Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 279/2003

ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.279.2003 Kazenski oddelek

zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče
17. marec 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dvomi v ugotovitve sodišča ne pomenijo očitka kršitev določb ZKP, temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednim pravnim sredstvu, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D.M. za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Pritožbi zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da ga je plačila stroškov oprostilo, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenca dne 30.6.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sodišči izpovedbi prič S. in H. ni ocenilo. Ta navedba ne drži in očitana kršitev ni podana, saj so v sodbah obeh sodišč vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Sama okoliščina, zakaj izpovedi prič niso upoštevane, izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje na drugi strani, ko sodišče navaja, da so izpovedbe prič brez teže, ker je odločilnega pomena pogodba o posredovanju, iz katere jasno izhaja, da je obsojenec pogodbo sklenil kot občan in ne kot samostojni podjetnik.

S tem, ko zagovornik meni, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil obsojenec z oškodovano družbo v razmerju samostojnega podjetnika in ga ni mogoče opredeliti kot notranje razmerje, ne uveljavlja kršitve določb kazenskega zakona, temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ni pa podana tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, saj naj bi se seznanil z vsebino uradnih zaznamkov o razgovoru policistov z osumljencem. Ta navedba ne drži, saj je že preiskovalna sodnica uradne zaznamke izločila, preden je bil spis predložen razpravljajočemu sodniku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot je to obrazložila že vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, ni podana. Sodišče se je namreč pri izreku sodbe oprlo predvsem na listinsko dokumentacijo, to je na pogodbo, ki jo je obtoženec sklenil kot občan in ne kot samostojni podjetnik, zaradi česar tudi ni sledilo izpovedbama prič R.S. in F.H. Dvomi v tak zaključek sodišča pa ne pomenijo očitka kršitev določb ZKP, temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavlja zagovornik razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče uporabilo tudi pravilen materialni zakon. Trditev zagovornika o kršitvi kazenskega zakona in sicer določbe 1. odstavka 245. člena KZ temelji namreč na drugačnih dejanskih ugotovitvah, kot izhaja iz razlogov izpodbijanih sodb.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi, da je podana kršitev 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker bi moral biti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, izločen v skladu z določbo 4.a točke 39. člena tega zakona, saj so se v času odločanja na prvi stopnji v spisu nahajale izjave, ki jih je obsojenec dal organom v predkazenskem postopku in ki jih je iz spisa izločila sodnica, ki je v zadevi odločala na prvi stopnji. Te trditve ne samo da niso utemeljene, temveč so tudi protispisne. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je namreč uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem izločila že preiskovalna sodnica M.P. po opravljeni preiskavi (list. št. 30 spisa) in to preden je bil spis poslan Okrožnemu državnemu tožilstvu v Maribor v nadaljnje postopanje. Torej se sodniki (predsednica senata in oba sodnika porotnika) z vsebino uradnega zaznamka niso mogli seznaniti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve, deloma pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo dejstvo, da je obsojenec zaposlen in da je v letu 2001 prejemal 140.000 SIT osebnega dohodka, po drugi strani pa, da je dolžan skrbeti vsaj še za dva otroka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia