Jedro

Korist zaradi vlaganj tožnice v sporno nepremičnino v sorazmerju z velikostjo njenega lastninskega deleža je torej že prešla na toženko, saj ji je zagotovljena posest nepremičnine kot pred sklenitvijo prodajne pogodbe, torej skladno z obstoječim posestnim dogovorom, v presežku pa toženka na svoje lastno prikrajšanje pristaja. Tak zaključek, ki utemeljuje tožničin verzijski zahtevek v višini 42.809,00 EUR, pa hkrati izključuje ugotovitev prikrajšanja na strani toženke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v spremeni tako, da njen izrek v II., III. in IV. točki sedaj v celoti glasi: »II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 72.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 29.333,00 EUR od 15. 1. 2016 do plačila in - od zneska 42.809,00 EUR od 28. 1. 2016 do plačila.

III. V presežku, za zakonske zamudne obresti od zneska 29.333,00 EUR od 12. 2. 2011 do 14. 1. 2016 in od zneska 42.809,00 EUR od 15. 1. 2016 do 27. 1. 2016, se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 6.439,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izreku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.«

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo (in sklepom) je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 28. 4. 2022 (I. točka izreka - odločitev s sklepom) in toženo stranko (v nadaljevanju toženka) zavezalo, da je tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) dolžna plačati znesek 72.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2020 do plačila (II. točka izreka). V presežku, za zakonske zamudne obresti od zneska 29.333,00 EUR od dne 12. 2. 2011 do 23. 6. 2020 in od zneska 42.809,00 EUR od dne 15. 1. 2016 do 23. 6. 2020, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Skladno s IV. točko izreka je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 6.439,02 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženka prvostopenjsko sodbo izpodbija v obsodilnem delu (II. in VI. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z obveznostjo povrnitve na podlagi nične prodajne pogodbe s strani tožnice prejete kupnine vztraja pri uporabi drugega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju OZ) in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek tožnice v tem delu zavrniti. Izpostavlja, da je tožnica sama priznala, da poseduje mansardno stanovanje ter stanovanje v pritličju, zanju pa nikoli ni plačala ničesar, niti po ugotovitvi ničnosti prodajne pogodbe. Iz pravnomočne sodbe P 21/2016 z dne 27. 12. 2019 tudi izhaja, da je tožnica izkoristila lahkomiselnost in neizkušenost toženke ter prodajno pogodbo sklenila v zavedanju o nesorazmernosti vzajemnih dajatev. Vse to kaže, da je bila tožnica nepoštena že pred sklenitvijo prodajne pogodbe, toženki pa še vse do danes ni izročila posesti njenega lastninskega deleža na spornih nepremičninah (2/8 celote) oziroma na sporni stanovanjski hiši,2 čeprav je bila k temu pozvana. Uporaba drugega odstavka 87. člena OZ je tako nujna že zato, ker tožnica ni izpolnila pravnomočno naložene obveznosti vrnitve lastnine in posesti, sama pa vseskozi brezplačno koristi solastni delež toženke. Toženka je tudi prikrajšana zaradi nezmožnosti uporabe svojega solastnega deleža in je tako izkazana ogroženost njenih interesov do svobodnega in najobsežnejšega uživanja njene lastnine. Toženkin solastni delež 2/8 celote dejansko predstavlja mansardno stanovanje, ki ga, enako kot stanovanje v pritličju, kamor je brez soglasja ostalih naselila svojo mamo, brezplačno koristi tožnica. Toženka je prav zaradi ugotovitve te koristi na tožničini strani predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke, v izpodbijani sodbi pa ni jasno obrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Obogatitev tožnice je namreč potrebno upoštevati pri presoji, ali je toženka dolžna tožnici karkoli vrniti iz naslova kupnine. Sodišče prve stopnje neresnično navaja, da je toženka ponovno pridobila posest nepremičnine, kot jo je imela pred prodajno pogodbo. Tožnica je namreč vrnila posest A. A. (toženkina mama), in sicer v manjšem deležu, kot ji sicer pripada (1/8 celote), toženki pa ni vrnila ničesar. Dejstvo, da toženka lahko kdaj pride skupaj s svojo mamo v pritlično stanovanje, še ne pomeni, da ima v posesti 2/8 sporne nepremičnine. Le-ta je v dejanski etažni lastnini, delež toženke v naravi pa predstavlja mansardno stanovanje, ki ga v celoti brezplačno koristi tožnica. Navedeno je skrajno nepošteno, zato bi prvostopenjsko sodišče tožničin zahtevek na vračilo kupnine moralo zavrniti, najmanj pa bi moralo postaviti izvedenca, ki bi ocenil obogatitev tožnice, ki bi jo toženka pobotala s tožničinim zahtevkom. Nasprotno pa je arbitrarno favoriziralo nepošteno tožnico in ogrozilo varstvo toženkine lastninske pravice. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, kako naj toženka koristi svoj solastni delež 2/8 celote, če tožnica poseduje skoraj polovico nepremičnine, 1/8 celote njena (toženkina) mama, prvo nadstropje pa vdova B. B. Dokler ne bo ugotovljena obogatitev tožnice in prikrajšanje toženke zaradi nezmožnosti uporabe njenega solastnega deleža, je tožničin zahtevek na vračilo kupnine po prepričanju pritožbe preuranjen.

