Jedro

Le zato in samo s tem, ker je sodišče glede na rezultate izvedenega dokaznega postopka v opisu dejanja, ki se nanaša na obsojenega U. S., zamenjalo osebo sostorilca, ni bilo z ničemer poseženo v pravni položaj obsojenega S., saj se vsebina očitanih izvršitvenih ravnanj in kazenskopravni očitek kot celota za obsojenega U. S. s tem nista prav nič spremenila.

V času, ko je bil opravljen predobravnavni narok (22. 9. 2014), ne strankam ne sodišču priča še ni bila znana. Ob trditvah, da je bila priča očividec dogodka, je bilo sodišče v takem procesnem položaju skladno z načelom materialne resnice upravičeno in dolžno samo (po uradni dolžnosti) izvesti dokaz z zaslišanjem priče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. 6. 2015 obsojenega U. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovancu B. Š. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je sodišče zoper obdolženega L. D. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in odločilo, da se na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca B. Š. s premoženjskopravnim zahtevkom v tem delu napoti na pravdo, skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP pa je stroške kazenskega postopka naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 3. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je oškodovanca B. Š. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 20. 12. 2016 odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da zatrjevane kršitve niso podane. Navaja, da sodišče ni zagrešilo kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj s posegom v opis dejanja ni v ničemer spremenilo znakov očitanega kaznivega dejanja. Sicer pa zagovornik tudi ne konkretizira, v čem je sprememba opisa kaznivega dejanja vplivala na obdolženčev pravni položaj in njegovo krivdo. Podana ni niti kršitev pravice do obrambe, saj je v ZKP ob določbah o prekluziji ohranjeno načelo materialne resnice, na podlagi katerega ni izključena obveznost sodišča, da po lastni presoji izvede dokaz, ki ga ocenjuje kot pravno relevantnega. Trditve, da je sodišče o odločilnih dejstvih le sklepalo, pa predstavljajo nedovoljeno podajanje ocene izvedenih dokazov.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O odgovoru se je izjavil obsojenčev zagovornik. V izjavi v celoti vztraja pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.-I

5. Glede na vsebino predmetne zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je preizkus njihove utemeljenosti sploh mogoč.

B.-II

6. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v opis kaznivega dejanja poseglo v nasprotju z določbo 354. člena ZKP, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev zagovornik utemeljuje z navedbami, da je bil obsojenec po opravljeni modifikaciji obtožbe obsojen, da je pri storitvi kaznivega dejanja zavestno sodeloval z U. D., ki v tem kazenskem postopku ni sodeloval in njegov prispevek h kaznivemu dejanju ni bil ugotovljen. Po oceni vložnika je takšna sprememba opisa kaznivega dejanja vplivala na obsojenčev pravni položaj, saj dejanja in prispevek U. D. k nastanku poškodbe oškodovanca niso bila ugotovljena.

7. Z bistveno kršitvijo iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je varovano načelo akuzatornosti (obtožno načelo), v skladu s katerim se sme sodba v kazenskem postopku nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta), ter na dejanje, ki je predmet obtožbe (objektivna identiteta). Sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 sme sodišče glede na rezultate dokaznega postopka, čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi predvsem na pristojnem tožilcu, tudi samo spremeniti v sodbi opis dejanja, ki se tako razlikuje od tistega vsebovanega v obtožbi; v določenih primerih je to celo nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe (kršitev 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP). Vendar pa pri tem ne sme prekoračiti ali spremeniti meje opisa tega dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Obtožbo sodišče prekorači, če tako spremeni opis kaznivega dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete med obtožbo in sodbo ni, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot ga je obtožen, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo: v takšnih primerih je sodišču mogoče očitati prekoračitev obtožbe. Obravnavani primer, kot bo pojasnjeno, mednje ne sodi.

