Jedro

Tožnica se samostojno oziroma s pomočjo medicinskih tehničnih pripomočkov giblje v stanovanju in zunaj, ni slepa in ne potrebuje stalnega nadzora drugega zaradi morebitne psihične prizadetosti. Potrebuje pa storitve zdravstvene nege, ker ni sama zmožna skrbeti zase. Na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu sta v predsodnem postopku mnenji podali invalidska komisija prve stopnje dne 27. 8. 2020 in invalidska komisija druge stopnje dne 10. 12. 2020. Iz skladno podanih mnenj izhaja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. Taka odločitev je temeljila tudi na poročilu o zdravstveni negi, ki ga je podala odgovorna oseba za zdravstveno nego v DSO 14. 8. 2020 in iz katerega izhaja, da se tožnica sama hrani, oblači, slači, giblje po stanovanju ter opravlja fiziološke potrebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: 10337-9075/2020, št. dosjeja 881418 z dne 11. 12. 2020 ter iste številke z dne 2. 9. 2020 in da se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ji je bila za čas po 8. 1. 2021 že priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. V zadevi je sporno obdobje pred navedenim datumom, pri čemer pa dejanskega zdravstvenega stanja tožnice za čas pred 8. 1. 2021 nihče ni strokovno ugotovil, saj tožnica ni bila osebno pregledana. Strokovna ocena, ki se navaja kot podlaga za odločitev, ni narejena v skladu s postopkom in pravili medicinske stroke, ampak je narejena na daljavo oziroma po telefonu. Osebni pregled s strani strokovne osebe (zdravnika) je nujen pogoj za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. S tožnico se tudi ni nihče pogovoril, da bi lahko sama predstavila svoje trenutno stanje. Izvedensko mnenje invalidske komisije, ki je podlaga za odločbo (december 2020) nikakor ne odraža dejanskega trenutnega zdravstvenega stanja tožnice, saj je zbir prepisanih starih mnenj iz leta 2020 (avgust 2020). Na istih dejstvih ter na istih strokovnih podlagah in istem mnenju invalidske komisije prve stopnje temelji tudi kasnejša odločba tožene stranke z dne 2. 4. 2021, s katero je bila tožnici že priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 8. 1. 2021 dalje. Tožnica nadalje še opozarja, da je bila v domsko oskrbo sprejeta 23. 6. 2020 in da ves čas potrebuje oskrbo II. Če bi tožnica lahko sama skrbela zase, kot to navaja tožena stranka, bi bila doma. Zaradi stanja nemoči in zaradi nujnosti pomoči in postrežbe za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, je bila prisiljena, da gre v domsko oskrbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: 10337-9075/2020, št. dosjeja: 881418 z dne 11. 12. 2020, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: 10337-9075/2020, št. dosjeja: 0881418 z dne 2. 9. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V 101. členu pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz že citiranega prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložila 29. 5. 2020. Iz izpolnjenega vprašalnika so razvidne tožničine zdravstvene težave. Poleg tega iz obrazca izhaja, da se tožnica samostojno oziroma s pomočjo medicinskih tehničnih pripomočkov giblje v stanovanju in zunaj, ni slepa in ne potrebuje stalnega nadzora drugega zaradi morebitne psihične prizadetosti. Potrebuje pa storitve zdravstvene nege, ker ni sama zmožna skrbeti zase. Na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu sta v predsodnem postopku mnenji podali invalidska komisija prve stopnje dne 27. 8. 2020 in invalidska komisija druge stopnje dne 10. 12. 2020. Iz skladno podanih mnenj izhaja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. Taka odločitev je temeljila tudi na poročilu o zdravstveni negi, ki ga je podala odgovorna oseba za zdravstveno nego v DSO 14. 8. 2020 in iz katerega izhaja, da se tožnica sama hrani, oblači, slači, giblje po stanovanju ter opravlja fiziološke potrebe. Pomoč potrebuje pri obuvanju, sezuvanju in gibanju izven stanovanja. Glede zdravstvenih težav (neopredeljena demenca) pa so bili sporočeni podatki testov. Tožnica je dosegla 24 točk od 30, na testu risanja ure pa 2 od 4 točk. Iz izvida nevrologa pa izhaja, da je na testu MOCA dosegla 17 od 30 točk. 8. Iz listinske dokumentacije v spisu (priloga A/3 sodnega spisa) izhaja, da je bila tožnici od 8. 1. 2021 dalje priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 150,00 EUR na mesec. Navedena odločba je očitno dokončna in pravnomočna.

9. Glede na navedeno je v zadevi sporno vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil tudi za obdobje pred 8. 1. 2021. 10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pred 8. 1. 2021 še niso obstajali razlogi, določeni v 101. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Tožena stranka je namreč že v predsodnem postopku ustrezno razčistila dejansko stanje, tako s proučitvijo medicinske dokumentacije v spisu kot tudi s pridobitvijo poročila o zdravstveni negi, ki ga je podala odgovorna oseba za zdravstveno nego v DSO 14. 8. 2020. Torej je pristojni strokovni delavec v DSO ustrezno pojasnil, kakšno pomoč tožnica potrebuje (v okviru oskrbe II) oziroma pri kakšnih aktivnostih je še samostojna, pri katerih pa ne več. Očitno je pri tožnici ključna diagnoza "neopredeljena demenca". V zvezi s tem pa se je invalidska komisija oprla na medicinsko dokumentacijo v spisu, predvsem na opravljene teste ter izvid nevrologa. Po proučitvi le-teh je invalidska komisija podala mnenje, da gre za blag kognitivni upad. Kot član invalidske komisije druge stopnje je sodeloval tudi specialist nevrolog. Gre za prepričljivo mnenje pristojnega izvedenskega organa tožene stranke. Tožnica tekom sodnega postopka ni predložila druge medicinske dokumentacije oziroma niti ni predlagala drugih dokazov, ki bi kakorkoli omajali verodostojnost podanih mnenj obeh invalidskih komisij. Sodišče prve stopnje je še dodatno ponovno pridobilo mnenje invalidske komisije prve stopnje (priloga sodnega spisa pod B/2) iz katerega prav tako izhaja, da je bila v spornem obdobju pri tožnici podana blaga kognitivna motnja.

11. V pritožbi tožnica zgolj opozarja, da ni bil opravljen osebni pregled oziroma da se s tožnico ni nihče pogovoril. Res je izostal osebni pregled in to zaradi razglašene epidemije zaradi COVID-19, kar pa na samo odločitev ni vplivalo. Bistveno je namreč, da je pristojni strokovni delavec zaposlen v DSO, podal poročilo invalidski komisiji o tožničini zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih opravil. Drugih dokazov, ki bi kakorkoli omajali ugotovitev obeh invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku in tudi pred sodiščem kot je že bilo navedeno, tudi v postopku ni bilo predloženih.

12. Sklicevanje na novo odločbo tožene stranke z dne 2. 4. 2021, s katero naj bi, glede na iste izvide, tožnici bila priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil od 8. 1. 2001 dalje, pa na samo rešitev zadeve nima vpliva. Gre za dokončno in pravnomočno odločbo, ki se nanaša na obdobje po 8. 1. 2021. Pravnomočnost datuma od kdaj dalje tožnici pripada pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil pa še dodatno pritrjuje odločitvi, da tožnica pred navedenim datumom ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev, da se ji prizna pravica, kot jo uveljavlja s tožbo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.