V zvezi z tožničinim zahtevkom na povrnitev vlaganj v sorazmerju z velikostjo njenega solastnega deleža toženka meni, da je tega potrebo zavrniti že zato, ker tožnica v predmetnem postopku ni izkazala opravljenih vlaganj ter njihove vrednosti. Opozarja, da jo je sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem prikrajšalo do obravnavanja tega dela tožbenega zahtevka (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede obsega vlaganj je namreč zgolj sledilo tožničinim trditvam, ni pa sledilo toženki, da mora tožnica svoje navedbe najprej konkretizirati (kaj in kdaj je naredila in ali je imela svoja denarna sredstva), šele na to pa bi moralo postaviti izvedenca za oceno povečanja vrednosti nepremičnine. Za možnost sodelovanja pri obravnavanju višine vlaganj je prikrajšalo tudi ostale solastnike sporne nepremičnine, saj je zmotno prvostopenjsko prepričanje, da je povečanje vrednosti toženkinega solastnega deleža zaradi vlaganj tožnice mogoče obravnavati brez udeležbe ostalih solastnikov. Vlaganja so namreč bila opravljena v vse solastne deleže, preostali solastniki pa niso imeli možnosti nasprotovati tožničinem zahtevku, prav tako pa niso bili udeleženi v postopkih, kjer je vrednost vlaganj ocenil izvedenec C. C. Toženka je oporekala višini zatrjevanih vlaganj in predlagala postavitev (drugega) izvedenca, saj mnenja izvedenca C. C. ni priznala. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da na osnovi tega mnenja zaključi, da je tožnica vrednost nepremičnine povečala za 171.236,00 EUR in s tem delež toženke za 42.809,00 EUR. Četudi bi tožnica solastni delež toženke res povečala v tej višini, pa niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje plačila iz tega naslova, saj tožnica še ni opustila posesti toženkinega deleža. Zahtevek za povračilo povečanja vrednosti sporne nepremičnine je verzijski in še sploh ni zapadel. Temeljna predpostavka obogatitvenega zahtevka je namreč prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca, do česar pa pride šele z izgubo posesti prikrajšanca. Tožnica bo obogatitveni zahtevek tako pridobila šele, ko bo opustila posest nepremičnine, pri čemer bo potrebno upoštevati tudi koristi, ki jih bo imela od brezplačne uporabe nepremičnine ter svojih vlaganj. Tožnica je pretežno vlagala v mansardo in to z denarjem, ki je bil odvzet z računa B. B. Mansardo koristi izključno tožnica z družino, tako da zatrjevana vlaganja koristijo sami. Terjatev tožnice še ni zapadla, saj še zmeraj koristi celotno mansardo in stanovanje v pritličju, kar pomeni, da vselej koristi tudi toženkin solastni delež 2/8 celote. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica izgubila posest dela nepremičnine, ki ga je pred prodajo uporabljala toženka, sploh ob sklicevanju na sodbo, ki jo ima tožnica zoper A. A. Ocena, da je toženki omogočena uporaba nepremičnine v enakem obsegu kot pred sklenitvijo prodajne pogodbe in pred vlaganji, je povsem zmotna in pravno zgrešena. Na podlagi sodbe P 579/2015 je tožnica izročila posest manjšega stanovanja v pritličju A. A. in ne toženki. To stanovanje ne ustreza niti deležu A. A. (1/8 celote oziroma 55 m²), v posesti pa ga ima A. A. in ne toženka. S tem toženka torej ni pridobila posesti svojega solastnega deleža do 2/8 celote. Razlogi izpodbijane sodbe, da je tožnica izgubila posest stanovanja v pritličju z izročitvijo ključa toženkini mami so zato glede na listine spisa, predvsem sodbo P 579/2015, protispisni, saj je evidentno, da toženki ni bilo izročeno v posest ničesar od njenega solastnega deleža. Toženka tožnici ni dala nobenega soglasja za koriščenje njenega lastninskega deleža. Ob tem, ko ga tožnica koristi brez pravne podlage, pa ni mogoč zaključek, da je toženka privolila v svoje prikrajšanje. Zraven tega je slednja jasno navedla, da je tožnico z dopisom z dne 12. 3. 2020 pozvala k izročitvi mansarde v posest in listino predložila kot dokaz. To pa ovrže prvostopenjske navedbe, da je toženka privolila v prikrajšanje in so takšne navedbe tudi protispisne. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno naj zavrne zahtevek iz naslova vlaganj, glede zahtevka na vračilo kupnine pa naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem delu (III. točka izreka). Prvostopenjske odločitve glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo šele od dneva vložitve predmetne tožbe dalje do plačila, ne sprejema kot pravilne. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnica ni izkazala toženkine nepoštenosti že ob sklenitvi prodajne pogodbe. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je vendar pravilno ugotovilo, da je toženka zaslišana v postopku povedala, da je pred sklenitvijo pogodbe vedela za realno vrednost nepremičnine, za zastopanje svojih interesov pa je pooblastila celo odvetnico. Ker je torej vedela za nesorazmernost koristi in s tem ničnost prodajne pogodbe že ob njenem podpisu, je bila nepoštena tudi ob prejemu kupnine dne 12. 2. 2011. Nepoštena pridobiteljica zneska kupnine pa je toženka postala najkasneje dne 15. 1. 2016, ko je zoper tožnico vložila tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 28. 1. 2011, do teh trditev tožnice pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V zvezi z zahtevkom iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tožnica izpostavlja, da je z ugotovitvijo ničnosti prodajne pogodbe odpadel temelj, na podlagi katerega je mislila, da vlaganja opravlja kot lastnica. Z ugotovitvijo ničnosti je zato prišlo do neupravičene obogatitve toženke. Slednja je bila z vlaganji seznanjena, kar je zaslišana sama potrdila, ob vložitvi ničnostne tožbe pa je vedela, da bo odpadel temelj vlaganj. Skupaj z ničnostnim zahtevkom je uveljavljala tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja, s katerim je uspela. Nepoštena je tako postala ob vložitvi ničnostne tožbe dne 15. 1. 2016, najkasneje pa 28. 1. 2016, ko je tožnica A. A. izročila ključe stanovanja št. 1, s čemer je bila toženki ponovno omogočena uporaba nepremičnine na enak način, kot pred sklenitvijo prodajne pogodbe (uporaba skupaj z mamo A. A., ki ima ključ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tedaj prišlo do prehoda koristi od tožnice na toženko, zato slednja tožnici zakonske zamudne obresti dolguje najkasneje od tega dne dalje. Glede na navedeno se tožnica zavzema za ugodno rešitev svoje pritožbe v smeri pritožbenih navedb in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbena odgovora sta vložili obe pravdni stranki. Obe v celoti prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in se zavzemata za zavrnitev njene pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v pritožbeno izpodbijanem delu.

6. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjujeta tudi pritožbi, ne ugotavlja oziroma jih je v zvezi z obrestnim zahtevkom lahko saniralo samo. Sicer pa ima izpodbijana sodba razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti kot skladno razumsko celoto. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Podana ni niti procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se v zvezi z nejasno zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke zaradi ugotavljanja tožničine koristi od uporabe toženkinega solastnega deleža na sporni nepremičnini brez pravne podlage ter v zvezi s prikrajšanjem drugih solastnikov sporne nepremičnine do obravnavanja tožničinega zahtevka iz naslova vlaganj sklicuje toženka. Tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka uveljavlja v zvezi z zaključki o izgubi posesti tožnice na pritličnem stanovanju z izročitvijo ključa njeni (toženkini) mami ter stališčem o privoliti toženke v svoje prikrajšanje, ni prisotna. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine primera, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev z izpodbijano sodbo hkrati pravno pravilna. Nasprotno velja le glede teka zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska glavnice, ki je ob delno utemeljeni tožničini pritožbeni graji v tej smeri zahteval odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.

8. Z navedbami pritožbe, da sodišče prve stopnje ne pojasni, kako naj toženka ob siceršnji zasedenosti sporne nepremičnine koristi svoj delež do 2/8 celote, se slednja smiselno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedeno vprašanje obravnavano v okviru zaključka, da je toženka po ugotovitvi ničnosti prodajne pogodbe z dne 28. 1. 2011, sklenjene s tožnico glede njenega idealnega deleža na tej nepremičnini, posest sporne nepremičnine pridobila nazaj v obsegu, kot jo je imela pred sklenitvijo te pogodbe ter da sama pristaja na obstoječi posestni režim na sporni stanovanjski hiši in s tem na svoje delno prikrajšanje pri izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo v sorazmerju z velikostjo svojega solastnega deleža. Izpostavljena prvostopenjska zaključka temeljita na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, sodišče druge stopnje pa jih podpira tudi v dejanskem pogledu, kot ključna za odločitev pa jih bo obravnavalo v okviru presoje utemeljenosti tožničinega zahtevka iz naslova vlaganj v nadaljevanju. V tem okviru bo hkrati odgovorjeno tudi na toženkine navedbe o prostispisnosti prvostopenjskih zaključkov, da ima toženka možnost izvajanja posesti na sporni nepremičnini v enakem obsegu, kot pred sklenitvijo prodajne pogodbe, saj pritožnica s sklicevanjem na procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko graja prvostopenjsko dejansko presojo o tem ter materialnopravna izhodišča zanjo. Na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se sklicuje tudi tožnica. Pritrditi ji sicer velja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je toženka najkasneje z vložitvijo ničnostne tožbe zoper njo dne 15. 1. 2016 postala nepoštena pridobiteljica zneska kupnine. Sodišče druge stopnje pa je na podlagi dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, ki niso pritožbeno prerekane, glede teka zakonskih zamudnih obresti od zahtevanega zneska glavnice sprejelo drugačno pravno presojo.

9. Toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njeno prepričanje, da so v zvezi z zahtevkom iz naslova povečanja vrednosti sporne nepremičnine zaradi tožničinih vlaganj vanjo lahko le vsi solastniki sporne nepremičnine skupaj tožena stranka (nujni enotni sosporniki), je pravno zmotno in ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Vprašanje, ali je tožena prava pravdna stranka, je vprašanje materialnopravne narave. Solastniki sporne nepremičnine pa v primeru uveljavljanja obligacijskega zahtevka iz naslova povečanja vrednosti te nepremičnine niso v takšnem materialnopraven razmerju, da bi bilo mogoče spor rešiti samo za vse od njih enako in bi v predmetnem postopku morali posledično nastopati kot enotna pravdna stranka. Sicer drži, da je tožnica vlaganja opravila v nepremičnino kot celoto, s čemer je bila povečana vrednost deleža vsakega od solastnikov. Zaradi pravila iz tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem vsak solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov in je posamezni solastni delež samostojen v pravnem prometu, pa tožnica lahko zahtevek iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine uveljavlja zoper vsakega solastnika posebej, in sicer v sorazmerju z velikostjo njegovega idealnega deleža. Prav tak zahtevek tožnica zoper toženko uveljavlja v obravnavanem primeru, z odločitvijo o njem pa ne bo v ničemer poseženo v pravico ostalih solastnikov od obravnavanja. V morebiti pravdi tožnice zoper katerega od njih bo namreč v celoti ohranjena možnost vsakega, da v kontradiktornem postopku, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, nasprotuje postavljenemu zahtevku.

10. Prav tako ne držijo toženkina pritožbena zatrjevanja, da sodišče prve stopnje ni jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo njen dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca gradbene stroke zaradi ocene koristi tožnice od rabe toženkinega idealnega deleža na sporni nepremičnini brez pravne osnove. V drugem odstavku 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče namreč povsem jasno obrazloži, da je tak dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo zato, ker je po temelju zavrnilo toženkin (pobotni) ugovor, s katerim je uveljavljala pobotanje tožničinega zahtevka s koristmi, ki naj bi jih tožnica imela in jih po njenem prepričanju še zmeraj ima od uporabe toženkinega idealnega lastninskega deleža na sporni nepremičnini. Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako tudi iz tega razloga ni prisotna. Z ozirom na to, da je pobotni ugovor toženke, v kolikor je ta sploh bil določno postavljen, z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga toženke po pritegnitvi izvedenca gradbene stroke zaradi ugotavljanja koristi tožnice pravilna. Tako ni podana niti procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v kolikor se toženka nanjo vsaj smiselno sklicuje.

11. V pravico toženke do obravnavanja sodišče prve stopnje ni poseglo niti s tem, ko je svoje ugotovitve o opravljenih vlaganjih v sporno nepremičnino ter posledičnem povečanju njene vrednosti oprlo na trditve tožnice. Pritožbenemu stališču toženke, da tožnica opravljenih vlaganj ni konkretizirala, ne gre pritrditi. Tožnica je vlaganja, ki jih je opravila na sporni nepremičnini vse od leta 2006, v predmetnem postopku jasno opredelila (in o teh tudi izpovedala) in so izčrpno povzeta v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi z oceno njihove vrednosti se je tožnica sklicevala na izvedensko mnenje izvedenca E. E., ki ga je ta podal v postopku P 579/2015, ki ga je tožnica zaradi vračila kupnine ter obogatitve zaradi povečanja vrednosti sporne nepremičnine v posledici vlaganj vodila zoper toženkino mamo, A. A. (ta je tožnici s prodajno pogodbo z dne 28. 1. 2011 prodala svoj solasntni delež na sporni nepremičnin v višini 1/8 celote, tudi v tem delu pa je bila prodajna pogodba z dne 28. 1. 2011 pravnomočno ugotovljena za nično - priloga A19). Z ozirom, da mnenje zgoraj imenovanega izvedenca ni bilo pridobljeno v predmetnem postopku, ga je sodišče prve stopnje ob nasprotovanju toženke, da ga uporabi pri ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja, skladno z ustaljenimi stališči v sodni praksi pravilno štelo zgolj kot del tožničine trditvene podlage (in ne kot dokaz, izveden v tem postopku). Ob ugotovitvi, da toženka ne po tožnici zatrjevanih vlaganj ne ocene povečanja vrednosti sporne nepremičnine zaradi le-teh ni argumentirano prerekala (zgolj nepriznavanje izvedenskega mnenja izvedenca C. C. ne pomeni obrazloženega nasprotovanja opravljenim vlaganjem), kot to sedaj netočno nasprotno navaja v pritožbi, pa je sodišče prve stopnje izhajajoč iz drugega odstavka 214. člena ZPP že zgolj zato (ob tem, ko je štelo, da so te okoliščine izkazane še tudi z drugimi izvedenimi dokazi, kot so zaslišanje toženke same ter D. D.) upravičeno v celoti sledilo tožničinim navedbam tako glede opravljenih vlaganj, kot glede povečanja vrednosti sporne nepremičnine zaradi njih (izvedensko mnenje izvedenca C. C. ki ugotavlja povečanje vrednosti sporne nepremičnine zaradi tožničinih vlaganj, je del teh navedb).

12. Toženka zahtevku na vračilo kupnine neutemeljeno nasprotuje v prepričanju, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 87. člena OZ, ki narekujejo njegovo zavrnitev. Kot pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje, citirana določba predstavlja izjemo od pravila v prvem odstavku istega člena, po katerem mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi nične pogodbe prejela (ta obveznost izhaja tudi iz tretjega odstavka 190. člena OZ), sodišče pa jo v primeru ničnostni pogodbe zaradi nasprotovanja le-te temeljnim moralnim načelom lahko uporabi (ni pa to dolžno storiti), kadar upoštevaje poštenost ene ali obeh strank ter pomen njunih ogroženih interesov pretehta, da je vrnitveni zahtevek mogoče upravičeno zavrniti. Takšnega zaključka pa sodišče prve stopnje v predmetni zadevi glede na okoliščine primera pravilno ni sprejelo. Sicer drži, da iz pravnomočne sodbe P 21/2016 z dne 27. 12. 2019 izhaja, da je bila prodajna pogodba z dne 28. 1. 2011, v delu v katerem jo je tožnica sklenila s toženko glede njenega solastnega deleža na sporni nepremičnini (2/8 celote), ugotovljena za nično, ker je tožnica izkoristila lahkomiselnost in neizkušenost toženke in prodajno pogodbo sklenila v zavedanju o nesorazmernosti vzajemnih dajatev. Prezre pa toženka, da iz zgoraj citirane sodbe izhaja, da je tudi sama vedela za pravo vrednost predmeta prodaje, v postopku sklenitve prodajne pogodbe pa je sama aktivno nastopala, pri čemer je njene interese zastopala kvalificirana pooblaščenka - odvetnica. Poudariti velja, da pravkar izpostavljenih prvostopenjskih ugotovitev toženka pritožbeno niti ne prereka, pravilnost prvostopenjske presoje pa še dodatno utrjuje dejstvo, da toženka v postopku na prvi stopnji sploh ni uveljavljala kakršnihkoli okoliščin, ki bi omogočale sklepanje o ogroženosti njenih interesov. Navedeno pravilno izpostavlja že izpodbijana sodba, toženka pa tudi temu obrazloženo ne nasprotuje. Na njene pritožbene navedbe, da je iz razloga, ker ji tožnica po pravnomočnosti sodbe v zadevi P 21/2016 naj ne bi vrnila posesti sporne nepremičnini v sorazmerju z velikostjo njenega solastnega deleža oziroma posesti dela nepremičnine, ki naj bi toženki pripadal glede na delitev sporne nepremičnine v naravi, ogrožen njen interes do svobodnega in najobsežnejšega uživanja njene lastnine, pa bo odgovorjeno ob obravnavi vprašanja prehoda koristi iz sfere tožnice v sfero toženke ter pristanka toženke na njeno lastno prikrajšanje, kamor ta tematika vsebinsko tudi sodi. Zmotno je namreč prepričanje toženke, da je utemeljenost tožničinega kondikcijskega zahtevka na vračilo kupnine odvisna od okoliščine, ali je tožnica toženki že vrnila posest sporne nepremičnine v obsegu, kot jo je imela pred sklenitvijo prodajne pogodbe oziroma v obsegu, ki bi toženki pripadal v sorazmerju z velikostjo njenega solastnega deleža. Prav tako ne vzdrži njeno stališče, da tožnica ni izpolnila obveznosti iz pravnomočne sodbe P 21/2016 z dne 27. 12. 2019. S slednjo je bila namreč zgolj ugotovljena ničnost sporne prodajne pogodbe, med pravdnima strankama, sklenjene glede solastnega deleža 2/8 celote sporne nepremičnine, odločeno pa je bilo tudi o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Kondikcijski zahtevek za vračilo kupnine na eni strani ter vračilo posesti predmeta prodaje na drugi strani pa v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku ni bil predmet obravnavanja. Medtem, ko tožnica zahtevek na vračilo kupnine v razmerju do toženke uveljavlja s predmetno tožbo, toženka zahtevka (npr. z nasprotno tožbo) na vrnitev posesti predmeta prodaje (2/8 celote sporne nepremičnine) zoper tožnico ni postavila (in tega zgolj zoper tožnico tudi ni upravičena storiti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da ima v primeru ničnosti pogodbe vsaka stranka načeloma pravico zahtevati nazaj tisto, kar je na osnovi takšne pogodbe izpolnila in to neodvisno od tega, ali je tudi druga stranka že vrnila prejeto. Prvi odstavek 101. člena OZ sicer varuje sočasnost izpolnitve pogodbenih strank, skladno z drugim odstavkom tega člena pa sodišče na ugovor ene stranke tej naloži, da je dolžna obveznost izpolniti takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.3 Poudariti pa velja, da takšna ureditev velja za izpolnitev dvostranskih pogodbenih obveznosti, kamor pa z zakonom normirana obveznost vračila na podlagi nične pogodbe prejete izpolnitve ne sodi. Sočasnost vračanja je na podlagi izrecne zakonske določbe (tretji odstavek 111. člena OZ)4 sicer predvidena pri vračanju tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi pogodbe, ki je bila kasneje razvezana, v zakonske norme, ki urejajo obveznost vrnitve tistega, kar je bilo prejeto na podlagi nične pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ) oziroma brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je pozneje odpadla (190. člen OZ), pa pravilo sočasnega vračanja ni sprejeto. Tudi v kolikor določbo drugega odstavka 101. člena OZ uporabimo smiselno in toženkine navedbe o tem, da bo tožničin zahtevek za vračilo kupnine zapadel šele, ko bo tožnica toženki vrnila posest na predmetu prodaje, razumemo kot ugovor sočasne izpolnitve, pa je potrebno izpostaviti, da je bil ta z izpodbijano sodbo pravilno zavrnjen kot neutemeljen. Kot je bilo že izpostavljeno, so namreč pravilni prvostopenjski zaključki, da je tožnica toženki že omogočila posest sporne nepremičnine v enakem obsegu, kot jo je imela pred sklenitvijo prodajne pogodbe, v kolikor ta ni povsem sorazmerna z velikostjo toženkinega solastnega deleža, temveč ji je zagotovljena v manjšem obsegu, pa toženka na tak posestni režim in s tem na svoje prikrajšanje pristaja. Prav te ugotovitve so trdna osnova za zaključek, da je korist iz naslova povečanja vrednosti sporne nepremičnine zaradi tožničinih vlaganj vanjo iz sfere tožnice že prešla na toženko. Ta zaključek, ki ga toženka s pritožbo ne zmore omajati, pa predstavlja predpostavko utemeljenosti tožničinega zahtevka iz naslova povečanja vrednosti sporne nepremičnine, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo, posledično pa pravilno zavrnilo toženkino v pobot uveljavljano terjatev iz naslova okoriščenja tožnice zaradi uživanja toženkinega solastnega deleža brez pravnega naslova, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

