvi izvedenskega mnenja glede tožnikove preostale delazmožnosti, je tožeča stranka glede na prvotni tožbeni zahtevek, prilagodila svoj zahtevek spremenjenim okoliščinam, to je ugotovitvam izvedenskega organa. Izvedenski organ odloča o vprašanjih s področja medicine in ker tožeča stranka ne more že ob vložitvi tožbe, vedeti kakšne razbremenitve so zaradi njenega zdravstvenega stanja potrebne, ji je na podlagi izvedenskega mnenja dopuščeno tožbeni zahtevek modificirati skladno z ugotovitvami izvedenca. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka to tudi storila.

8. Osnovno pravilo o povrnitvi stroškov iz prvega odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha) je v tretjem odstavku istega člena utesnjeno tako, da lahko sodišče, če stranka ni uspela v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, nasprotni stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. To pravilo daje sodišču velika pooblastila in širok manevrski prostor, da sprejme okoliščinam prilagojeno stroškovno odločitev. Ni pomemben samo uspeh tožeče stranke in zanemarljivi stroški v zvezi zavrnjenim delom tožbenega zahtevka, temveč tudi absolutna ocena zavrnilnega dela sodbe. Ne glede na pritožbene navedbe o majhnem uspehu tožeče stranke, je glede na modificiran tožbeni zahtevek, sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, tožečo stranko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnimi omejitvami, ki jih tožena stranka ni priznala.

9. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča uspeha tožeče stranke v socialnem sporu, uveljavitve pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče v socialnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločb tožene stranke in v okoliščinah konkretnega primera je bila zaradi navedenega potrebna odprava izpodbijanih odločb tožene stranke ter na tej podlagi razvrstitev tožeče stranke v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami, ki ustrezajo tožnikovi preostali delovni zmožnosti.1 Oceno sodišča o uspehu strank v postopku, je potrebno presojati glede na modificiran tožbeni zahtevek in ne na tožbeni zahtevek oblikovan v vloženi tožbi.

10. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo stroškovni sklep sodišča prve stopnje v izdani sodbi.

1 Le-ta ni identična, invalidnosti, ki jo je v predsodnem postopku ugotovila tožena stranka in je torej tožena stranka upravičeno izpodbijala odločbi tožene stranke.