Jedro

Ovadba in predlog za pregon sta sestavni del kazenskega spisa, zato prvostopenjsko sodišče ni z ničemer kršilo kazenskega postopka, ko je to navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Fotokopija zdravniškega spričevala ne pomeni prepovedanega dokaza.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in obsojencu izreklo denarno kazen v znesku 150.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev in ki bo v primeru, da se ne bo dala niti prisilno izterjati, izvršena tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določil en dan zapora.

Obsojenčeva zagovornika sta dne 5.9.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi sta uveljavila, da se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe opira na vsebino ovadbe z dne 29.9.2000 in na vsebino predloga za pregon z dne 24.11.2000, kar pa ne more služiti za dokaz. Dokaz tudi ne predstavlja fotokopija zdravniškega spričevala. Po mnenju zagovornikov bi moralo sodišče pribaviti zdravniški karton oškodovanke, kot je obsojenec izrecno predlagal. Pri tem zagovornika opozarjata, da naj bi se dogodek pripetil 20.7.2000, iz fotokopije zdravniškega potrdila sledi, da je bil izdan 26.7.2000 in podatek, da naj bi oškodovanka prišla v ambulanto 21.7.2000, sama oškodovanka pa je na glavni obravnavi izpovedala, da je obiskala zdravnika 20.7.2000. Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 7.11.2005 menil, da je sodišče ovadbo oziroma predlog za pregon upoštevalo le kot kontrolno dejstvo, odločilna dejstva pa je ugotovilo na glavni obravnavi in jih ustrezno ocenilo. Vložnik po mnenju vrhovnega državnega tožilca uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko uveljavlja, da sodišče ne bi smelo upoštevati zdravniškega spričevala, ker ni bil v izvirniku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Oškodovanka Š.Ž. je bila zaslišana na glavni obravnavi in prav na izpoved oškodovanke je sodišče med drugim oprlo obsodilno sodbo. Ovadba in predlog za pregon sta bila sestavni del kazenskega spisa, zato prvostopenjsko sodišče ni z ničemer kršilo kazenskega postopka, ko je to navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Predlog za kazenski pregon je tudi pomemben glede na določilo 2. odstavka 146. člena KZ, saj se kazenski postopek lahko uvede le na podlagi pravočasno vloženega predloga za kazenski pregon.

Prav tako sodišči nista kršili postopka, ko sta upoštevali fotokopijo zdravniškega potrdila. Tudi ta dokaz je neposredno povezan z izpovedbo oškodovanke ter ga je sodišče ocenilo kot vsak drug dokaz. Fotokopija zdravniškega spričevala ne pomeni prepovedanega dokaza, kot se nakazuje v zahtevi za varstvo zakonitosti. V zvezi s tem zdravniškim spričevalom, za katerega tudi zagovornik ne trdi, da bi bilo prirejeno ali ponarejeno, je sodišče povsem razčistilo tudi navidezna nasprotja glede datuma kaznivega dejanja in ambulantnega pregleda oškodovanke.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve, ki jih obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi, niso podane, zato je zahtevo v skladu z določbo 325. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na podatke o premoženjskem stanju obsojenca, ki so razvidni v sodbi sodišča prve stopnje.