13. Prvostopenjskih ugotovitev, ki temeljijo na tožbenih trditvah tožnice o obsegu tožničinih vlaganj v sporno nepremičnino (povzeto v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ter povečanju njene vrednosti zaradi njih (171.236,00 EUR oziroma 42.809,00 EUR za solastni delež 2/8 celote), pritožba ne more izpodbiti, kot je argumentirano pojasnjeno že v 11. točki predmetne obrazložitve. Sodišče prve stopnje pa je vsebinsko obravnavalo toženkin ugovor, da tožnica zatrjevanih vlaganj ni financirala iz lastnih sredstev in ga je po izvedenem dokaznem postopku v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju izčrpno prvostopenjsko argumentacijo v tej zvezi (20. točka obrazložitve) v celoti povzema kot pravilno, kot neutemeljeno pa zavrača toženkino pritožbeno navedbo, da je tožnica pretežno vlagala v mansardo in to z denarjem iz bančnega računa B. B. (sedaj že pokojni oče tožnice). Kot prvo velja poudariti, da glede na v postopku na prvi stopnji neprerekane trditev tožnice o opravljenih vlaganjih, povzete v 18. točki obrazložitev izpodbijane sodbe, v predmetni zadevi ni izkazano, da je tožnica vlaganja opravila pretežno le v mansardi, ki jo sedaj z družino koristi (slednje ni sporno), temveč je vlagala v nepremičnino kot celoto. Tudi v kolikor bi navedeno dejansko držalo, pa ni odveč pripomniti, da so v solastninski skupnosti, kjer nepremičnina v naravi ni razdeljena, tudi z vlaganji zgolj v določen realni del nepremičnine, obogateni vsi njeni solastniki. Prav tako ne drži toženkino pritožbeno stališče, da je sporna nepremičnina v dejanski etažni lastnini, mansardno stanovanje, ki ga v celoti brezplačno koristi tožnica, pa predstavlja delež toženke v naravi in gre pri teh navedbah celo za nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Da naj bi bila na sporni stanovanjski stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina, v postopku na prvi stopnji s strani pravdnih strank ni bilo ne zatrjevano, niti tega ni pokazal dokazni postopek. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno navajala, da nepremičnina, solastni deleži katere so bili predmet prodaje (skupaj 3/8 celote), v naravi ni razdeljena in dejanska etažna lastnina ni vzpostavljena, med solastniki pa obstaja zgolj dogovor glede uporabe oziroma posesti. Toženka, ki navedenega ni izrecno prerekala (navajala je le, da delež 2/8 celotne nepremičnine predstavlja vsaj 110 m², kar praktično ustreza mansardnemu stanovanju), pa je zaslišana kot stranka tudi sama izpovedala, da sporna nepremičnina v naravi nikoli ni bila razdeljena tako, da bi jo (solastniki) pravično koristili v skladu z velikostjo solastnih deležev. Oboje izpostavljeno je ključno izhodišče za presojo utemeljenosti tožničinega obogatitvenega zahtevka in ga je sodišče prve stopnje pri pravni presoji pravilno vzelo v ozir. Z ozirom, da toženka prvostopenjske dokazne presoje o tem, na kak način in za kakšne namene je bil porabljen denar na bančnem računu tožničinega očeta B. B. ter kako je tožnica financirala vlaganja (20 točka obrazložitve izpodbijane sodbe), sicer argumentirano ne prereka, pa sodišče druge stopnje zavrača tudi njene povsem pavšalne pritožbene navedbe, da je bil denar za vlaganja toženke odvzet iz računa njenega očeta in izhaja iz prepričanja, da je vlaganja v sporno nepremičnino financirala tožnica z lastnimi denarnimi sredstvi. Četudi bi tožnica vlaganja v sporno nepremičnino financirala tudi z denarnimi sredstvi svojega očeta, pa je to okoliščina, ki je relevantna zgolj v njunem notranjem razmerju oziroma po smrti očeta v razmerju do dedičev po njem.

