Jedro

Tožeča stranka je bila kot višja sodnica pravilno prevedena v plačni razred 52 (izhajajoč iz njenega količnika 3,47) in pravilno uvrščena v 52. plačni razred. V obravnavnem primeru gre za sistemsko ureditev, ki ne upošteva vseh napredovanj, ampak le tista, ki so dosežena na zadnjem sodniškem mestu (torej okrajni sodnik, okrožni sodnik, višji sodnik ali vrhovni sodnik).

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je izpodbijana odločba Sodnega sveta št. ... z dne 20. 12. 2007 nezakonita.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sodni svet tožnici na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/07, v nadaljevanju ZSPJS - UPB7), Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07, v nadaljevanju ZS - UPB4), Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07, v nadaljevanju ZSS - UPB4) in Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 109/07), opredelil delovno obveznost, določil osnovno plačo na podlagi uvrstitve njene funkcije v plačni razred, prevedeno in primerljivo plačo pred obračunom plač po ZSPJS, osnovno plačo v skladu s prvim obračunom plač po ZSPJS, varovanje plače, upravičenost do dodatkov, upravičenost do napredovanja in plačila delovne uspešnosti, začetek obračuna in izplačila plače v skladu z ZSPJS in prenehanje veljavnosti določb individualnih aktov z določitvijo, da začne odločba veljati 1. 1. 2008 (točke I. do XII. izreka izpodbijane odločbe). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica na dan izdaje izpodbijane odločbe dosegala plačilni razred po ZSS, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, v višini 3,4700. Na podlagi Akta o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač sodniških mest in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač sodnikov ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede št. 1/07 z dne 6. 12. 2007, ki ga je izdal Sodni svet Republike Slovenije, je bil nominalni znesek osnovne plače sodnika preveden v 52. plačni razred oziroma je tožnica uvrščena v 52. plačni razred. Osnovna plača po prevedbi oziroma po uvrstitvi v plačni razred izhaja iz priloge 1 ZSPJS. Uvrstitve funkcij v plačne razrede v plačni podskupini A 3 - funkcionarji sodne oblasti (7. člen ZSPJS) so določene v prilogi 3 ZSPJS. Vrsto, pogoje in višino dodatkov sodnikov določa ZSPJS v VII. poglavju. Napredovanje sodnikov ureja ZSS v 3. oddelku II. poglavja in 1. oddelku IV. poglavja zakona. 32. člen ZSPJS - G določa, da se plače funkcionarjev skladno z ZSPJS pričnejo obračunavati s 1. januarjem 2008, kar pomeni, da s 1. januarjem 2008 ni več pravne podlage za uporabo določb individualnih aktov, izdanih sodnikom v zvezi z obračunom njihove plače oziroma njihovo uvrstitvijo v plačilne razrede po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS.

