Jedro

Razdalja 2,8 km ni razdalja, ki se običajno prehodi peš. Delodajalec ne more pričakovati, da bo delavec za prihod na delo in odhod z dela vsak dan porabil več kot eno uro časa zato, da bo prišel od kraja bivališča na delo in nazaj (5,6 km). Le če gre za razdaljo, ki se običajno prehodi peš, lahko delodajalec v internem aktu pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo omeji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo stroškov prevoza tožnika na delo v znesku 22.040,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.700,00 SIT od 19.12.1999 do plačila, od zneska 8.740,00 SIT od 19.1.2000 do plačila in od zneska 7.600,00 SIT od 19.2.2000 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno dosodilo tožniku prevozne stroške, saj podjetniška kolektivna pogodba, ki je veljavno sprejeta, ne priznava pravice do povrnitve stroškov prevoza na delo, če je razdalja manjša kot 3 km oz. če gre za razdaljo, ki se običajno prehodi peš. Znano je, da je hoja zdrava, zlasti za ljudi, ki kot tožnik, opravljajo sedeče delo. Razdalja med tožnikovim domom in krajem, kjer opravlja delo, je 2,8 km in jo tožnik sicer običajno prevozi s kolesom, lahko pa bi jo prehodil peš. Da se vozi z avtobusom, ni dokazal. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavzelo pravilno stališče, da razdalja 2,8 km ni razdalja, ki se običajno prehodi peš. Upoštevaje 2. točko 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS 40/97) je tožnik upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo. Le če gre za razdaljo, ki se običajno prehodi peš, lahko delodajalec v internem aktu pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo omeji. Tožena stranka je v podjetniški pogodbi določila, da do povrnitve stroškov prevoza ni upravičen delavec, ki ima od kraja bivanja do kraja dela manj kot 3 km oz. če gre za razdaljo, ki se običajno prehodi peš. Ni jasno, ali to pomeni, da v vsakem primeru ni upravičen do povrnitve stroškov, če je razdalja manjša kot 3 km, ali le v primeru, ko se ta pot običajno prehodi peš. V dvomu je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ko je ocenjevalo, ali je razdalja med tožnikovim krajem bivanja in krajem dela taka, da se običajno prehodi peš. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da 2,8 ni razdalja, ki se običajno prehodi peš. Rekreativna hoja, ki je za zdravje resda koristna, je nekaj povsem drugega, kot vsakodnevna hoja na delo. Delodajalec ne more pričakovati od delavca, da za prihod na delo in odhod z dela vsak dan porabi več kot eno uro časa oz. da vsak dan prehodi po 5,6 km, da pride od kraja bivališča na delo in nazaj.

Delavec je upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela z najracionalnejšim oz. najcenejšim prevoznim sredstvom. V tožnikovem primeru je to avtobus. Za dneve prisotnosti na delu v novembru in decembru 1999 ter januarju 2000 je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo zahtevane zneske.

Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.