Jedro

Rušitev nelegalno zgrajenega objekta sama po sebi ne more predstavljati težko popravljive škode. Z izvršitvijo inšpekcijske odločbe se tudi ne bo poseglo v pravice tožnikov, saj tožnika z nelegalno gradnjo nista pridobila pravic, ki bi jih varoval pravni red.

Prav zaradi varovanja pravnega reda je sodišče prve stopnje pravilno tudi skladno z načelom sorazmernosti upoštevalo prizadetost javne koristi, ki bi bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča lahko okrnjena ob morebitni ugoditvi zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev izpodbijanega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006, 107/2009 in 62/2010) zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero sta predlagala, da sodišče odloži izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe do pravnomočnega končanja postopka. Zahtevo sta vložila skupaj s tožbo zoper odločbo inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote C. z dne 17. 12. 2009, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 19. 5. 2010. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo med drugim naložil tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo gospodarskega objekta tlorisnih dimenzij 6 x 5 m na zemljišču ..., ta objekt odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu uvodoma citira določbe 32. člena ZUS-1. Po presoji prvostopnega sodišča tožnika v zahtevi za izdajo odložitvene začasne odredbe nista izkazala težko popravljive škode, pa tudi ne, da z izdajo začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist. Navedbe tožnikov ne pomenijo niti opredelitev škode po višini niti opredelitev vzrokov, ki bi se jih lahko opredelilo kot povzročitelje težko popravljive škode. Tožnika tudi ne moreta uveljavljati težko popravljive škode z ohranitvijo stanja, ki ga terja izvršitev izpodbijane odločbe, ker to stanje temelji na protipravnosti. Poleg tega so inšpekcijski ukrepi po svoji naravi nujni ukrepi, ki se izrekajo zaradi varovanja javne koristi in bi tožnika s predlagano začasno odredbo bila lahko uspešna le, če bi izkazala nastanek težko popravljive škode, ki bi glede na načelo sorazmernosti pomenila za tožnika težje breme, kot je prizadetost javnega interesa, ki se izraža že z naravo same inšpekcijske odločbe, ki je izdana zaradi varovanja javne koristi.

3. Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje, oziroma da ta sklep spremeni in začasno odloži izvršitev odločbe prvostopnega inšpekcijskega organa. Domnevno nelegalno postavljeni objekt je nastal kot nadomestilo prejšnjega objekta, ki se je uporabljal od leta 1983 kot pomožni kmetijski objekt. Ves ta čas sta uporabljala tudi komunalne priključke (elektriko in vodo). Zato bi moralo sodišče hkrati odločati tudi o tožbi, saj bi le na ta način bila zadeva lahko celovito urejena. Zahteva za ohranitev sedanjega stanja ne temelji na protipravnosti, saj so bili komunalni priključki na star objekt napravljeni legalno, po lokacijski informaciji pa je možno na to parcelo postaviti pomožni kmetijski objekt. Zato poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine namreč ne more pomeniti drugega kot težko popravljivo škodo. Očitek sodišča o neopredeljenosti škode po višini ni utemeljen. Javnega interesa ne more predstavljati le in zgolj napadena inšpekcijska odločba. Javna korist trči ob druge upravne akte, ki se nanašajo na konkreten objekt, to je tudi na soglasje za priklopljene komunalne priključke.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno predlagano zadržanje izvršitve odločbe gradbene inšpektorice, ki je izrekla ob ugotovitvi nelegalne gradnje inšpekcijski ukrep po določbi 152. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. Odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta (v obravnavanem primeru inšpekcijske odločbe) do izdaje pravnomočne odločbe se lahko dovoli pod pogoji, ki jih je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, in sicer se po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko ta odloži, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri tem odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ti pogoji pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso bili izkazani.

7. Tožnika nista izkazala verjetnega obstoja težko popravljive škode, ki bi jima pretila, če ne bi bila izdana začasna odredba za odložitev izpodbijanega akta. Rušitev nelegalno zgrajenega objekta (njegova nelegalnost bo sicer še predmet presoje sodišča pri odločanju o glavni stvari) sama po sebi ne more predstavljati težko popravljive škode. Z izvršitvijo inšpekcijske odločbe se tudi ne bo poseglo v pravice tožnikov, saj tožnika z nelegalno gradnjo nista pridobila nikakršnih pravic, ki bi jih varoval pravni red. Tako stališče je ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 133/2006 in X Ips 149/2007) in tudi v ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča (npr. U-I-107/93). Prav zaradi varovanja pravnega reda je sodišče prve stopnje pravilno tudi skladno z načelom sorazmernosti upoštevalo prizadetost javne koristi, ki bi bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča lahko okrnjena ob morebitni ugoditvi zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev izpodbijanega akta.

8. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. v zvezi z 72. členom ZUS-1).