Jedro

Negotovost o tem, ali delovno razmerje obstoja, ko se pravice in obveznosti iz naslova dela in plačila ne izvajajo, med delavcem in delodajalcem ne more trajati dalj časa, ne da bi zainteresirana stranka zahtevala posredovanje sodišča. V primeru molka organa rok za vložitev tožbe iz 105. člena ZDR/90 ni neomejen, temveč mora delavec tožbo vložiti v razumnem oziroma primernem roku.

Izrek

Glede plačila regresa za letni dopust se revizija zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v zvezi s tožnikovim zahtevkom za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.8.2001 in 1.2.2002 o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas do 14.2.2002 oziroma do 31.5.2002. Glede na vročitev teh sklepov s 4.6.2002 in prenehanje delovnega razmerja z 31.5.2002 je ugotovilo, da dne 14.10.2003 ob vložitvi tožbe niso bile več podane procesne predpostavke za izpodbijanje navedenih sklepov pred sodiščem, ne glede na to, da je tožnik pri toženi stranki dne 17.6.2002 zoper navedena sklepa ugovarjal in da tožena stranka, kljub nekaj urgencam o tožnikovem ugovoru ni odločila. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tožnik v zvezi z zaključkom delovnega razmerja za določen čas z 31.5.2002 pri toženi stranki ni posebej uveljavljal varstva pravic, čeprav je bil o tem pisno obveščen že dne 9.5.2002. Tožnikove zahtevke na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas in mu še traja, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu izplačati neizplačane plače za delovno mesto strežnika od 1.6.2002 dalje, z odvodom davka in prispevkov ter izplačati letne regrese za letni dopust, pa je sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo tudi glede ugotovitvenih in dajatvenih zahtevkov s sklepom zavrglo, kot neutemeljeno pa zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe v zvezi z obema sklepoma o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ne glede na vložen ugovor in ne glede na določbe 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) glede izpodbijanja spornih sklepov tožbe ni vložil v razumnem roku, to je pravočasno, saj jo je vložil šele skoraj leto in pol po prenehanju delovnega razmerja in vložitvi ugovora. Ker so se tudi ostali tožnikovi zahtevki nanašali na delovno razmerje, o katerem je bilo odločeno s spornima sklepoma tožene stranke, se je vprašanje pravočasnosti tožbe v enaki meri nanašalo tudi na dopustnost uveljavljanja teh zahtevkov. Zato je presodilo, da tudi tožba v zvezi s temi zahtevki ni bila vložena v razumnem roku oziroma pravočasno.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da se 15-dnevni rok za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo delodajalca za primer, da delodajalec o delavčevem ugovoru ne odloči, na podlagi 105. člena ZDR spremeni v zastaralnega. Ker je za obveznosti iz delovnega razmerja uveljavljen splošni petletni zastaralni rok, je sodišče prekoračilo svoja pooblastila, ko je arbitrarno operiralo z nekim razumnim rokom za vložitev tožbe v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja, ki v zakonu ni nikjer določen, niti določljiv. Glede razumnega roka je tako izpodbijani sklep neobrazložen. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do pomena tožnikovih aktivnosti v zvezi z napakami tožene stranke ob sklepanju delovnega razmerja za določen čas in odločitvijo o njegovem ugovoru. S tem je bila storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V zvezi z zavrženjem tožbe glede denarnega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, ki ne dosega višine zakonske meje za dovoljenost revizije, je predlagala njeno zavrženje, v ostalem pa je predlagala zavrnitev revizije.

Glede zavrženja tožbe v zvezi s plačilom letnih zneskov regresa za letni dopust revizija ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) in drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih individualnih delovnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT oziroma sedanjih 4.172,93 EUR. Tožnikov zahtevek iz naslova plačila regresa za letni dopust v znesku 175.643 SIT za največ petletno obdobje tudi v seštevku ne dosega navedene mejne revizijske vrednosti. Zato je sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V zvezi z zavrženjem tožbe glede ostalih tožbenih zahtevkov v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, tako da se da preizkusiti. Dejstvo, da je tožnik zoper toženo stranko sprožil različne postopke, ne more bistveno vplivati na presojo razumnega roka za vložitev tožbe oziroma na presojo, da tožba, vložena po 15 mesecih od prenehanja delovnega razmerja tožnika, ni bila vložena v razumnem roku.

Ker je tožnik izpodbijal sporna sklepa o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas izključno v delu, kolikor glasita na določen čas, se je bistvo spora nanašalo na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki vse od 1.6.2002 dalje in vrnitev tožnika na delo. Bistvo delovnega razmerja je redno opravljanje dela za plačilo. Negotovost, ali delovno razmerje obstoja, ko se pravice in obveznosti iz naslova dela in plačila ne izvajajo, med delavcem in delodajalcem ne more trajati dalj časa, ne da bi zainteresirana stranka zahtevala posredovanje sodišča. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa glede pojmovanja rokov za sodno varstvo delovnega razmerja iz prvega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 105. člena ZDR. Utemeljeno se pri tem sodišče sklicuje tudi na določbe Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z aktom o nasledstvu ..., Ur. l. RS, št. 15/92), da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri pristojnem neodvisnem organu oziroma sodišču, če tega ni storil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja. Hkrati se utemeljeno sklicuje na že zavzeta stališča Vrhovnega sodišča RS glede dolžnosti uveljavljanja nedenarnih pravic iz delovnega razmerja oziroma obstoja delovnega razmerja v ustreznih še razumnih rokih. Tako je sodišče v sodbi VIII Ips 22/2000 z dne 29.8.2000 ugotovilo, da vložitev tožbe leto in pol po poteku roka iz 83. člena ZTPDR pomeni, da je vložena daleč po roku, v katerem je mogoče računati s tem, da bo delavec še uveljavljal pravice iz delovnega razmerja in je zato potrdilo zavrženje tožbe, ker je bila vložena prepozno. V sodbi VIII Ips 34/2000 z dne 19.9.2000 pa je zavzelo stališče, da ima delavec pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni, oziroma v ustreznih z uporabo analogije določljivih primernih rokih. Zavzelo je stališče, da v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 105. člena ZDR, ki sicer podaljšuje rok za uveljavljanje pravic do sodnega varstva v primeru molka organa (v tem smislu, da rok ni omejen), saj se zaradi časovnega odmika več kot leto dni od dejanskega prenehanja delovnega razmerja, ne glede na to določbo postavi vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe. Podobno stališče je Vrhovno sodišče predhodno zavzelo že v sklepu VIII Ips 8/95 z dne 9.1.1996. Na podlagi gornjih odločitev sodišče zaključuje, da je bilo v sodni praksi že sprejeto stališče, da v primeru molka organa rok za vložitev tožbe iz 105. člena ZDR ni neomejen, temveč mora delavec tožbo vložiti v razumnem oziroma primernem roku. Taka razlaga roka za vložitev tožbe glede na navedene določbe ZDR je uspešno prestala tudi ustavno sodno presojo. V odločbi Up 341/99 z dne 4.10.2001 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da tudi določbe 105. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da ima delavec povsem neomejen rok oziroma neomejeno možnost izbire, ali bo in kdaj bo uveljavljal svoje pravice. Poudarilo je, da sta jasnost in gotovost v medsebojnih pravnih razmerjih (tudi delovnih razmerjih) v interesu obeh strank takega razmerja in tudi v interesu zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva.

Da v tem primeru ne gre za splošni petletni zastaralni rok, v katerem zastarajo denarne terjatve iz delovnega razmerja, temveč za nujno krajši rok za vložitev tožbe, izhaja tudi iz ureditve reševanja delovnih sporov in zlasti sporov o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Tako je v času nastanka spora veljavni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) v 15. členu z zakonom ali kolektivno pogodbo določeno mirno reševanje spora opredelil za procesno predpostavko za vložitev tožbe pred delovnim sodiščem. Hkrati pa je preprečil dolgotrajnejšo odlaganje vložitve tožbe zaradi mirnega reševanja spora z uzakonjeno domnevo, da se šteje, da postopek za mirno rešitev spora ni bil uspešen, če med udeleženci ni bil dosežen sporazum v 30-dneh od dneva, ko je bil postopek sprožen. Tako je bil rok za vložitev tožbe zaradi mirnega reševanja spora lahko podaljšan le za krajše obdobje.

Sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki je ob vložitvi tožbe že veljal, v 205. členu predvideva možnost reševanja individualnih delovnih sporov pred arbitražo, za katero se morata delavec in delodajalec dogovoriti najkasneje v roku 30-tih dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev. Pri tem mora arbitraža odločiti najkasneje v roku 60 dni, sicer lahko delavec v nadaljnjih 30-tih dneh zahteva sodno varstvo pred delovnem sodiščem. Zaradi neuspešnega reševanja individualnega delovnega spora pred arbitražo se lahko rok za vložitev tožbe podaljša, torej največ za 90 dni.

Sedaj veljavni ZDSS-1 v 23. členu z zakonom ali kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora prav tako določa za procesno predpostavko za vložitev tožbe v delovnem sporu, ki ob neuspehu odloži vložitev tožbe najdlje za nadaljnjih 30 dni. Pri tem pa v 4. odstavku v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja to procesno predpostavko celo izrecno izključuje. Ne zato, ker mirna rešitev tovrstnega spora ne bi bila dobrodošla, temveč zato, da se delavcu neposredno zagotovi možnost učinkovitega sodnega varstva pred državnim sodiščem.

Da so v zvezi z reševanjem spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sprejemljivi le krajši roki za posamezna procesna dejanja, kaže tudi posebna ureditev postopka v tovrstnih sporih v 41. členu ZDSS-1 in določitev posebnega roka, v katerem lahko delavec v izvršbi uveljavlja vrnitev na delo na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Medtem ko Obligacijski zakonik (OZ - Ur. l. RS, št. 83/01) zastaralne roke za denarne terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, podaljšuje na 10 let (356. člen) in je zgolj na tak način omejen tudi rok za prisilno izvršbo pravnomočno ugotovljene terjatve, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - ur. p. b., Ur. l. RS, št. 3/07) v 231. členu rok za vložitev predloga za izvršbo sodne odločbe o vrnitvi delavca na delo omeji na vsega šest mesecev. Če mora torej delavec izvršitev pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo zahtevati najkasneje v šestih mesecih, bistveno daljši rok za vložitev tožbe, s katero je odpravljena negotovost ali bo delavec sploh uveljavljal delovno razmerje pri delodajalcu in vrnitev na delo, tudi v primerih, ko zakon tega roka izrecno časovno ne omejuje, ne more biti sprejemljiv.

Glede na povedano sodišče pri presoji roka za vložitev tožbe materialnega prava ni zmotno uporabilo in je v skladu z določbami prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno kot prepozno zavrglo. Ker revizijski razlogi niso podani, je bilo potrebno na podlagi 378. člena ZPP v sicer dovoljenem obsegu revizijo kot neutemeljeno zavrniti.