Po vloženi pritožbi je Sodni svet kot pritožbeni organ pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbeno navedbo, da ni pristojen za izdajo izpodbijane odločbe in se pri tem sklicuje na 4. odstavek 49.c člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/07), ki določa, da se prevedba plače funkcionarja določi z aktom organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. Ker je tožnica po 2. odstavku 1. člena ZSS v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, ZSS v 28. členu določa, da je Sodni svet tisti, ki tudi odloča o uvrstitvah sodnikov v plačni razred, zaradi česar je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZSS (Uradni list RS, št. 17/06, v nadaljevanju ZSS - F) v 36. členu izrecno določil, da odločbe o uvrstitvi sodnikov v nove plačne razrede izda Sodni svet. Kot zgolj formalno, oziroma nebistveno pomanjkljivost je pritožbeni organ označil to, da na prepisu odločbe, ki jo je prejela tožnica, ni potrdila, da je soglasna z izvirnikom. Ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (2. odstavek 248. člena ZUP). V zvezi s pritožbenimi očitki, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe nerazumljiva in neobrazložena, Sodni svet pojasnjuje, da je odločba bila izdana v skladu z že navedenimi določbami ZS in ZSS, Aktom o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač sodniških mest in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač sodnikov ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede, ki ga je Sodni svet sprejel na 65. seji in je bil objavljen kot priloga zapisnika te seje, določbami ZSPJS o prevedeni osnovni plači (49. člen), primerljivi plači (49.f člen) in osnovni plači (9. člen). Izpodbijana odločba nima podatkov o tem, kateri dodatki pripadajo tožnici, upoštevajoč 36. člen ZSS - F, ki določa, da Sodni svet izda le odločbe o uvrstitvi sodnika v novi plačni razred. Sodni svet je odločbo o prevedbi osnovne plače izdal v skladu z 49.c členom ZSPJS in je moral za prevedbo osnovne plače ugotoviti le primerljivi znesek plače (Z 111) in osnovno plačo po ZSPJS. Zato je v izpodbijani odločbi le navedeno, da tožnici pripadajo še dodatki v skladu z določbami ZSPJS. Tožena stranka namreč vselej posameznega sodnika le uvrsti v plačni razred, nato pa predsednik sodišča izda še odločbo o določitvi plače posameznega sodnika z obrazložitvijo, kateri dodatki posameznemu sodniku pripadajo, zlasti tudi upoštevajoč delovno dobo sodnika. Tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam način prevedbe, kot je določen v ZSPJS, spadajo med razloge, zaradi katerih je po mnenju tožnice ZSPJS v nasprotju z ustavo in nanje tožena stranka ne more odgovoriti. Upoštevajoč 32. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSPJS (Uradni list RS, št. 57/07 - ZSPJS - G), ki določa, da se plače funkcionarjev v skladu z ZSPJS pričnejo obračunavati s 1. 1. 2008, razen plačila za povečan obseg dela iz 3. odstavka 27. člena ZSPJS se odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče in odločba zoper katero je vložena pritožba, lahko izvrši (2. odstavek 236. člena ZUP). Sodni svet tudi pojasnjuje, da je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrgel pritožbo sodnice, ki je bila vložena zoper odločbo, izdano na podlagi 36. člena ZSS - F in ZSPJS (Uradni list RS, št. 56/02 do 14/06) in bo tožnici o tem izdal posebno odločbo. O skladnosti zakonov z ustavo po 160. členu Ustave Republike Slovenije odloča Ustavno sodišče Republike Slovenije. Zakon o ustavnem sodišču v 23., 23.a in 24. členu določa, kdo lahko da pobudo, oziroma vloži zahtevo za presojo ustavnosti predpisa. Sodni svet te možnosti nima, o čemer se je tudi že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-224/96 z dne 22. 5. 1997. Zato bo morala tožnica razloge o protiustavnosti določb ZSPJS uveljavljati v nadaljnjem postopku.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri ponavlja pritožbene navedbe. Navaja, da je izpodbijana odločba nepopolna in pomanjkljiva, ker vsebuje le podatke o plačnem razredu, morala pa bi vsebovati vse podatke, ki sestavljajo plačo funkcionarja (3. člen ZSPJS). Po 48. člena ZSS, 2. odstavku 3. člena in 1. odstavku 5. člena ZSPJS - UPB7 mora posamični akt o določitvi sodnikove plače zajemati tudi dodatke, ki so del plače (2. odstavek 44. člena ZSS). Izrek izpodbijane odločbe je nedoločen in takšna pomanjkljivost posega v tožničino zakonsko pravico do plače iz 1. odstavka 4. člena ZSS. Sprememba obračunavanja dodatka na delovno dobo v tožničini plači (0,3% namesto 0,5% za vsako leto delovne dobe), ki jo od 1. 1. 2008 izvršuje izplačevalec osebnih dohodkov, je nezakonita, saj se izvršuje, ne da bi bil o tem izdan kakršen koli akt, s takšno opustitvijo pa je tožnici odvzeta tudi pravica do pritožbe glede pravilnosti odmere dodatkov. Uveljavlja napačno uporabo materialnega predpisa glede dodatka za delovno dobo, pri čemer ji je izplačevalec osebnih dohodkov znižal ta dodatek. Izplačevalec ni upošteval, da je bila višina dodatka za delovno dobo spremenjena (na 0,3% za leto delovne dobe) šele s spremembami ZSPJS - ZSS v letu 2007. Sprememba je začela veljati 30. 6. 2007, v 32. členu pa je določeno, da se plače funkcionarjem po tem zakonu pričnejo obračunavati šele 1. 1. 2008. To pomeni, da tožnici za delovno dobo, doseženo do 31. 12. 2007, pripada dodatek za delovno dobo po prejšnjih predpisih v višini 0,5% za vsako dopolnjeno leto. Celo v primeru, da zakon velja za nazaj, pa izplačevalec osebnih dohodkov ni upošteval, da je tožnica funkcionarka (torej oseba, ki je upravičena le do 0,3% dodatka za delovno dobo po ZSPJS) le od 23. 7. 1996, ko je bila izvoljena v sodniško funkcijo. Na prejšnjih delovnih mestih ni bila funkcionarka, in za obračun višine dodatka za celotno delovno dobo v višini 0,3% ni zakonite podlage. Nadalje v tožbi ponavlja pritožbeno navedbo, da je s tem, ko jo je tožena stranka uvrstila kot višjo sodnico v 52. plačni razred, odločba v nasprotju s 36. členom ZSS v povezavi z 49. členom ZSPJS. Z izpodbijano odločbo je uvrščena v nižji razred, kot je plačni razred, ki ga je dosegla z napredovanjem do dneva uvrstitve in se ji je zato plačni položaj s prevedbo poslabšal. Tožena stranka namreč pri prevedbi ni upoštevala, da je junija 2004 na mesto višje sodnice napredovala z mesta okrožnega sodnika in s tem napredovanjem pridobila po tedanjih predpisih plačni koeficient svétnika višjega sodišča (3,47). Da bi bil njen plačni položaj s prevedbo zavarovan, bi morala biti uvrščena v plačni razred svétnika višjega sodišča (55. plačni razred). Poudarja, da ne zahteva naziva, pač pa zgolj varovan plačni položaj, do katerega je upravičena po 49.c členu ZSPJS. Z izpodbijano odločbo in uvrstitvijo v 52. razred so ji bila odvzeta dosedanja napredovanja, saj bi bila prevedena v isti razred, če bi bila še vedno svétnica okrožnega sodišča. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi Sodnega sveta spremeni tako, da jo uvrsti v 55. plačni razred in določi dodatek za delovno dobo v višini 0,5% za vsako leto delovne dobe, dopolnjene do 1. 1. 2008 in določi tudi dodatek za mentorstvo in dodatek za stalnost, podredno pa, da napadeni odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter da toženi stranki stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Izpodbijani akt je nezakonit. Sodišče je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe skladno s tožbenimi navedbami, za katere je presodilo, da so neutemeljene, ugotovilo pa je, da je izpodbijani akt nezakonit iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V upravnem sporu sodišče presoja zakonitost izpodbijanega akta, kar pomeni, da so za sodno presojo izpodbijanega akta v upravnem sporu pravno relevantni tisti pravni predpisi, ki veljajo oziroma so veljali v času izdaje izpodbijanega akta. Izpodbijani akt v konkretni zadevi je prvostopenjski akt Sodnega sveta (2. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ker je bilo s prvostopenjskim aktom odločeno o pravici oziroma pravnem položaju tožeče stranke, medtem ko je Sodni svet kot drugostopenjski organ z odločbo le zavrnil pritožbo zoper prvostopenjski akt. Obravnavani upravni spor je specifičen, ker je po prekinitvi tega postopka na podlagi 156. člena Ustave Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo (in ne razveljavitveno odločbo), v kateri je v zvezi z načinom izvrševanja ugotovitvene odločbe zgolj v obrazložitvi navedlo, kako naj se odločba izvršuje, in ker je nova zakonodaja, ki ureja plače sodnikov (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ZSPJS-L, Uradni list RS, št. 91/2009 ter Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o sodniški službi, ZSS-I, Uradni list RS, št. 91/2009), stopila v veljavo dne 14. 11. 2009 in v 24. členu ZSPJS-L določa, da se prične obračunavati plača sodnikov po novi zakonodaji od prvega dne v mesecu po uveljavitvi tega zakona in da po ZSPJS-L pravno relevantne posledice neustavnih plač sodnikov v preteklem obdobju zadevajo obdobje od 1. 7. 2009 naprej. Nadalje v upravnem sporu tudi velja, ne glede na specifičnost zgoraj navedenih pravnih okoliščin tega upravnega spora, da sodišče presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo, podrejeno pa je tožeča stranka predlagala, da sodišče prvostopenjski in drugostopenjski akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Vsebina tožbenega predloga je za obravnavani upravni spor pomembna (tudi) zaradi tega, ker tako kot v običajnem upravnem sporu, tudi v tem upravnem sporu po stališču Vrhovnega sodišča velja, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravo-varstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravo-varstvena potreba je podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo, oziroma če je mogoče s (pri)tožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev (na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 339/2005 z dne 21. 9. 2005, I Up 1518/2006 z dne 8. 11. 2006 in I Up 1207/2006 z dne 23. 8. 2006, I Up 1186/2006 z dne 17. 8. 2006 in I Up 1170/2006 z dne 28. 7. 2006, I Up 676/2006 z dne 10. 5. 2006 ter sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah U 2187/2006 z dne 27. 9. 2006, U 2464/2005 in U 2651/2005 z dne 14. 3. 2007).

Ker tako ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča z dne 11. 12. 2008 kot tudi prehodna določba 24. člena ZSPJS-L urejata to, kar sodišče mora upoštevati, poleg možnosti za odločanje sodišča v upravnem sporu iz določil 63. in 64. člena ZUS-1, sodišče v nadaljevanju najprej obravnava pravne učinke ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v povezavi z omenjeno prehodno določbo ZSPJS-L ter na tej podlagi v nadaljevanju obrazložitve sodbe učinke ugotovitvene odločbe ter prehodne določbe 24. člena ZSPJS-L aplicira na določila ZUS-1 (5. poglavje, 8. oddelek), ki urejajo možne odločitve sodišča v upravnem sporu.

Kar zadeva splošno ureditev učinkov ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča, Upravno sodišče ugotavlja, da je ugotavljanje pravnih učinkov ugotovitvenih odločb za tekoče upravne spore oteženo zaradi podnormiranosti teh vprašanj v slovenski zakonodaji. Ustava namreč ugotovitvene odločbe v zvezi z zahtevo sodišča za presojo ustavnosti zakona sploh ne predvideva (161. člen Ustave), ampak predvideva le razveljavitveno odločbo. Kljub temu je Ustavno sodišče možnost ugotovitvene odločbe uvedlo z odločbo U-I-66/98 z dne 2. 12. 1993 in sicer s sklicevanjem na primerljive standarde v drugih evropskih državah ter na potrebo po zagotovitvi takšne možnosti ustavnega odločanja v primerih, ko je s tem možno v večji meri zagotoviti spoštovanje ustavnosti in zakonitosti. Štelo je, da gre za pravno praznino, ki jo je po splošnih pravnih načelih dovoljeno zapolniti z analogijo, dopolnjeno z logičnim sklepanjem a maiori ad minus: če Ustavno sodišče lahko zakon razveljavi, potem lahko tudi zgolj razglasi zakon za neskladen z Ustavo. Na podlagi enake argumentacije je Ustavno sodišče odločilo tudi v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 - torej po sprejemu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki je uvedel možnost ugotovitvene odločbe ne glede na ureditev v Ustavi. V odločbi U-I-168/97 so trije sodniki podali odklonilno ločno mnenje, ker so menili, da je 48. člen ZUstS protiustaven, ker 161. člen Ustave ugotovitvene odločbe sploh ne predvideva.

S tem ko se je uveljavila ustavno-sodna praksa izdajanja ugotovitvenih odločb, je za redna sodišča stopilo v osredje pravno vprašanje, kakšne so posledice ugotovitvene odločbe na sodne postopke pred rednimi sodišči. Zakonodajalec je s sprejemom ZUstS leta 1994 uredil možnost ugotovitvene odločbe v 48. členu in predmetna odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I- 159/08-18 z dne 11. 12. 2008 temelji na 48. členu ZUstS. Določilo 1. odstavka 48. člena ZUstS med drugim pravi, če ustavno sodišče oceni, da je zakon protiustaven zato, ker določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve, sprejme o tem ugotovitveno odločbo. Vendar pa problem podnormiranosti ostaja, ker zakonodajalec ni uredil tudi pravnih posledic (učinkov) ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča za sodne postopke pred rednimi sodišči bodisi za obdobje, ko rok za odpravo neustavnosti še ni potekel, bodisi za obdobje, ko je rok, ki ga je postavilo Ustavno sodišče za odpravo neustavnosti, že neuspešno potekel. Čeprav Ustava v določilu 3. odstavka 161. člena pravi, da pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča ureja zakon, omenjene pravne posledice ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v zakonu niso izrecno urejene. Vendar pa je po mnenju Upravnega sodišča učinke ugotovitvene odločbe v konkretnem primeru mogoče določiti z uporabo analogije, z upoštevanjem ustavno-sodne prakse ter tudi dosedanje upravno-sodne prakse Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki pa ni povsem enotna oziroma vsaj ni ustaljena.

ZUstS izrecno ureja pravne učinke na sodne postopke pred rednimi sodišči le v zvezi z razveljavitvenimi odločbami Ustavnega sodišča in sicer v določilu 44. člena pravi, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ustavno sodišče je v odločbi Up-758/06 z dne 6. 12. 2007 (9. točka obrazložitve) zavzelo stališče, da „ugotovitvena odločba, ki se nanaša na zakonske določbe, ne more imeti strožjih (hujših) pravnih posledic, kot so določene v 44. členu ZUstS za razveljavitveno odločbo“. To, kar velja za razveljavitveno odločbo po 44. členu ZUstS, „bi veljalo tudi za učinkovanje odločbe o ugotovitvi neustavnosti zakonske določbe, če iz ustavnosodne presoje ne bi izhajalo drugače. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da ugotovitev neustavnosti zakonske določbe ne pomeni, da se v postopkih (upravnih in sodnih) takšna določba ne sme več uporabljati.“ Tako je sicer Ustavno sodišče odločilo že v odločbi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 (11. točka obrazložitve) ter v odločbi U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, iz katerih izhaja, da morajo v takih primerih sodišča še naprej z uporabo spornega zakona zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic. V odločbi Up-758/06 z dne 6. 12. 2007 je Ustavno sodišče še navedlo, da je „takšno določbo treba uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo“ (9. točka obrazložitve). S tem stališčem Ustavnega sodišča se ujema tudi pred to odločbo Ustavnega sodišča izdana sodba Upravnega sodišča v zadevi U 111/2006 z dne 9. 3. 2006, po kateri ureditev ugotovitvene odločbe v ZUstS „ne pomeni, da za vsako zakonsko določbo, za katero je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo o neustavnosti, velja, da jo upravni organ ali sodišče lahko uporabi v postopku posamičnega odločanja do izteka roka za odpravo neskladja z Ustavo brez omejitev. Kajti po določilu 1. odstavka 48. člena ZUstS Ustavno sodišče ugotovitvene odločbe ne izda zaradi tega, ker bi bila zakonska določba manj protiustavna, kot v primeru, ko ustavno sodišče izda razveljavitveno odločbo, ampak zaradi tega, ker razveljavitvene odločbe sploh ne more izdati, ker sporni predpis določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve. Situacija pri ugotovitveni odločbi je primerljiva z razveljavitveno odločbo z odložnim rokom. Ustavno sodišče jo izda, če gre za pravno praznino (OdlUs III, 60; OdlUs II, 134), če je zakonska določba takšna, da zaradi svoje nomotehnične oblike vsebuje protiustavne dele in je zato ni mogoče razveljaviti kot celote ali če bi razveljavitev prehudo posegla v ustavno varovane pravice drugih (U-I-168/97, 3. 7. 1997), če bi razveljavitev povzročila še hujšo protiustavnost od izpodbijane (OdlUs VI, 103)“ Nadalje se Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 111/2006 z dne 9. 3. 2006 sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-168/97, po katerem „lahko sodišča v obdobju, ko je bila ugotovljena neustavnost zakonskega določila, uporabljajo sporno zakonsko določbo v skladu s stališči in kriteriji, ki so obrazloženi v odločbi Ustavnega sodišča RS (11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997). Upravno sodišče se je v sodbi v zadevi U 111/2006 sklicevalo še na bistveno starejšo upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča (v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 ) in je s sodno-prakso Vrhovnega sodišča utrdilo zgoraj navedeno stališče. V prvi imenovani zadevi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da "je prav za tisti del omenjene določbe, ki ga je tožena stranka uporabila za svojo odločitev, Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo /…/ Zakonske določbe, ki ni v skladu z ustavo, pa sodišče pri odločanju ni smelo uporabiti (44. člen ZUstS). Ustavno sodišče omenjenega dela sicer ni razveljavilo, ampak je samo ugotovilo njegovo neskladje z Ustavo. Tako je storilo samo zaradi tega, ker obseg ugotovljene neustavnosti ne omogoča njene razveljavitve v celoti. Zato ima ugotovitev neskladnosti z ustavo enake učinke in posledice kot bi jih imela razveljavitev" (sodna odločba Vrhovnega sodišča RS v zadevi Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996). Tudi v zadevi Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sta prvostopenjski senat Vrhovnega sodišča RS in drugostopenjski senat Vrhovnega sodišča RS sprejela stališče, da ima ugotovitev neskladnosti z ustavo enake učinke in posledice, kot bi jih imela razveljavitev zakona in da morajo sodišča pri svojem odločanju upoštevati odločitev Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi ta določba zaradi 48. člena ZUstS ni bila razveljavljena. Pri tem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na določilo 125. člena Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih. Na podlagi tega je Upravno sodišče v zadevi U 111/2006 izpeljalo sklep, da je „od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe.“ Vendar pa je iz kasnejših sodnih odločb Vrhovnega sodišča razvidno, da je Vrhovno sodišče, vsaj v načelnem smislu, spremenilo stališče glede na sodni odločbi v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996. V zadevi I Up 659/2006-2 z dne 24. 5. 2006 je namreč Vrhovno sodišče zavzelo drugačno načelno stališče in sicer je navedlo, da „glede na pravno teorijo in prakso ustavnega sodišča meni, da se zakonska določba, za katero je ugotovljena neustavnost, uporablja vse do njene razveljavitve, kar se praviloma zgodi z (spremembo) zakonom, ki to neustavnost odpravi. V pravni teoriji velja osnovno načelo, da predpisi (praviloma) veljajo, dokler niso izrecno razveljavljeni (Uvod v pravoznanstvo). Obstajajo tudi izjeme /.../ (časovno omejena veljavnost ali uporaba predpisa; predpis za določen namen, ki se preneha uporabljati, ko je ta namen konzumiran, čeprav predpis ni izrecno razveljavljen). Ugotovitev neustavnosti predpisa s strani ustavnega sodišča pa ne pomeni njegove razveljavitve in tudi ne prenehanja njegove uporabe, razen če ustavno sodišče ne določi načina njegove uporabe v času do uskladitve.“ Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi I Up 410/2007-11 z dne 13. 12. 2007, pri čemer je dodalo, da „se zakonska določba, za katero je ugotovljena neustavnost, uporablja vse do njene razveljavitve, pri čemer pa se smiselno upošteva odločba ustavnega sodišča, s katero je neustavnost ugotovljena.“ Vendar pa obstaja pomembna razlika med pravno situacijo, v kateri je odločalo Vrhovno sodišče v zadevah I Up 659/2006-02 in I Up 410/2007-11, in pravno situacijo v tem upravnem sporu, in ta je, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve sodbe, bistvena za odločitev v tem upravnem sporu, zaradi česar tudi ni mogoče upravno-sodne prakse iz časa veljavnosti ZUS glede vprašanja možnih odločitev Upravnega sodišča v tovrstnih sporih uporabiti v okoliščinah veljavnosti ZUS-1. Vrhovno sodišče je namreč v zadevah I Up 659/2006-02 in I Up 410/2007-11 odločalo po prejšnji ureditvi ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po prejšnji ureditvi je stališče, da se predpis, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustaven, še naprej uporablja, če to izhaja iz določitve načina izvršitve ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča, pomenilo hkrati tudi, da je tak izpodbijani akt zakonit, in je sodišče tožbo lahko zavrnilo kot neutemeljeno, razen če ni šlo za spor zaradi odločitve o ustavni pravici (glej na primer odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-1165/06-22 z dne 12. 4. 2007). Kajti sodišče v upravnem sporu po ZUS ni imelo možnosti, ki jo ima Upravno sodišče na podlagi 2. odstavka 64. člena ZUS-1. Po tem določilu pa lahko, če je bil upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz 1. odstavka 64. člena ZUS-1 s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta. Že zgolj zaradi te možnosti je po mnenju sodišča podana procesna predpostavka glede obstoja pravnega interesa za vsebinsko odločitev v tem upravnem sporu, četudi tožeča stranka v tožbi ni uveljavljala povrnitve škode v smislu drugega stavka 2. odstavka 64. člena ZUS-1. Uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode namreč ni pogoj za to, da sodišče uporabi določilo 2. odstavka 64. člena ZUS-1. Ali bo tožeča stranka tak zahtevek uveljavljala v morebitnem odškodninskem sporu za obdobje od začetka učinkovanja izpodbijane odločbe (to je od dne 1. 1. 2008) do dne 1. 7. 2009 (17. in 24. člen ZSPJS-L), v katerem je po pravilih odškodninskega prava eden od elementov za ugotavljanje upravičenosti do odškodnine protipravnost ravnanja tožene stranke, je v avtonomni sferi tožeče stranke. Tudi zaradi tega sodišče nima podlage za zavrženje tožbe z morebitno obrazložitvijo, da si stranka z vsebinsko odločitvijo v upravnem sporu ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja.

