Jedro

Za potrebe kazenskega postopka pa je torej ključno le vprašanje, kar izpostavljata tudi oba odgovora na vloženo pritožbo, ali je mogoče z gotovostjo, ne pa le z verjetnostjo trditi, da je lastnik vozila (S. d.o.o.) omogočil oziroma dopustil uporabo svojega vozila tretji osebi, to je obdolžencu, ki sicer ni izpolnjeval pogojev za vožnjo v cestnem prometu, ker ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja oziroma, in ali je v tej smeri ravnal malomarno, ker se o pogojih za udeležbo te osebe v cestnem prometu ni prepričal. O tem vprašanju pa se je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami opredelilo s prepričljivimi razlogi, ko je obrazložilo (točka 22), da lastnik vozila nikakor pred 15. 7. 2019 nikoli ni dal potrebnega soglasja za nadaljnji najem vozila obdolžencu, niti ni bil seznanjen z izdajo pooblastila leasingojemalca z dne 30. 11. 2018, saj sta o tem skladno izpovedali zaslišani priči M. K. in Š. Č., katerih dokazno oceno prvega sodišča sprejema tudi pritožbeno sodišče. Take ugotovitve pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostujejo za sklep o tem, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je lastnik vozila, to je S. d.o.o., ki tudi nikoli ni izdal soglasja, da lahko obdolženec to vozilo uporablja in ni bil seznanjen s tem, da obdolženec, kateremu je pooblastilo za uporabo tega vozila 30. 11. 2018 izdal leasingojemalec, nima pogojev za udeležbo v cestnem prometu, oziroma, da se o slednjem ni prepričal, ravnal tako, da je omogočil, da je obdolženec vozilo uporabljal, oziroma se o obdolženčevih pogojih za vožnjo v cestnem prometu ni ustrezno prepričal, kot je prepričljivo zaključilo že sodišče prve stopnje. Zato je pritožba, ki tako odločitev napada s svojo razlago in argumentacijo civilnopravnih določb pogodbenega razmerja in Splošnih pogojev, neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka člena 324 KZ-1. Po členu 57 KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka člena 324 KZ-1 določilo zaporno kazen 6 (šest) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je na podlagi določb členov 63 in 65 KZ-1 za dobo 2 (dveh) let izreklo varstveno nadzorstvo z navodilom sodišča, da mora obdolženec obiskovati ustrezno drugo posvetovalnico za preprečevanje ponovitve vožnje pod vplivom alkohola, kar nadzoruje Probacijska enota ... z grožnjo, da v primeru, če obsojenec med preizkusno dobo ne bo izpolnjeval navodil ali pa se bo izmikal stiku s svetovalcem, sodišče lahko tudi prekliče pogojno obsodbo. V skladu s prvim odstavkom člena 72 KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep prepoved vožnje novega vozniškega dovoljenja kategorije ″B″ za čas 1 (enega) leta in 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti te sodbe. V skladu s členom 106 ZKP pa je zaseženo motorno vozilo – avtomobil znamke BMV 740LD XDrive aut., reg. št ... odločilo vrniti oškodovani družbi S. d.o.o. Ljubljana po pravnomočnosti te sodbe. Obdolžencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovane družbe M. d.o.o., oprostilo pa ga je plačila sodnih taks, po drugem odstavku člena 105 ZKP pa je družbo M. d.o.o., s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje okrajni državni tožilec iz razloga po 2. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s členom 372 ZKP zaradi kršitve zakona v delu, ko je prvo sodišče sprejelo odločitev o vrnitvi zaseženega vozila oškodovani družbi S. d.o.o. in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na podlagi šestega odstavka člena 324 KZ-1 zaseženo vozilo znamke BMW 740LD XDrive aut., reg. št. ... družbi S. d.o.o. odvzame.

3. Na tako vloženo pritožbo sta podali odgovor oškodovana družba S. d.o.o., in družba M. d.o.o. po svoji pooblaščenki. Iz obeh podanih odgovorov izhaja, da je odločitev prvega sodišča, da se vozilo vrne oškodovani družbi S, d.o.o. pravilna s predlogom, da se pritožba zoper izpodbijani del sodbe zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno problematizirana je zgolj odločitev prvega sodišča glede vrnitve zaseženega motornega vozila oškodovani družbi S, d.o.o., (točka IV. izreka) zato je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in ugotovilo, da je odločitev prvega sodišča v tem delu pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

6. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi v delu, ki je pritožbeno problematiziran med drugim izhaja, (-) da je po storitvi kaznivega dejanja s strani obdolženca 15. 7. 2019 prišlo tudi do zasega osebnega vozila znamke BMW 740LD XDrive aut., reg. št. ... (vozilo je sedaj shranjeno pri A.N.B. Trade od 15. 7. 2019 dalje), (-) da je okrajni državni tožilec že s podajo kaznovalnega naloga z dne 19. 7. 2019 predlagal, da se zaseženo motorno vozilo odvzame, (-) da je prvo sodišče že s sklepom opr. št. II K 37691/2019 z dne 26. 8. 2019 sklenilo, da zaseženo motorno vozilo vrne oškodovani družbi, (-) ta sklep pa je bil s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. III Kp 37691/2019 z dne 15. 10. 2019 razveljavljen z napotki, da mora sodišče prve stopnje v zvezi s tožilčevim predlogom za odvzem vozila izvesti tudi dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali so podani pogoji za odvzem vozila v skladu z določbo šestega odstavka člena 324 KZ-1. 7. V ponovljenem postopku je prvo sodišče tako, kot izhaja iz izpodbijane sodbe zaslišalo priči M. K., predstavnico oškodovane družbe S. d.o.o. in Š. Č., direktorja družbe M. K. d.o.o., ki je dne 30. 11. 2018 izdalo pooblastilo obdolžencu (list. št. 25), da v Republiki Sloveniji ter v državah članicah EU in izven držav članic EU lahko vozi zaseženo vozilo, kljub temu, da je obdolžencu bil izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja že 16. 10. 2018 in da je imel obdolženec prepoved ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja od 16. 10. 2018 pa vse do 16. 10. 2019. Na podlagi dokazne ocene izpovedi navedenih prič, ki sta v bistvenem povzeti v izpodbijano sodbo izhaja, da je bila med oškodovano družbo (S. d.o.o.) in družbo M. d.o.o. sklenjena pogodba o finančnem leasingu, po kateri je leasingodajalec bila oškodovana družba, M. d.o.o. pa je bila leasingojemalec, pogodba je bila sklenjena za plačilo 609 obrokov in zadnji obrok bi zapadel v plačilo februarja 2021. Na podlagi Splošnih pogojev in sklenjene pogodbe pa je vozilo bilo dano v uporabo leasingojemalcu, ki postane lastnik vozila šele z dokončnim plačilom zadnjega obroka. Iz te pogodbe pa tudi izhaja, da leasingojemalec lahko prepusti predmet pogodbe v uporabo tretji osebi le s pisnim soglasjem leasingodajalca, medtem ko je najem tretji osebi brez takega soglasja v nasprotju s sklenjenimi pogodbenimi določili, na podlagi katerih ima leasingodajalec pravico do odpovedi pogodbe.

8. Iz določbe šestega odstavka člena 324 KZ-1 določno izhaja, da se storilcu, ki ni imel v cestnem prometu pravice voziti motornega vozila, s katerim je kaznivo dejanje iz prvega odstavka tega istega zakonitega določila storjeno, odvzame. V primeru, če pa je motorno vozilo last druge osebe, pa se vozilo odvzame le, če je ta oseba omogočila, dopustila ali pa dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti. Tako ni dvoma, da gre v obravnavanem primeru za obvezen odvzem vozila in da je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati, ali je druga oseba, torej v konkretnem primeru oškodovanca družba S. d.o.o., kot lastnik omogočil oziroma dopustil, da je bilo vozilo, ki je predmet pogodbe o finančnem leasingu v uporabi obdolženca. Prvo sodišče je glede na ugotovitev, da sta pogodbo o finančnem leasingu sklenili družbi S. d.o.o. in družba M. d.o.o., izhajajoč pri tem tudi tudi iz Splošnih pogojev, iz katerih določno izhaja, da oškodovana družba nikoli ni podala soglasja, da obdolženec uporablja to vozilo in da je slednje na podlagi pooblastila z dne 30. 11. 2018 storil leasingojemalec, torej družba M. d.o.o., ki o tem ni seznanil leasingodajalca, zaključilo, da dejanski lastnik vozila, to je oškodovana družba ni vedela, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja, zato ji tudi ni mogoče očitati, da bi to mogla vedeti, saj ni bila seznanjena s pogodbenim odnosom med M. d.o.o. in obdolžencem.

9. Taki odločitvi nasprotuje okrajni državni tožilec z navedbami, da so v konkretnem primeru v nasprotju zaključki prvega sodišča podani vsi pogoji za odvzem vozila, saj storilec kaznivega dejanja ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, pri čemer kot ključno izpostavlja, da nihče v verigi, ki bi moral preverjati, ali ima oseba veljavno vozniško dovoljenje in pravico upravljati z motornim vozilom tega ni preverjal, niti se ni čutil dolžnega, da bi to storil, kar je po prepričanju tožilca skrajna brezbrižnost in nedvomna izpolnitev zakonskih znakov omogočanja in dopustitve vožnje tudi storilcu, za katerega se je moglo vedeti, da nima pravice voziti v cestnem prometu. Take pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