14. Pravico od (so)lastnika zahtevati povrnitev koristi po obogatitvenem načelu v primeru vlaganj v tujo nepremičnino kot specialni predpis ureja 48. člen SPZ.5 Za njegovo uporabo je ključno, da je graditelj (v danem primeru tožnica) vlaganja opravil s soglasjem lastnika oziroma solastnikov. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključuje, da je tožnica ustrezna soglasja imela. Z ozirom, da toženka temu zaključku s pritožbo ne oporeka, je utemeljenost tožničinega zahtevka iz naslova povečanja vrednosti sporne nepremičnine potrebno presojati ob uporabi zgoraj citirane določbe SPZ. Drži, kot navaja toženka v pritožbi, da zahtevek na povračilo povečanja vrednosti sporne nepremičnine zaradi vlaganj predstavlja verzijski zahtevek, temeljna predpostavka tega pa je prehod koristi od graditelja oziroma vlagatelja (prikrajšanec) na okoriščenca. Skladno z določbo tretjega odstavka 48. člena SPZ do prehoda koristi res pride šele, ko graditelj izgubi posest nad objektom vlaganja, zmotno pa je pritožbeno prepričanje toženke, da v obravnavanem primeru do tega še ni prišlo. Že v zgornji obrazložitvi je pojasnjeno, da je pri pravni presoji potrebno izhajati iz prepričanja, da sporna solastna nepremičnina v naravi ni razdeljena tako, da bi bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Solastnina je posebna oblika lastnine, kjer ni razdeljena stvar, temveč lastninska pravica, ki je izražena z idealnimi deleži (65. člen SPZ).6 Bistvena značilnost solastninskega razmerja je, da solastnina ne sega na fizično natančen del stvari, ampak zajema stvar kot celoto. Iz svojega solastnega deleža posamezni od solastnikov črpa pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati, uživati njene plodove ter z njo razpolagati, vendar zgolj v obsegu, ki ustreza njegovemu idealnemu deležu (66. člen SPZ).7 Narava solastninskega razmerja je torej takšna, da solastniki solastno stvar lahko uporabljajo zgolj na podlagi dogovora vseh o načinu rabe stvari. Dogovor med solastniki je lahko tudi takšen, da nekateri od njih nepremičnino uporabljajo nesorazmerno z velikostjo svojih solastnih deležev. Prav tak dogovor, lahko dosežen tudi s konkludentnimi ravnanji, pa je med solastniki sporne nepremičnine obstajal tudi ob sklenitvi prodajne pogodbe med pravdnima strankama (glede deleža 2/8 celote) ter tožnico in toženkino mamo A. A. (glede deleža 1/8 celote). Tožnica je zatrjevala in skladno s tem tudi izpovedala, da je toženka skupaj z mamo oziroma izmenično z njo v pritličju stanovanjske hiše zmeraj uporabljala le stanovanje št. 4 v izmeri 25 m². Obe sta prihajali zgolj poleti na dopust (5 dni letno), kljub temu, da sta vedeli, da sta solastnici sporne nepremičnine toženka do 2/8 celote, njena mama pa do 1/8 celote, pa nepremičnine nikoli nista uporabljali v večjem obsegu in tega od tožnice tudi nista nikoli zahtevali. Tudi po sklenitvi prodajne pogodbe (ko je posest na nepremičnini v obsegu, kot sta jo toženka in njena mama imeli, prešla na tožnico) je tožnica toženki ter njeni mami dejala, da lahko prideta kdajkoli in jima uporabe nepremičnine nihče ni preprečeval. Tem tožničinim trditvam toženka ni nasprotovala, ravno nasprotno, potrdila jih je v svoji izpovedi, kot pravilno poudarja že izpodbijana sodba. Izpovedala je namreč, da sta z mamo že pred sklenitvijo prodajne pogodbe v poletnem času uporabljali stanovanje št. 4, po sklenitvi prodajne pogodbe pa je bil ključ tega stanovanja (ki je bil nesporno zgolj eden) izročen tožnici. Na posebno vprašanje v tej smeri je izrecno potrdila tudi, da ji tožnica nikoli ni branila prihoda v nepremičnino. Potrdila je tudi navedbe tožnice, da je bilo po pravnomočnosti sodbe (26. 11. 2015), s katero je bila kot nična ugotovljena že prodajna pogodba med tožnico ter toženkino mamo glede deleža 1/8 celote sporne nepremičnine (priloga A3) (in hkrati tudi po vložitvi ničnostne tožbe toženke zoper tožnico dne 15. 1. 2016 glede 2/8 celote sporne nepremičnine), vrnjeno stanovanje v pritličju, ki sta ga z mamo uporabljali prej (sedaj stanovanje št. 1), pri čemer ni pritožbeno sporno, da so bili toženkini mami A. A. ključi izročeni dne 28. 1. 2016. Toženka je potrdila tudi, da je bilo vrnjeno stanovanje št. 1 (zaradi opravljenih gradbenih del tožnice v pritličju večstanovanjske hiše) večje (43,57 m²), kot sta ga z mamo uporabljali prej. Glede na izpostavljeno je tako lahko le pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila s predajo ključa pritličnega stanovanja št. 1 toženkini mami dne 28. 1. 2016 tudi toženki omogočena posest sporne nepremičnine v enakem obsegu, kot jo je imela pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Argumentov pritožbe, da toženki ničesar ni bilo izročeno, sodišče druge stopnje ob tem ne sprejema, saj glede na v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva, ki jih toženka niti ne prereka, slednja zgornjega prvostopenjskega zaključka ne omaje. Toženka je sama potrdila, da je stanovanje št. 4 pred sklenitvijo prodajne pogodbe uporabljala skupaj z mamo oziroma izmenično z njo, prav tako je potrdila, da je bilo to stanovanje, po prenovi pritličja celo v večji izmeri, vrnjeno njeni mami z izročitvijo ključa in ga mama tudi koristi. Izhajajoč iz navedenega drugačnega zaključka, kot da je toženki omogočena posest sporne nepremičnine v enakem oziroma celo večjem obsegu, kot pred sklenitvijo prodajne pogodbe, tako ni mogoče sprejeti. Glede na toženkino izpoved, da se pri mami ni pozanimala za uporabo vrnjenega stanovanja št. 1, ker zaradi spornih razmerij (med pravdnima strankama) nima ne volje ne želje po uporabi, je namreč jasno, da toženka možnost uporabe ima, vendar jo sama odklanja. Povsem pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je izbira toženke, ali bo posest dejansko izvrševala in pri tem ne gre za okoliščino, ki bi bila v sferi tožnice, saj ta toženki po njeni lastni izpovedi uporabe sporne nepremičnine ne preprečuje.

15. Glede na površino celotne nepremičnine (465,22 m²)8 je toženki sicer potrebno pritrditi, da že pred sklenitvijo prodajne pogodbe, enako kot tudi njena mama, sporne nepremičnine dejansko ni uporabljala v obsegu, ki bi bil sorazmeren z velikostjo njenega solastnega deleža 2/8 celote (116,31 m²) in ji to ni zagotovljeno niti po vrnitvi pritličnega stanovanja št. 1. (43,57 m²) v posest. Zaključek, da je korist od povečanja vrednosti celotnega toženkinega solastnega deleža na sporni nepremičnini zaradi vlaganj tožnice prešla na toženko, pa je kljub temu utemeljen ob okoliščini, da toženka pristaja na obstoječe posestno stanje in s tem na svoje prikrajšanje. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje o tem so namreč pravilni, toženkine pritožbene navedbe v tej zvezi pa neutemeljene. Ponovno velja izpostaviti, da toženka ni prerekala navedb tožnice o tem, da je že pred sklenitvijo prodajne pogodbe uporabljala zgolj pritlično stanovanje št. 4 in uporabe sporne nepremičnine v večjem obsegu, sorazmernem z velikostjo svojega solastnega deleža, ni zahtevala, tožnica pa ji takšne uporabe nikoli, niti po sklenitvi prodajne pogodbe, ni preprečevala. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, je vse navedeno v svoji izpovedi sama potrdila. V položaju, ko je toženka možnost izvrševanja posesti na sporni nepremičnini v sorazmerju z velikostjo svojega solastnega deleža imela in jo še zmeraj ima, vendar te ni želela in je ne želi izvrševati, kar jasno izhaja iz njene izpovedi, je zato potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je toženka privolila v svoje prikrajšanje. Ob takšni konkluziji pa je lahko le pravilen zaključek o tem, da je korist zaradi tožničinih vlaganj v sporno nepremično v sorazmerju z velikostjo toženkinega solastnega deleža iz tožnice prešla na toženko kljub temu, da tožnica sporno nepremičnino v določenem obsegu še zmeraj ima v posesti (nesporno z družino koristi mansardno stanovanje, v drugo pritlično stanovanje pa je naselila svojo mamo).

16. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je na podlagi toženkinega dopisa tožnici z dne 12. 3. 2020 (priloga B6) potrebno šteti, da toženka več ne pristaja na svoje prikrajšanje. Ob vpogledu v navedeni dopis se namreč pokaže, da sta toženka ter D. D. (druga žena in sedaj vdova tožničinega očeta) od tožnice zahtevale izpraznitev in izročitev dveh določenih realnih delov sporne nepremičnine, in sicer mansardnega stanovanja ter stanovanja v pritličju, ki ga zaseda tožničina mama. Takšnega upravičenja pa imenovani solastnici, z ozirom, da sporna nepremičnina v naravi ni razdeljena, nimata. Kot je naslovno sodišče že pojasnilo, solastnina ne sega na fizično natančno določen del stvari, temveč zajema stvar kot celoto. Nestrinjanje s tem, da ji ni zagotovljena posest sporne nepremičnine v obsegu, ki bi ji pripadal v sorazmerju z velikostjo njenega solastnega deleža, bi tožnica tako lahko učinkovito izrazila le v razmerju do vseh preostalih solastnikov sporne nepremičnine. Teze o prenehanju njene privolitve v svoje prikrajšanje zato ni mogoče graditi na dopisu, naslovljenem zgolj na tožnico. Ker solastnina po svoji pravni naravi zajema stvar kot celoto (in ne njen določen realen del), niti ni mogoče zanesljivo trditi, da v toženkino lastninsko pravico posega (izključno) tožnica. Znova velja poudariti, da je tožnica toženki povrnila to, kar je na podlagi nične prodajne pogodbe prejela, saj je toženka z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja uspela. Toženka je torej zemljiškoknjižno gledano ponovno pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini v obsegu, v katerem jo je prenesla na tožnico (delež 2/8 celote),9 slednja pa je toženki (in njeni mami) vrnila tudi posest v obsegu, v katerem jo pridobila ob sklenitvi prodajne pogodbe (vrnjeno je bilo celo večje stanovanje) in je bila skladna z obstoječim dogovorom solastnikov o uporabi sporne nepremičnine ter voljo toženke, ki je po zgoraj obrazloženem pristajala na obstoječ posestni režim. Dodati je potrebno še, da se pravica do posesti izvaja iz lastninske pravice, ki njenemu imetniku daje pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ), v solastninski skupnosti pa se lahko izvršuje v obsegu, sorazmernem z velikostjo solastnih deležev. Svojo solastninsko pravico na sporni nepremični do 2/8 celote je toženka že pridobila nazaj v smislu, da ima pravni naslov (pravnomočno sodbo) za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega lastninskega stanja, v kolikor želi na osnovi te posest na sporni nepremičnini izvajati v obsegu, ki bo sorazmeren z velikostjo njenega solastnega deleža, pa lahko to svoje upravičenje uveljavi v razmerju do vseh preostalih solastnikov sporne nepremičnine.

17. Korist zaradi vlaganj tožnice v sporno nepremičnino v sorazmerju z velikostjo njenega lastninskega deleža je torej že prešla na toženko, saj ji je zagotovljena posest nepremičnine kot pred sklenitvijo prodajne pogodbe, torej skladno z obstoječim posestnim dogovorom, v presežku pa toženka na svoje lastno prikrajšanje pristaja. Tak zaključek, ki utemeljuje tožničin verzijski zahtevek v višini 42.809,00 EUR, pa hkrati izključuje ugotovitev prikrajšanja na strani toženke. V kolikor o toženkinem pobotnem ugovoru, s katerim ta svoje prikrajšanje v razmerju do tožnice uveljavlja za obdobje 28. 11. 2011 do 29. 11. 2019, zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk ni dopustno odločati v delu, v katerem je njen zahtevek iz tega naslova (plačilo uporabnine) s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 21/2016 z dne 12. 3. 2020 (priloga A53) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 343/2020 z dne 20. 1. 2021 (priloga A54) že pravnomočno zavrnjen za obdobje od 29. 2. 2016 do 29. 11. 2019 (res iudicata), je njen ugovor zato neutemeljen. Navedeno velja še toliko bolj ob tem, ko toženka v pobot uveljavljane terjatve po višini sploh ni opredelila.

18. Delno utemeljena pa je tožničina pritožbena graja z izpodbijano sodbo priznanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice skladno z določbo 193. člena OZ.10 Od zneska toženki plačane kupnine v višini 29.333,00 EUR, vračilo katerega zahteva, tožnica zakonske zamudne obresti uveljavlja od dneva, ko je bil toženki ta denarni znesek izročen (12. 2. 2011), najkasneje pa od dneva, ko je toženka zoper njo vložila ničnostno tožbo (15. 1. 2016). Sicer drži, kot izpostavlja tožnica, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka že ob samem podpisu prodajne pogodbe z dne 28. 1. 2011 vedela za realno vrednost sporne nepremičnine. Vendar pa naslovno sodišče ne more spregledati, da sta obe pravdni stranki, torej tudi toženka, čeprav sta se ob sklenitvi prodajne pogodbe obe zavedali nesorazmerja vzajemnih dajatev, vse do vložitve ničnostne tožbe dne 15. 1. 2016, tožnica pa še tudi kasneje, torej v obdobju kar petih let, prodajno pogodbo priznavali kot veljavno. Po presoji sodišča druge stopnje je toženko kot nepošteno pridobiteljico kupnine tako potrebno obravnavati šele od dneva, ko je zoper tožnico vložila ničnostno tožbo (15. 1. 2016), saj se je šele takrat pri njej oblikovalo subjektivno prepričanje o ničnosti prodajne pogodbe, s tem pa glede na veljavne določbe materialnega prava (prvi odstavek 87. člena OZ ter 190. člen OZ) zavedanje, da je kupnino neupravičeno prejela in jo je dolžna povrniti tožnici. Slednja zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 29.333,00 EUR tako upravičeno uveljavlja od dne 15. 1. 2016, takšna pravna presoja pa tudi ustreza normativnemu okviru iz 193. člena OZ. Citirano določbo je namreč potrebo pravilno razumeti tako, da je zavezanec za vračilo zakonske zamudne obresti dolžan povrniti od trenutka, ko ni več dobroveren, kar pa se zgodi najkasneje ob vložitvi zahtevka11 (ki pa ni nujno tožba v sodnem postopku, ampak je lahko v razmerju do zavezanca uveljavljan tudi že prej).

19. Zakonske zamudne obresti od zneska, ki ga od toženke terja iz naslova povečanja vrednosti sporne nepremičnine v sorazmerju z velikostjo njenega solastnega deleža v višini 42.809,00 EUR, tožnica terja od dneva vložitve ničnostne tožbe dne 15. 1. 2016, najkasneje pa od dneva, ko je z izročitvijo ključa pritličnega stanovanja št. 1. toženkini mami A. A. prišlo do prehoda koristi od tožnice na toženko. Stališča izpodbijane sodbe, da tožnica z ničemer ni izkazala nepoštenosti toženke, naslovno sodišče ne sprejema. Tožnica je zadostne trditve o nastopu nepoštenosti na strani toženke podala že v tožbi. Ob tem, ko je dokazni postopek pokazal, da je toženka bila s tožničinimi vlaganji seznanjena in jim ni nasprotovala, je sicer potrebno pritrditi tožnici, da se je toženka že ob vložitvi ničnostne tožbe zoper njo dne 15. 1. 2016, ker se je ob tem mogla in morala zavedati, da je z odpadom pravnega temelja prenosa lastninske pravice na njenem solastnem deležu na sporni nepremičnini do 2/8 celote s prodajno pogodbo z dne 28. 1. 2011 z učinki za nazaj (ex tunc) z vlaganji tožnice povečana vrednost njenega solastnega deleža. Kljub temu pa ni mogoče šteti, da je bila toženka nepoštena že na dan vložitve ničnostne tožbe, saj takrat korist zaradi opravljenih vlaganj iz sfere tožnice še sploh ni prešla nanjo. Do prehoda koristi in s tem nastanka terjatve vlagatelja namreč pride šele takrat, ko vlagatelj (graditelj) izgubi posest nepremičnine, v katero je vlagal (tretji odstavek 48. člena SPZ), kar je v obravnavani zadevi ugotovljeno na dan 28. 1. 2016. Pred nastankom verzijskega zahtevka vlagatelja iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine pa ni mogoče govoriti o tem, da je (so)lastnik nepremičnine, v katero so bila vlaganja opravljena, nepošteni pridobitelj v tej posledici nastale koristi. Zakonske zamudne obresti od zneska glavnice v višini 42.809,00 EUR tožnici torej pripadajo od dne 28. 1. 2016, ko je prišlo med njo ter toženko do prehoda koristi.

20. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke po 353. členu ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi tožnice pa skladno peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka. Zaradi jasnosti o višini toženkine obveznosti po takšni spremembi je izrek prvostopenjske sodbe (II. do IV. točka izreka) oblikovalo na novo.

21. Glede na to, da toženka ne beleži pritožbenega uspeha, tožnica pa je s pritožbo delno uspela le glede stranske terjatve ter upoštevaje, da sta pritožbena odgovora vložili obe pravdni stranki, pri čemer z njima tudi nista ključno pripomogli k rešitvi predmetne zadeve, je naslovno sodišče skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP ter prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Drugi odstavek 87. člena OZ: »Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.« 2 Sporne nepremičnine parc. št. 0000, 1111 in 2222, vse k.o. ..., v naravi predstavljajo večstanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem, zato sodišče druge stopnje v obrazložitvi predmetne sodbe zaradi lažjega razumevanja zanje uporablja izraz »sporna nepremičnina« oziroma »sporna (več)stanovanjska hiša.« 3 101. člen OZ: »(1) V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. (2) Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.« 4 Tretji odstavek 111. člena OZ (učinki razvezane pogodbe): »Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.« 5 48. člen SPZ (povečanje vrednosti nepremičnine): »(1) Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. (2) Lastnik in graditelj se lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina. Graditelj lahko na podlagi dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. (3) Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine.« 6 65. člena SPZ: »(1) Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). (2) Če solastniški deleži niso določeni, se domneva, da so enaki.« 7 66. člen SPZ: »(1) Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. (2) Plodovi, ki jih daje stvar v solastnini, se delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži. Če to ni mogoče, so plodovi v solastnini solastnikov matične stvari. (3) Solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Če predkupno pravico uveljavlja hkrati več solastnikov, lahko vsak od njih uveljavlja predkupno pravico v sorazmerju s svojim idealnim deležem.« 8 Trditve o površinah v sporni nepremičnini je v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2022 podala tožnica, toženka pa teh navedb nato ni prerekala. 9 Pojasniti velja, da je zemljiškoknjižna izvedba pravnomočne sodbe v sferi toženke in dejstvo, da ni še izvedena, na odločitev v predmeti zadevi v ničemer ne vpliva. 10 193. člen OZ (obseg vrnitve): »Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.« 11 Tako A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 53.