Glede splošnih vprašanj, ki so pomembna za nadaljevanje presoje izpodbijanega akta tudi z vidika konkretnih okoliščin danega primera, je pomembno tudi to, da ne more biti nobenega dvoma, da presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu (1. in 2. odstavek 157. člena Ustave, 2. člen ZUS-1, 3. odstavek 64. člena ZUS-1, 63. člen ZUS-1 itd.) ne zajema zgolj presoje izpodbijanega akta z vidika zakona, ampak mora ta presoja vključevati tudi Ustavo (in podzakonske predpise, če so ti skladni z zakonom in ustavo). Bistvo upravnega spora namreč ni v tem, da sodišče presoja zakonitost izpodbijanega akta, ampak da preko presoje „zakonitosti“ izpodbijanega akta zagotavlja sodno varstvo strankam v zvezi z njihovimi pravicami, pravnimi interesi in obveznostmi v upravnih in drugih javno-pravnih zadevah na podlagi 23. člena Ustave (tudi 120. člena Ustave in 1. člena ZUS-1). Sodišče ni vezano samo na zakon, ampak tudi na ustavo (125. člen Ustave) in človekove pravice se uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. in 4. odstavek 15. člena Ustave); da gre nujno vedno tudi za to – če seveda konkreten upravni spor odpira tudi ustavno-pravna vprašanja – da sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost akta v povezavi z ustavo, izhaja tudi iz besedila na primer 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in 1. odstavka 66. člena ZUS-1, kjer je uporabljen pojem „zakonitost“, a gre za presojo izpodbijanega akta tudi z vidika morebitnih posegov in kršitev ustavnih pravic.

Kot zadnje – splošno pomembno pravilo in stališče – ki sta relevantni za konkretno presojo izpodbijanega akta, je sodišče upoštevalo tudi, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena ZUstS) in zakonodajalec mora ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku, ki ga določi ustavno sodišče (2. odstavek 48. člena ZUstS). Ob tem je pomembno tudi stališče, da kadar Ustavno sodišče zavzame „ustavnosodno presojo splošnega predpisa, izrek in obrazložitev pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-572/06 z dne 8. 11. 2007).

Ustavno sodišče je v konkretnem primeru v izreku odločbe z dne 11. 12. 2008 ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo 4. odstavek 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, 72/03, 115/03 – ur. p. b., 126/03, 20/04 – ur. p. b., 70/04, 24/05 – ur. p. b., 53/05, 70/05 – ur. p. b., 14/06, 32/06 – ur. p. b., 68/06 in 110/06 – ur. p. b., 57/07, 95/07 – ur. p. b., 17/08, 58/08 in 80/08), kolikor se nanaša na sodnike, 2. odstavek 10. člena v zvezi s prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor se nanaša na sodnike, 4. odstavek 44. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98, 48/01, 67/02, 71/04, 23/05 – ur. p. b., 17/06 in 41/06 – ur. p. b., 127/06, 27/07 – ur. p. b., 57/07 in 94/07 – ur. p. b.) in da je bil 3. odstavek 25. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, 72/03, 115/03 – ur. p. b., 126/03, 20/04 – ur. p. b., 70/04, 24/05 – ur. p. b., 53/05, 70/05 – ur. p. b., 14/06, 32/06 – ur. p. b., 68/06 in 110/06 – ur. p. b., 57/07, 95/07 – ur. p. b., 17/08) v neskladju z Ustavo, kolikor se je nanašal na sodnike. V navedenih primerih je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje navedenih zakonskih določb z ustavnimi načeli in sicer z načelom neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in delitve oblasti (2. odstavek 3. člena); nobenih drugih kršitev ustavnih določb, na primer glede kršitve pravic sodnikov Ustavno sodišče ni ugotovilo oziroma teh kršitev sploh ni ugotavljalo, čeprav je tudi zaradi tovrstnih kršitev Upravno sodišče prekinilo postopek po 156. členu Ustave. To pomeni, da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z Ustavo izključno zaradi (med)institucionalnih razmerij in posledično zaradi zaščite pravic strank do neodvisnega sojenja v sodnih sporih, ne pa zaradi varstva pravic sodnikov.

Ustavno sodišče je v 3. točki izreka odločilo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku 6 mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS, do katere je prišlo dne 22. 12. 2008. V obrazložitvi odločbe pod točko B-VII. (69. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče določilo način izvršitve ugotovitvene odločbe in sicer je navedlo, da „odločba Ustavnega sodišča v tem primeru pomeni, da se bo morala do izdaje novih plačnih prepisov, s katerimi bo moral zakonodajalec odpraviti ugotovljene neustavnosti, še naprej uporabljati izpodbijana plačna ureditev. Določitev načina izvršitve po drugem odstavku 40. člena ZUstS na način, kot ga je Ustavno sodišče določilo v odločbi št. U-I-60/06, ko je podaljšalo uporabo prejšnje plačne ureditve, namreč v tej zadevi, ko se je nova ureditev že začela uporabljati, ni mogoče. Prav tako ni mogoče, da bi Ustavno sodišče za čas do odprave ugotovljenih neustavnosti samo uredilo vprašanja v zvezi z ureditvijo sodniških plač, na katera se nanašajo ugotovitve o neustavnosti.“ Kot razlog, zakaj, se je Ustavno sodišče odločilo za ugotovitveno določbo in ne za razveljavitveno odločbo, pa je Ustavno sodišče navedlo: „Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi izdalo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka), s katerimi sta urejeni osnovna plača sodnikov in usklajevanje sodniških plač, bi namreč pomenila, da to sploh ne bi bilo več urejeno z zakonom, zaradi česar njihova razveljavitev ni mogoča“ (68. odstavek obrazložitve odločbe U-I-159/08-18). Upravno sodišče ugotavlja, da v tem stališču očitno manjka del besedila, za katerega sodišče sklepa, da je pomotoma izpadlo, vendar pa to ne onemogoča njene uporabe. Dovolj jasno namreč iz tega besedila izhaja, da je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo, ker je menilo, da bi stanje, ko plače sodnikov sploh ne bi bile urejene z zakonom, ker bi bil ta razveljavljen, povzročilo še večjo neustavnost z vidika neodvisnosti sodstva in delitve oblasti, kot ga povzroča stanje, ko se neustaven zakon, na podlagi katerega so bile plače določene in izplačane, ne razveljavi.

V nadaljevanju sodbe se je sodišče omejilo na tožbene ugovore in navaja: a.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta v zvezi z drugo alineo 1. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-159/08-18: Kar zadeva ugotovljeno neustavnost v 2. točki izreka ustavne odločbe, ki se nanaša na določilo 2. odstavka 10. člena ZSPJS v zvezi s prilogo 3 ZSPJS (uvrstitev sodniških funkcij v plačne razrede), sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt temelji na uporabi 2. odstavka 10. člena ZSPJS, saj to določilo pravi, da je uvrstitev posameznih funkcij v plačne razrede določena v prilogi 3 tega zakona. Za ta del ZSPJS je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v nasprotju z določilom 2. odstavka 3. člena Ustave, zato tudi Upravno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt nezakonit iz istega razloga, ki ga sodišče ne bo ponavljalo in se v celoti sklicuje na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča v točkah od 19 do 32. Gre za kršitev materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). To pomeni, da ne glede na to, v kateri plačni razred je bila uvrščena tožeča stranka po določbah, na katerih temelji izpodbijani akt, v primerjavi z njeno uvrstitvijo po novi zakonodaji v ZSPJS-L, iz razloga, ker je Ustavno sodišče odločilo, da je 2. odstavek 10. člena ZSPJS v zvezi s prilogo 3 neustaven, mora tudi Upravno sodišče v upravnem sporu ugotoviti, da je izpodbijani akt s tega vidika nezakonit (2. odstavek 64. člena ZUS-1). Izpodbijani akt je bil namreč že izvršen, njegova odprava in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pa v konkretni zadevi ni možna, ker bi to vodilo k odločanju v ponovnem postopku v nasprotju z veljavnim zakonom (ZSPJS-L). Zato bi odprava izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponovno odločanje v konkretnem primeru pomenila, da bi pristojni organ moral odločati v nasprotju z novim zakonom (ZSPJS-L), ki plačo sodnikov na podlagi uvrstitve v nove plačne razrede ureja za obdobje od 1. 7. 2009 naprej, pri čemer se tožeči stranki za obdobje od 1. 7. 2009 do pričetka obračunavanja plač po ZSPJS-L poračuna razlika med osnovno plačo, določeno v skladu z ZSPJS-L in osnovno plačo, ki ji je bila določena za mesec pred pričetkom obračunavanja plač v skladu z ZSPJS-L – to pomeni na podlagi izpodbijane odločbe. V konkretnem primeru bi bila zato odprava tudi v nasprotju z razlogom, zaradi katerega je Ustavno sodišče namesto razveljavitvene izdalo ugotovitveno odločbo. Za Ustavno sodišče je bilo z vidika ustave bolj pomembno, da sodnikova plača temelji na zakonu, kot pa, da ni izdana na podlagi zakona, četudi je ta protiustaven. Določba 2. odstavka 64. člena ZUS-1, ki omogoča ugotovitveno sodno odločbo Upravnemu sodišču, v primerih, ko sodišče v upravnem sporu odloča na podlagi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v okoliščinah, kot so podane v obravnavanem primeru, vzpostavlja ustrezno pravno stanje z vidika koherentnosti pravnega sistema, kajti brez možnosti uporabe določbe 2. odstavka 64. člena ZUS-1 v takih primerih bi prišlo do neustrezne pravne situacije, ko bi moralo Upravno sodišče, ki je vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave), dati prednost zakonu in ne ustavi in tožbo zavrniti kot neutemeljeno, čeprav je zakon protiustaven in čeprav je Ustava v hierarhiji višji pravni akt od zakona.

Neutemeljeni pa so tožbeni ugovori, da je bila tožeča stranka prikrajšana glede uvrstitve v plačni razred 52 in da ji pri tem ni bilo upoštevano že doseženo napredovanje, na ta način pa naj bi šlo za napačno uporabo 49. c člena ZSPJS-UBP7. Določbi 3. in 4. odstavka navedenega člena obravnavata prevedbo in uvrstitev osnovnih plač funkcije, ki se opravita na podlagi akta organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. V našem primeru je to Sodni svet, ki je sprejel Akt o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač sodniških mest in prevedbi nominalnih zneskov sodniških plač sodnikov/sodnic ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede. Upoštevajoč 5. člen navedenega Akta Sodnega sveta je bila tožeča stranka kot višja sodnica pravilno prevedena v plačni razred 52 (izhajajoč iz njenega količnika 3,47) in pravilno uvrščena v 52. plačni razred. Po mnenju sodišča gre v obravnavnem primeru za sistemsko ureditev, ki ne upošteva vseh napredovanj, ampak le tista, ki so dosežena na zadnjem sodniškem mestu; torej okrajni sodnik, okrožni sodnik, višji sodnik ali vrhovni sodnik. Gre za regulacijo, ki je bila vključena v določbe ZSS. Tožeča stranka je bila na podlagi 3. odstavka 50. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94,8/96, 24/98, 48/01 in 67/02) uvrščena v plačilni razred 3,47 (Odločba Sodnega sveta št. 2/04-171 z dne 3. 6. 2004). Po tej določbi se je sodnik, ki je napredoval na višje sodniško mesto, uvrstil v plačilno skupino v skladu s 44. členom tega zakona in v plačilni razred, ki je po vrsti naslednji višji od plačilnega razreda, ki ga je imel sodnik na prejšnjem mestu. Šlo je torej za redosledje plačilnih razredov v plačilnih skupinah in se pri tej sistemski rešitvi napredovanja, ki ga je sodnik dosegel z imenovanjem na položaj na prejšnjem - nižjem sodniškem mestu, ni posebej upoštevalo. Izhodišče za prevedbo pa je bila uvrstitev na dan 31. 12. 2007 v plačni razred za sodniški naziv, v katerega je bil sodnik tedaj imenovan, izražena v koeficientu, in položaj, na katerega je bil sodnik tedaj imenovan. Takšna ureditev je veljala po določbah ZSPJS-UPB7, zato so ugovori tožeče stranke o nezakoniti uvrstitvi v plačni razred (predlaga namreč uvrstitev v plačni razred 55 – višji sodnik svetnik) neutemeljeni. Na drugačno stališče sodišča ne vliva niti navedba tožeče stranke, da bi bila tudi v primeru, da bi še zmeraj opravljala sodniško službo kot okrožna sodnica svetnica, uvrščena v isti plačni razred 52, kot je bila uvrščena kot višja sodnica. V primernost takšnega sistemskega urejanja uvrščanja v plačne razrede, se sodišče ob tej priliki ni spuščalo.

b.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta v zvezi s tretjo alineo 1. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-159/08-18: V tretji alinei 1. točke izreka ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča je določeno, da je 4. odstavek 44. člena ZSS (splošna določba o prepovedi znižanja sodniških plač) v neskladju z določilom 125. člena Ustave. Določilo 4. odstavka 44. člena ZSS pravi: »Sodniku se osnovna plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa zakon.« Po presoji Ustavnega sodišča je določilo 4. odstavka 44. člena ZSS v neskladju z ustavo, ker je zakonodajalec omejil varstvo pred znižanjem sodnikove plače zgolj na en element (osnovna plača), moral pa bi zagotoviti varstvo pred znižanjem sodniške plače kot vsote vseh njenih sestavnih delov – torej osnovne plače in dodatkov k plači, ki pomenijo stalni del sodnikove plače (36. točka obrazložitve). Iz izpodbijanega akta izrecno ne izhaja, da bi le-ta temeljil na 4. odstavku 44. člena ZSS, vendar pa je pod točko II. izpodbijane odločbe, ki očitno spada v del izreka, navedeno, da se „s to odločbo sodniku določi /.../ varovanje plače“ in iz točke IV. izreka odločbe izhaja, da je tožena stranka odločila o osnovni plači in skupnih dodatkih. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili vsi stalni deli plače tožeče stranke zavarovani pred znižanjem, je sodišče ne glede na to, da tožeča stranka v tožbi oziroma v upravnem sporu ni uveljavljala, da je na podlagi izpodbijanega akta prejela nižjo plačo, kot jo je prejela v mesecu pred prvim izplačilom plače na podlagi izpodbijanega akta, z enako utemeljitvijo uporabe 2. odstavka 64. člena ZUS-1, kot pod točko a.) obrazložitve te sodbe ugotovilo, da je izpodbijani akt s tega vidika nezakonit. c.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta v zvezi z 2. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-159/08-18: V drugi točki izreka ugotovitvene odločbe je Ustavno sodišče odločilo, da je bil 2. odstavek 25. člena ZSPJS (dodatek za delovno dobo), kolikor se je nanašal na sodnike, v neskladju z ustavo. Po tem določilu je funkcionarju za vsako zaključeno leto delovne dobe pripadal dodatek v višini 0,3% od osnovne plače. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je sicer ta določba prenehala veljati dne 11. 6. 2008 z uveljavitvijo ZSPJS-I in kolektivne pogodbe za funkcionarje v javnem sektorju in da je od takrat naprej dodatek za delovno dobo določen v višini 0,33% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, ženskam pa se ta dodatek poveča še za 0,10% za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let. Ustavno sodišče je vzelo v presojo ta del zakona, čeprav v času odločanja Ustavnega sodišča ni več veljal, zaradi tega, ker je v tem času tožnica imela odprt sodni postopek pred Upravnim sodiščem. Ustavno sodišče je ureditev dodatka za delovno dobo presojalo z vidika načela neodvisnosti sodstva in je s sklicevanjem na že razsojeno zadevo U-I-60/06, ko je Ustavno sodišče presojalo po vsebini enako določbo (1. alinea 38. člena ZSS-F) in je ugotovilo njeno neustavnost. Zato je tudi v tej zadevi iz istega razloga odločilo, da ureditev ne zagotavlja, da na njeni podlagi ne bi moglo priti do individualnega znižanja plač sodnikov in da z razlogi nujnosti zagotovitve sredstev za nagrajevanje sodnikov po delovni uspešnosti in zagotovitvi enakosti med javnimi uslužbenci in funkcionarji ni mogoče utemeljiti sicer izjemoma ustavno dopustnega znižanja sodniških plač. Za obravnavani upravni spor je bistveno, da je Ustavno sodišče v 45. in 46. odstavku obrazložitve odločbe U-I-159/08-18, s sklicevanjem na 2. odstavek 49. člena, 5. odstavek 49.f člena in 7. odstavek 49.f. člena ZSPJS, odločilo naslednje: »Ker se varstvo pred znižanjem plače po 125. členu ustave ne nanaša na varstvo posameznih delov sodnikove plače, temveč se s to določbo Ustave varuje sodnikova plača kot celota, je moralo Ustavno sodišče presoditi ali je bil, upoštevaje navedene določbe, 3. odstavek 25. člena ZSPJS o znižanju dodatka za delovno dobo še vedno v neskladju s 125. členom Ustave. Iz določbe 125. člena Ustave izhaja tudi prepoved znižanja sodniških plač, ki bi bilo posledica dokajšnjega padca njihove realne vrednosti /…/ Navedeno pomeni, da se je z zakonsko ureditvijo sodnikom varoval le nominalni znesek plače, do katere so bili upravičeni tik pred uveljavitvijo reforme, varstvo pred dokajšnjim znižanjem njene realne vrednost pa jim ni bilo zagotovljeno«. Iz tega sledi, da za Ustavno sodišče ni bistveno, ali je dodatek za delovno dobo 0,3% ali 0,5% ali kakšna druga vrednost, ampak je bistveno, da se vsota stalnih delov sodnikove plače ne sme znižati, ker je to ustavno-pravna kategorija iz 125. člena Ustave, ne pa sam dodatek za delovno dobo sodnika, in da je zagotovljeno tudi ohranjanje realne (in ne samo nominalne) vrednosti zneska stalnih delov sodnikove plače (oziroma da ni v skladu z ustavo dokajšnje znižanje realne vrednosti plače sodnika). Iz odločbe Ustavnega sodišča tudi izhaja, da v tej presoji ugovor posega v pridobljene pravice in diskriminacije starejših sodnikov ni pomemben, ampak so bistveni samo ustavno-pravni standardi z vidika 125. člena Ustave.

Ker izpodbijani akt ureja oziroma določa tudi dodatke k plači tožeče stranke, kamor spada tudi dodatek na delovno dobo, in ker po stališču Ustavnega sodišča zakonska ureditev ni upoštevala nujnosti ohranjanja realne vrednosti stalnih delov sodniške plače oziroma prepovedi dokajšnjega znižanja le-teh, saj je zakonska ureditev varovala le nominalni znesek plače, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt z obravnavanega vidika nezakonit (zaradi kršitve materialnega prava – 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) na podlagi iste utemeljitve uporabe določila 2. odstavka 64. člena ZUS-1 kot v primeru pod točkama a.) in b.) obrazložitve sodbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Sodišče je tožbi ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta, zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-159/08 -18 (68. in 69. točka obrazložitve) ter 24. člena ZSPJS-L pa ni moglo izpodbijanega akta odpraviti in zadeve vrniti toženi stranki v ponovno odločanje. Zaradi tega je za odločanje o stroških postopka relevantno določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Sodni svet. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.