10. Pritožba ne oporeka zaključkom v izpodbijani sodbi, da je v obravnavanem primeru šlo za finančni leasing, sklenjen med strankama S. d.o.o., kot leasingodajalcem in družbo M. d.o.o., kot leasingojemalcem, zato je v tem okviru tako, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče potrebno ugotavljati zgolj, ali je lastnik vozila, v tem primeru družba S. d.o.o. omogočila in dopustila vožnjo obdolžencu, oziroma, ali je vsaj vedela oziroma bi lahko vedela, da bo vozilo uporabljal voznik, ki ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v cestnem prometu (ker nima veljavnega vozniškega dovoljenja). Res je sicer, da postopanje lastnika, to je S. d.o.o. s tem, (-) ko je najprej prišlo do odpovedi pogodbe o finančnem leasingu takoj po storitvi kaznivega dejanja že dne 19. 7. 2019, (-) 22. 7. 2019 pa je posledično prišlo tudi do odpovedi pooblastila s strani leasingojemalca obdolžencu, (-) da je nato naslednji dan po vročitvi nepravnomočnega sklepa o vrnitvi vozila lastniku s strani Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. II K 37691/2019 z dne 26. 8. 2019 že 3. 9. 2019 prišlo do sklenitve aneksa h pogodbi o finančnem leasingu, s katerim je leasingodajalec preklical odpoved pogodbe z dne 19. 7. 2019, zbuja določene pomisleke, vendar pa pritožba pri tem spregleda, da je sicer po vročitvi pravnomočnega sklepa Višjega sodišča v Celju opr. št. III Kp 37691/2019 z dne 15. 10. 2019, ki ga je leasingodajalec prejel 22. 10. 2019, istega dne prišlo znova do odpovedi pogodbe o finančnem leasingu št. 166478/2016, kar izkazuje dokument v prilogi C6. Tako ni nobenega dvoma, da je tekom postopka prišlo zaradi kršitev teh pogodbenih določil in Splošnih pogojev do odpovedi pogodbe o finančnem leasingu. Zato se pomisleki pritožbe o (-) nespoštovanju Splošnih pogojev s strani leasingojemalca, (-) o priviligiranem obravnavanju fizičnih in pravnih oseb kot leasingojemalcev, (-) da leasingodajalec na podlagi pogodbenih določil niti nima interesa preverjati, če ima konkretna oseba veljavno vozniško dovoljenje in pogoje za udeležbo v cestnem prometu in da se slednje ne izvaja, nanašajo izključno na razlago civilnopravnega razmerja med obema pogodbenima strankama, v katerem se v primeru spora ugotavlja, ali je leasingojemalec spoštoval pogodbena določila in Splošne pogoje za najem vozila in oddajo le-tega v nadaljnji najem konkretni osebi.

11. Za potrebe kazenskega postopka pa je torej ključno le vprašanje, kar izpostavljata tudi oba odgovora na vloženo pritožbo, ali je mogoče z gotovostjo, ne pa le z verjetnostjo trditi, da je lastnik vozila (S. d.o.o.) omogočil oziroma dopustil uporabo svojega vozila tretji osebi, to je obdolžencu, ki sicer ni izpolnjeval pogojev za vožnjo v cestnem prometu, ker ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja oziroma, in ali je v tej smeri ravnal malomarno, ker se o pogojih za udeležbo te osebe v cestnem prometu ni prepričal. O tem vprašanju pa se je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami opredelilo s prepričljivimi razlogi, ko je obrazložilo (točka 22), da lastnik vozila nikakor pred 15. 7. 2019 nikoli ni dal potrebnega soglasja za nadaljnji najem vozila obdolžencu, niti ni bil seznanjen z izdajo pooblastila leasingojemalca z dne 30. 11. 2018, saj sta o tem skladno izpovedali zaslišani priči M. K. in Š. Č., katerih dokazno oceno prvega sodišča sprejema tudi pritožbeno sodišče. Take ugotovitve pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostujejo za sklep o tem, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je lastnik vozila, to je S. d.o.o., ki tudi nikoli ni izdal soglasja, da lahko obdolženec to vozilo uporablja in ni bil seznanjen s tem, da obdolženec, kateremu je pooblastilo za uporabo tega vozila 30. 11. 2018 izdal leasingojemalec, nima pogojev za udeležbo v cestnem prometu, oziroma, da se o slednjem ni prepričal, ravnal tako, da je omogočil, da je obdolženec vozilo uporabljal, oziroma se o obdolženčevih pogojih za vožnjo v cestnem prometu ni ustrezno prepričal, kot je prepričljivo zaključilo že sodišče prve stopnje. Zato je pritožba, ki tako odločitev napada s svojo razlago in argumentacijo civilnopravnih določb pogodbenega razmerja in Splošnih pogojev, neutemeljena.

12. Iz teh razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko v obravnavanem primeru, v katerem gre za obvezni odvzem vozila v skladu s šestim odstavkom člena 324 KZ-1 lastniku ni odvzelo vozila, ni zagrešilo kršitev tega zakona, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Zato je bilo potrebno tako pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (člen 391 ZKP) in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje ob sočasni odsotnosti kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma.