6. 10. 2011

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe ŠABOTIĆ & CO, d. n. o., Šmarje Sap, ki jo zastopa Tomaž Urbančič, odvetnik v Ljubljani, na seji 6. oktobra 2011

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 367.a člena in drugega odstavka 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 367.b člena in drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 45/2009 z dne 6. 4. 2010 in zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 99/2009 z dne 29. 10. 2009 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 307/2006 z dne 12. 2. 2009 se ne sprejme.

4.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Obrazložitev

A.

Pritožnica oziroma pobudnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru ter zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrnilo njen predlog za dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ne obstajajo pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni mogoče pričakovati odgovorov na vprašanja, ki jih je pritožnica v predlogu izpostavila kot pomembna. Ta odločitev se zdi pritožnici arbitrarna in neobrazložena, kršila naj bi njene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Temeljila naj bi na protiustavnem 367.a, 367.b in 367.c členu ZPP. Zato vlaga pritožnica tudi pobudo za začetek postopka za oceno njihove skladnosti z Ustavo, poleg tega pa še za oceno ustavnosti 367.č člena ZPP. Člen 367.a ZPP naj bi protiustavno onemogočal vložitev predloga za dopustitev revizije, kadar je pravna praksa Vrhovnega sodišča napačna. Zahteva iz 367.b člena ZPP, da je treba predlogu priložiti sodbe Višjih sodišč oziroma navesti sodbe Vrhovnega sodišča, je po pobudničini oceni protiustavna, ker onemogoča učinkovito vlaganje predlogov za dopustitev revizije. Skladno s 367.c členom ZPP o dopustitvi revizije odloča Vrhovno sodišče sámo. Zato naj strankam ne bi bilo vnaprej znano, ali imajo pravico do pravnega sredstva. To naj bi Vrhovnemu sodišču, ki mu odločitve o zavrnitvi predloga poleg tega ni treba obrazložiti, omogočalo arbitrarno ravnanje, pravno varstvo strank pa naj ne bi bilo učinkovito. Cenzus 40.000 EUR za pravico do revizije po pobudničinem mnenju krši načelo enakosti pred zakonom. Celoten postopek preverjanja odločitev nižjih sodišč naj tako dejansko ne bi omogočal varstva pravic strank v postopku, temveč naj bi bil podrejen zgolj kriteriju hitrosti postopka.

B. – I.

Pobudnica sicer navaja, da izpodbija člene od 367.a do 367.č ZPP. Vendar iz navedb v pobudi izhaja, da po vsebini nasprotuje 367.a členu (ki opredeljuje pogoje za dopustitev revizije in določa, da o dopustitvi odloča Vrhovno sodišče), petemu odstavku 367.b člena ZPP (ki določa sestavine oziroma priloge predloga za dopustitev revizije), drugemu odstavku 367.c člena (ki določa obseg obrazložitve sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije) in drugemu odstavku 367. člena ZPP (ki določa pogoje za dovoljeno revizijo).

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Izpodbijane procesne norme ne učinkujejo neposredno. V takem primeru je skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) pravni interes za pobudo podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude je tudi izčrpanost pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na kateri temelji odločitev v njegovi zadevi, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Pobudnica ima torej pravni interes le za preizkus pobude za oceno ustavnosti tistih določb, ki jih je Vrhovno sodišče uporabilo v postopku odločanja o dopustitvi njene revizije, in le glede tiste vsebine, s katero je te določbe napolnilo Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pobudničin predlog za dopustitev revizije, ker je presodilo, da ni mogoče pričakovati odgovorov na vprašanja, ki jih je pobudnica v predlogu izpostavila kot pomembna. Pobudnica torej ni vložila revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP), temveč predlog za njeno dopustitev (tretji odstavek 367. člena ZPP) in le o utemeljenosti tega je odločalo Vrhovno sodišče. Izpodbijana odločitev tako ne temelji na drugem odstavku 367. člena ZPP, saj za odločanje o dopustitvi revizije vprašanje mejne vrednosti za dovoljeno revizijo ni (bilo) pravno pomembno. Glede na to niti morebitna razveljavitev te določbe ne bi izboljšala pobudničinega položaja. Zato pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za preizkus pobude o skladnosti drugega odstavka 367. člena ZPP z Ustavo. Enako velja za tisti del pobude, s katerim pobudnica izpodbija peti odstavek 367.b člena ZPP. Ta določa, da mora predlagatelj revizije predložiti kopije sodnih odločb drugostopenjskih sodišč oziroma navesti opravilne številke odločb Vrhovnega sodišča, kadar se sklicuje na sodno prakso teh sodišč. Pri presoji, ali so podani vsebinski pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP, se Vrhovno sodišče namreč prav tako ni oprlo na izpodbijano določbo o popolnosti predloga za dopustitev revizije. Ker torej pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za presojo drugega odstavka 367. člena in petega odstavka 367.b člena ZPP, je Ustavno sodišče njeno pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

B. – II.

Prvi odstavek 367.a člena ZPP določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Skladno z navedeno določbo sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: (1) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali (2) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali (3) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. Po drugem odstavku istega člena o dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.

V predlogu za dopustitev revizije pobudnica ni zatrjevala, da je "praksa Vrhovnega sodišča napačna". Nasprotno, navajala je, da odločitev Višjega sodišča od nje odstopa. Zato nima pravnega interesa za oceno ustavnosti tistega vidika prvega odstavka 367.a člena ZPP, ki po njeni oceni ne omogoča dopustitve revizije zaradi napačne prakse Vrhovnega sodišča. Pravni interes pa je podan v delu, v katerem pobudnica po vsebini izpodbija isti člen ZPP z utemeljitvijo, da strankam ni vnaprej znano, ali imajo pravico do pravnega sredstva ali ne, kar Vrhovnemu sodišču omogoča arbitrarno ravnanje. S tem pobudnica smiselno zatrjuje neskladnost te določbe z načelom določnosti pravnih norm, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavni zahtevi po določnosti pravnih norm je po oceni Ustavnega sodišča zadoščeno. Zakonodajalec je namreč v prvem odstavku 367.a člena ZPP dovolj določno opredelil merila, na podlagi katerih Vrhovno sodišče presoja, ali bo dopustilo revizijo. Dejstvo, da jih je opredelil v obliki nedoločnih pravnih pojmov (pravnih standardov), ki jih zapolnjuje (konkretizira) Vrhovno sodišče, samo po sebi ni neskladno s to ustavno zahtevo.[1] Tak zakonodajni pristop pomeni uresničenje koncepta, ki revizijo vzpostavlja kot pravno sredstvo, ki ni v prvi vrsti namenjeno varstvu individualnih interesov strank konkretnega postopka, temveč dosegi ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti (tj. poenotenju sodne prakse in razvoju prava).[2] V zvezi s splošnim očitkom, da takšna ureditev revizije protiustavno onemogoča varstvo pravic strank v postopku, Ustavno sodišče ponavlja, da Ustava ne zagotavlja pravice do revizije. Zato je zakonodajalec v izhodišču prost pri presoji, ali bo uredil revizijo v civilnih zadevah in kakšne namene bo to pravno sredstvo pretežno imelo.

Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 zavrnilo očitke o protiustavnosti drugega odstavka 367.c člena ZPP, ki določa, da za obrazložitev sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije zadošča, da se sodišče le splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena ZPP. V njem je med drugim zapisalo, da odsotnost vsebinske obrazložitve takšnega sklepa strank ne izpostavlja protiustavno nevarnosti arbitrarnih posegov v njihove pravice oziroma pravne interese.

Ker je torej pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 367.a in drugega odstavka 367.c člena očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

B. – III.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavno, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

Tako Ustavno sodišče npr. že v odločbi št. U-I-136/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 74/09).

Obširneje o tem sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11).