Jedro

Vprašanje, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna, je v obravnavani zadevi sporno. Ker o tem vprašanju še ni bilo pravnomočno odločeno, bi moral upravni organ postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja bodisi prekiniti do pravnomočne odločitve o zavrženju tožnikove vloge za izdajo vodnega soglasja, bodisi bi moral sam preveriti, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 35402-8/2012/5 z dne 24. 4. 2013 se odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ druge stopnje je v pritožbenem postopku s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep Agencije RS za okolje (ARSO) št. 35458-20/2012-10 z dne 18. 9. 2012, z 2. točko izreka je navedeni sklep odpravil in s 3. točko izreka zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za vnos zemeljskega izkopa po postopku R10 na parc. št. 2432/2 k. o. ... S 4. točko izreka je odločil, da mora ARSO tožniku naložiti plačilo upravne takse za pritožbo, s 5. točko pa, da stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila s sklepom ARSO št. 35458-20/2012-10 z dne 18. 9. 2012 zavržena tožnikova vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ker tožnik kljub pozivu vloge ni dopolnil z vodnim soglasjem. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je po četrtem odstavku 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (v nadaljevanju Uredba) vodno soglasje poleg drugih vsebin podlaga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ tožnikovo vlogo sicer nepravilno zavrgel, saj vodno soglasje ni obvezna sestavina vloge, zato je sklep o zavrženju odpravil in zahtevo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja zavrnil. Tožnikove navedbe, da je v konkretnem primeru vodno soglasje dano, ker je potekel predpisani rok za izdajo vodnega soglasja, zavrača s pojasnilom, da iz sklepa št. 35507-1742/2012-5 z dne 4. 9. 2012 izhaja, da je bila njegova vloga za izdajo vodnega soglasja zavržena, ker je ni dopolnil, kar pomeni, da rok za izdajo vodnega soglasja še ni začel teči. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zoper sklep o zavrženju njegove vloge za izdajo vodnega soglasja št. 35507-1742/2012-5 z dne 4. 9. 2012 vložil pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno, kljub temu, da je predlagal združitev odločanja o tej pritožbi s pritožbo, vloženo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Pojasnjuje, da ARSO na njegovo vlogo za izdajo vodnega soglasja z dne 28. 5. 2012 ni odgovorila v 30 dneh, temveč je zahtevo za dopolnitev vloge prejel šele 20. 7. 2012. Meni, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati določbe prvega odstavka 152. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in sedmega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ker ARSO projektnih pogojev ni izdala v predpisanem roku, je po njegovem mnenju treba šteti, da je bilo soglasje dano. Opozarja na birokratizacijo postopka in dodaja, da je toženka z zavrnitvijo zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja posegla v ustavno zajamčeno pravico do zasebne lastnine. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče 1., 3. in 4. točko izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne istemu upravnemu organu v ponovni postopek. Hkrati uveljavlja povračilo stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnik k zahtevi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za vnos zemeljskega izkopa po postopku R10 na parc. št. 2432/2 k. o. ... ni predložil vodnega soglasja. Sporno pa je, ali bi toženka morala šteti, da je bilo zaradi poteka roka, v katerem bi ARSO morala odločiti v postopku izdaje vodnega soglasja, to soglasje dano.

Po določbi tretjega odstavka 153. člena ZV-1 vodno soglasje izda ministrstvo v 60 dneh pri zahtevnem in vodnem objektu, v 30 dneh pri stanovanjskemu objektu oziroma v 15 dneh pri enostavnem, nezahtevnem ali manj zahtevnem objektu, od prejema popolne vloge. Če v tem roku o izdaji vodnega soglasja glede posegov iz prvega odstavka 151.a člena tega zakona ni odločeno, se šteje, da je vodno soglasje dano, razen, če gre za poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču v upravljanju ministrstva (peti odstavek 153. člena ZV-1).

Glede na ureditev v ZV-1 lahko ugotovitev, ali je vodno soglasje dano, temelji na pravnomočni odločitvi pristojnega soglasodajalca (ARSO), v primeru, če soglasje ni bilo izdano v predpisanem roku, pa mora upravni organ preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za zakonsko domnevo, da je soglasje dano.

Toženkina odločitev, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je soglasje dano, temelji na sklepu ARSO št. 35507-1742/2012-5 z dne 4. 9. 2012 o zavrženju tožnikove vloge za izdajo vodnega soglasja, ker ni bila popolna in je tožnik tudi po pozivu ni dopolnil. Na podlagi navedenega sklepa je toženka štela, da rok za izdajo vodnega soglasja še ni začel teči, zato tudi ni nastopila zakonska posledica zaradi molka organa, tj. domneva, da je soglasje dano.

Tožnik je v tožbi (in tudi že v pritožbi) zatrjeval, da je bila njegova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna. Iz tožbenih navedb in listin v upravnem spisu pa je razvidno, da je tožnik zoper sklep o zavrženju njegove vloge za izdajo vodnega soglasja vložil pritožbo, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno je vprašanje, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna, v obravnavani zadevi sporno. Ker o tem vprašanju še ni bilo pravnomočno odločeno, bi moral upravni organ postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja bodisi prekiniti do pravnomočne odločitve o zavrženju tožnikove vloge za izdajo vodnega soglasja, bodisi bi moral sam preveriti, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna.

Upravni organ pa postopka v obravnavani zadevi niti ni prekinil, niti ni sam ugotavljal, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna. To pomeni, da je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu upravnemu organu v ponovni postopek. Ker je bil z izpodbijano odločbo sklep prvostopenjskega organa odpravljen, je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi drugo točko izreka izpodbijane odločbe, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje odločanja o tožnikovi pritožbi.

Sodišče dodaja, da bo organ druge stopnje v primeru, če bo sam ugotovil, da je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna, za rešitev vprašanja, ali se šteje, da je bilo vodno soglasje dano, moral zavzeti stališče, kateri izmed zakonskih rokov, določenih za izdajo vodnega soglasja, pride v konkretnem primeru v poštev. Sodišče zato zgolj pripominja, da okoliščina, da za posege v prostor, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, v ZV-1 roki oz. posledice niso posebej določeni, ne pomeni, da je mogoče te posege brez razumnega razloga z vidika pridobivanja vodnega soglasja obravnavati strožje, kot je to določeno za posege, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 152. člena ZV-1, ki v zvezi z določitvijo projektnih pogojev in pogojev za druge posege v prostor za vse posege enako določa uporabo določb ZGO-1 (kolikor ni z ZV-1 drugače določeno).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 80,00 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca.