Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da odškodnina za podržavljeno premoženje presega 30% njegove vrednosti, ni podlage za vračanje (90. člen ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 3.3.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote C. z dne 2.2.2001. Z njo je bila zavrnjena tožničina zahteva za denacionalizacijo poslovnih prostorov, ki so bili razlaščeni upravičenki V.P.K., roj. 17.11.1888 v C., umrli 16.12.1968, nazadnje stanujoči G. ulica .., C., ker ni izkazan pravni temelj pravice do vrnitve razlaščenega premoženja. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja, ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Uporabila je tudi Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Ob izračunu je bila vrednost upoštevana po tečaju 106,4545 SIT, na dan izdaje odločbe prvostopenjskega upravnega organa pa je vrednost DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije znašala 108,8533 SIT. Ob upoštevanju takšne vrednosti DEM izražene v USD, znaša vrednost podržavljenega premoženja, ki jo je opravil sodni izvedenec ob upoštevanju tečaja DEM, 19.160,088 SIT oziroma 176.017,52 DEM. Vrednost posameznih objektov, zajetih v cenitvi pa je 1.235.593,00 SIT (pisarna), 1.695.125,00 SIT (lesena lopa I), 182.450,00 SIT (lesena lopa II), 15.987,00 SIT (uta za oglje), 204.908,00 SIT (uta za premog I), 133.169,00 SIT (uta za premog II), 115.206,84 SIT (pristrešek), 7.099.901,00 SIT (gospodarsko poslopje), 307.185,00 SIT (lesena uta), 6.411.189,00 SIT (vrednost zidanega stavbnega zemljišča), 1.759.375,00 SIT (vrednost nezazidanega stavbnega zemljišča). Tožnica je v razlastitvenem postopku prejela odškodnino v skupni višini 2.308.825,00 din in sicer leta 1953 najprej v višini 200.000,00 din, kar izhaja iz zapisnika z dne 23.6.1953 ter nato še v višini 243.575,00 din, kar izhaja iz uradnega zaznamka na računu z dne 4.12.1953 ter leta 1957 v višini 1.815.250,00 din, kar izhaja iz dopisa z dne 5.2.1957. Ob upoštevanju vseh navedenih zneskov odškodnine ter 3. in 4. člen Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja znaša odškodnina 31.277,91 USD, kot je to pravilno ugotovil izvedenec v cenitvenem poročilu z dne 13.9.2000. Izplačana odškodnina ob upoštevanju tečaja USD na dan izdaje prvostopenjske odločbe 226.1551 SIT za USD znaša 7.073,53380 SIT oziroma ob upoštevanju tečaja DEM na dan izdaje prvostopenjske odločbe 64.982,26 DEM. Delež izplačane odškodnine glede na vrednost podržavljenega premoženja tako znaša 40,2 % vrednosti podržavljenega premoženja. ZDen v 90. členu določa, da gre za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen v tistih primerih, ko je bila dana odškodnina, ki ne presega 30 % njegove vrednosti. Ker v obravnavanem primeru dana odškodnina presega navedeni odstotek vrednosti, zahtevku za denacionalizacijo ni mogoče ugoditi.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabila materialne predpise. Zato sodišče v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) dejanskih in pravnih razlogov za odločitev ne ponavlja. Zavrača tudi tožbene ugovore. Neutemeljen je očitek, da je postopek predolgo trajal. Zahtevi niso bila predložena vsa listinska dokazila. Tožnica je bila dolžna v postopku aktivno sodelovati. Brez podlage je tožbeni ugovor, da se je zaradi zavlačevanja postopka tečaj tujih valut v času vložitve zahteve do izdelave izvedeniškega mnenja toliko spremenil, da revalorizacija vsaj v približno normalnem času reševanja zadeve ne bi prebila nivoja 30 % odškodnine, ki je bila že izplačana upravičenki. Takšen ugovor je pavšalen in brez navedbe dokazil. Pa tudi sicer zahtevka za plačilo odškodnine zaradi morebitnega zavlačevanja postopka ni mogoče obravnavati kot upravno stvar. Gre za civilnopravno razmerje, ki se rešuje v pravdnem postopku.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Vztraja pri ugovoru, da je upravni postopek trajal celih sedem let. V tem času se je tečaj toliko spremenil, da je vlagateljica zahtevka izključena iz kroga oseb, katerih zahtevki so utemeljeni. Takšno stanje je povzročila prav procesna neaktivnost upravnega organa. Takšna situacija je nedopustna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitvi organa prve stopnje in tožene stranke temeljita na 44. in 90. členu ZDen, na Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ter na Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. Na tej podlagi je bilo z izračuni v postopku ugotovljeno, da odškodnina, dana za odvzeto zemljišče, znaša 40,2 % vrednosti podržavljenega premoženja. Ker je odškodnina presegla odstotek, določen v 2. odstavku 90. člena ZDen, je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Takšna odločitev je zakonita in pravilna tudi po presoji sodišča prve stopnje.

Tožnica v pritožbi ne ugovarja posameznim postavkam izračuna in tudi ne izračunu kot celoti. Zato je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča z uporabo navedenih določb ZDen in podzakonskih aktov, izdanih na podlagi ZDen, pravilno odločeno, da denacionalizacije v konkretnem primeru ni mogoče uveljavljati.

Tožnica v pritožbi ponavlja svoj ugovor o tem, da je denacionalizacijski upravni postopek predolgo trajal in da je zaradi tega oškodovana. V denacionalizacijskem postopku je bilo upoštevano stanje premoženja v času podržavljenja in njegova sedanja vrednost, to je vrednost na dan izdaje odločbe prve stopnje. Če organ prve stopnje ni odločil v rokih, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), bi tožnica lahko ravnala po določbah ZUP in ZUS, ki urejajo molk organa. Sodišče prve stopnje pa je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da pri takšnem odškodninskem zahtevku ne gre za upravno stvar, temveč za civilnopravno razmerje, za premoženjski zahtevek, ki se uveljavlja v pravdi. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.