Jedro

Sicer pa je sodna taksa odmerjena zgolj v znesku 30,00 EUR, tako da sodna taksa za pritožbo ni nesorazmerno visoka in jo je pritožnik sposoben plačati, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na da bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo zoper sklep N 297/2021 z dne 5. 12. 2024, s katerim je bil predlog nasprotnega udeleženca za oprostitev plačila sodne takse v znesku 30,00 EUR, zavrnilo.

2.Proti navedenemu sklepu vlaga laično pritožbo prvi nasprotni udeleženec. Navaja, da pritožba ne sme biti predpostavka za obravnavo pravnega sredstva, kar je v nasprotju z Ustavo. Vrednostnih papirjev, na katere se sodišče sklicuje, nima, saj jih je prodal, da je poplačal dolg, je prejemnik denarne socialne pomoči, kar pomeni, da nima sredstev za plačilo sodne takse, saj je ogrožena njegova eksistenca. Višina sodne takse pa je tudi previsoka in mora sodišče presojati njegovo pritožbo, ne glede na plačilo sodne takse. Citira člene Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Zakon o sodnih taksah in Zakon o sodiščih, ki jih naj pritožbeno sodišče upošteva.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. v zvezi s 366. Zakonom o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in v zvezi s 1. členom Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1).

5.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne predpise v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks in je pravilno presojalo pritožnikovo premoženjsko stanje (9. do 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri tem tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima pritožnik premoženje v vrednosti vsaj 5.000,00 EUR v obliki vrednostnih papirjev. Slednje pritožnik zgolj pavšalno prereka in navaja, da je vrednostne papirje prodal. Sicer pa je sodna taksa odmerjena zgolj v znesku 30,00 EUR, tako da sodna taksa za pritožbo ni nesorazmerno visoka in jo je pritožnik sposoben plačati, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na da bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

6.Sicer pa je sodišče prve stopnje pritožniku plačilo sodne takse odložilo za 30 dni po pravnomočnosti sklepa. Navedeno obdobje pa je tudi po mnenju sodišča druge stopnje dovolj dolgo in zadošča, da bo predlagatelj lahko tudi s prodajo vrednostnih papirjev na trgu pridobil zadostna denarna sredstva za plačilo sodne takse.

7.S takšno odločitvijo pa tudi ni kršena pritožnikova pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, bo sodišče o pritožbi vsebinsko odločalo, saj s tem, ko je plačilo sodne takse odloženo, slednja ni več procesna predpostavka za obravnavanje vloge, o slednjem pa ima sodišče prve stopnje ustrezne in obsežne razloge v 18. in 19. točki obrazložitve ter jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne.

8.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).