8. Iz podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožilec obtožbo sprva vložil zoper obdolžena U. S. in L. D. V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja je bilo obdolžencema očitano, da sta zavestno sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja in skupaj drugega tako telesno poškodovala, da je bila poškodovančeva zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana, začasno in znatno pa je bi oslabljen tudi pomemben del poškodovančevega telesa [...]. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je državni tožilec glede na rezultate dokaznega postopka obtožbo zoper obdolženega L. D. umaknil, ter ob tem spremenil obtožbo tako, da je v prvi vrstici abstraktnega dela opisa dejanja ime L. D. zamenjal z imenom U. D. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je taka modifikacija obtožbe pravno nepravilna, saj U. D. ni bil stranka tega postopka. Zato je abstraktni del opisa dejanja spremenilo tako, da je v izreku sodbe zapisalo, da je obsojeni U. S. kaznivo dejanje storil v sodelovanju z U. D. Abstraktni del opisa kaznivega dejanja se po spremembi tako glasi; da je obsojenec skupaj z U. D. zavestno sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja in je skupaj z njim drugega tako telesno poškodoval, da [...]. Pri tem je sodišče glede na izvedeni dokazni postopek, iz katerega je izhajalo, da je oškodovanca z leseno klopjo po hrbtu udaril le obdolženi S. in ne oba obdolženca, kot je trdila obtožba, opis dejanja ustrezno spremenilo tudi v tem delu.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da le zato in samo s tem, ker je sodišče glede na rezultate izvedenega dokaznega postopka v opisu dejanja, ki se nanaša na obsojenega U. S., zamenjalo osebo sostorilca, na način, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve te sodbe, ni bilo z ničemer poseženo v pravni položaj obsojenega S., saj se vsebina očitanih izvršitvenih ravnanj in kazenskopravni očitek kot celota zanj s tem nista prav nič spremenila. Sprememba opisa kaznivega dejanja namreč v ničemer ne posega v odločilna dejstva oziroma zakonske znake kaznivega dejanja glede obsojenega S.; pomeni zgolj prilagoditev opisa kaznivega dejanja rezultatom dokaznega postopka, bistvo kazenskopravnega očitka z gledišča obsojenega S. pa ostaja povsem enako. Skratka, ne gre za takšen opisa dejanja, ki bi bil za obsojenega S. kakorkoli manj ugoden. Opis kaznivega dejanja je bil po presoji Vrhovnega sodišča že s strani državnega tožilca pravilno in ustrezno prilagojen rezultatom izvedenega dokaznega postopka, ki je pokazal, da (so)obdolženi L. D. zaradi potrjenega alibija ni bil storilec očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar je bila zoper njega po umiku obtožnega akta izdana zavrnilna sodba, medtem ko je dokazni postopek nakazal, da je oseba, v sostorilstvu s katero je obsojenec storil kaznivo dejanje, U. D. Sodišče, ki je ob poudarku, da U. D. ni bil stranka tega kazenskega postopka, v opis dejanja poseglo le toliko, da je v abstraktnem delu opisa dejanja navedlo, da je obsojeni U. S. (subjektivna identiteta) dejanje, kot je bilo opisano v obtožbi (objektivna identiteta), storil v sodelovanju z U. D., ni z ničemer kršilo določbe prvega odstavka 354. člena ZKP oziroma iz te določbe izhajajoče zahteve po identiteti med obtožbo in sodbo. Glede na vse navedeno ni dvoma, da je bila takšna prilagoditev (uskladitev) opisa rezultatom dokaznega postopka dopustna in da tudi ni šla v obsojenčevo škodo. Da bi takšna sprememba opisa kaznivega dejanja kakorkoli konkretno vplivala na obsojenčev pravni položaj in njegovo krivdo, pa sicer tudi zagovornik v svoji zahtevi ne trdi. Zatrjevana postopkovna kršitev glede na povedano ni podana.

10. Zagovornik nadalje trdi, da je podana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker je sodišče zaslišalo anonimno pričo št. 2, katere zaslišanje v tem postopku ni nihče predlagal. Navaja, da se v primeru, ko sodišče v zadnji fazi dokazovanja izvede dokaz z zaslišanjem priče, obdolženec ne more učinkovito braniti. Po navedbah zagovornika načeli materialne resnice in proste presoje dokazov nikakor ne pomenita, da lahko sodišče dejstva ugotavlja s kršitvijo drugih postopkovnih določb na škodo obrambe.

11. Zbiranje procesnega gradiva v kazenskem postopku je prvenstveno stvar in skrb strank postopka. Vendar pa je skladno z načelom materialne resnice, po katerem mora sodišče v kazenskem postopku po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), in iz njega izhajajočo instrukcijsko (inkvizitorno) maksimo, sodišče zavezano in upravičeno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti _(ex officio)_. Načelo materialne resnice je v ZKP podrobneje izpeljano v številnih (izvedbenih) določbah, na primer v tretjem odstavku 289. člena, po katerem sme predsednik senata tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi; v petem odstavku 329. člena, ki senat pooblašča, da sme odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali jih je predlagatelj umaknil; v drugem odstavku 299. člena, ki predsedniku senata nalaga splošno dolžnost, da je (med drugim) v postopku dolžan skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti. Iz načela materialne resnice torej izhaja upravičenje in (tudi) dolžnost sodišča, da je aktivno pri ugotavljanju dejanskega stanja v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 34485/2013-109 z dne 16. 11. 2015 pojasnilo, da z ohranjenim načelom materialne resnice z nastopom prekluzije strank pri predlaganju dokazov ni izključena dolžnost sodišča, da samo izvede dokaz, ki ga ocenjuje kot pravno relevantnega, pri čemer bo sodišče to storilo na podlagi lastne presoje. Če sodišče relevantnega dokaza po lastni presoji ne bo izvedlo, bodo stranke v pritožbi lahko izpodbijale pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz vsega navedenega torej sledi, da je sodišče tudi sámo, brez ustreznega predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

12. V obravnavanem primeru se je sodišče za dokaz z zaslišanjem anonimne priče št. 2, ki je bila očividec obravnavanega dogodka, odločilo po uradni dolžnosti (obrazložitev na str. 4 sodbe sodišča prve stopnje). Oškodovanec je navedeno pričo prvič omenil na zaslišanju na glavni obravnavi dne 23. 3. 2015, pri čemer je pojasnil, da je za pričo izvedel šele po začetku glavne obravnave, in sicer v mesecu februarju 2015, priča pa mu je takrat rekla, da potrebuje nekaj časa za razmislek, ali bo pričala v tem kazenskem postopku. V času, ko je bil opravljen predobravnavni narok (22. 9. 2014), ne strankam ne sodišču ta priča torej še ni bila znana. Glede na navedeno in ob trditvah, da je bila priča očividec dogodka, je bilo sodišče v takem procesnem položaju skladno z načelom materialne resnice upravičeno in dolžno samo (po uradni dolžnosti) izvesti dokaz z zaslišanjem anonimne priče št. 2. Pravice obrambe pa, samo zato, ker je do zaslišanja priče prišlo v kasnejši fazi (dokaznega) postopka, niso bile kršene, kar je zagovorniku v bistvu odgovorilo že pritožbeno sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe. Anonimna priča je bila na glavni obravnavi zaslišana v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, ki sta priči tudi postavljala vprašanja, kar vse je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 6. 2015 (list. št. 293 - 294) in prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave (list. št. 299 - 308). Sicer pa zagovornik v svoji zahtevi konkretno niti ne navede, v čem naj bi bila z izvedbo tega dokaza dejansko kršena obsojenčeva pravica do obrambe, pač pa le posplošeno navaja, da se obdolženec v primeru, ko sodišče v zadnji fazi dokazovanja izvede dokaz z zaslišanjem priče, sploh ne more učinkovito braniti. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe glede na vse navedeno ni podana.

13. S sklicevanjem na izpovedbi anonimne priče št. 2 in oškodovanca B. Š. ter s trditvami, da se ti dve izpovedbi v posameznih delih bistveno razhajata, da je sodišče (v nasprotju z izjavo anonimne priče) na zaključek, da je oškodovanec hudo telesno poškodbo zadobil z brco z nogo, le sklepalo (s stopnjo verjetnosti) in z navedbami, s katerimi izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča v zvezi z nezabeleženimi SMS sporočili, zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak po vsebini nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Zagovornik pa tudi ne more uspeti s trditvami, da se pritožbeno sodišče ni v zadostni meri opredelilo do očitkov v pritožbi glede razlik med vsebino izpovedb oškodovanca B. Š. in anonimne priče št. 2, s čimer nakazuje na (relativno bistveno) kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Sodišče druge stopnje se je do tovrstnih pritožbenih očitkov opredelilo v 9., 10. in 13. točki obrazložitve sodbe, kjer je zapisalo, da se v celoti pridružuje razlogom in dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede izpovedb oškodovanca in anonimne priče št. 2, ter pojasnilo, zakaj sprejema presojo prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti oškodovanca in anonimne priče, kot tudi, zakaj sledi razlogom, s katerimi se je sodišče opredelilo do določenih razlik med njunima izpovedbama. Pritožbeno sodišče je s tem v celoti zadostilo procesnemu standardu obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje, ki je tudi sicer nižji, kot je standard obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je namreč že v več svojih odločbah poudarilo, da pritožbenemu sodišču ni potrebno ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja, standardu obrazloženosti pa je zadoščeno tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma jih ni prezrlo (odločba I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in številne druge). Ne glede na povedano Vrhovno sodišče dodaja, da je kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP upoštevna le, če vložnik obrazloži vpliv te kršitve na zakonitost sodbe, česar zagovornik v obravnavanem primeru ni storil. C.

15. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer temelji sodna taksa na tarifnih številkah 7113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Na primer sodba Vrhovnega sodišča I Ips 104/2002 z dne 8. 5. 2003, I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010, I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011, I Ips 70188/2010 z dne 23. 6. 2016 in številne druge.