Jedro

Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega D.K. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v drugi alineji pod točko I/2 izreka spremeni tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti besedilo „razbijal kozarce in skodelice tako, da jih je metal v steno ter v njihovi prisotnosti“.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega D.K. ter v celoti pritožba okrajne državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 12445/2018 z dne 7. 11. 2019 pod točko I/1 izreka spoznalo obdolženega D.K. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, pod točko I/2 izreka pa storitve treh kaznivih dejanj zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen deset mesecev zapora, za vsako posamezno kaznivo dejanje iz točke I/2 izreka pa kazen tri mesece zapora ter nato na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je mladoletne oškodovance s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega pooblaščenega zagovornika, medtem ko nagrada in potrebni izdatki postavljenega pooblaščenca mladoletnih oškodovancev po tretjem odstavku 97. člena ZKP bremenijo poračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje nasilja v družini določi kazen deset mesecev zapora, za vsako posamezno kaznivo dejanje zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja kazen tri mesece zapora in nato izreče enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora.

3. Pritožba obdolženčevega zagovornika je delno utemeljena, pritožba okrajne državne tožilke ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni vpogledalo v predložene fotografije obrambe, prav tako se ni opredelilo do očitka pod deveto alinejo 1. točke izreka. Pritožba nima prav. Izpodbijana sodba ima določne, jasne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja zagovornik. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 25 obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu po vpogledu v fotografije in posnetke, s katerimi je obdolženec želel dokazati, da je oškodovanka M.K. prostovoljno imela z njim stike, tudi v času, ko mu je bila odrejena prepoved približevanja. Prav tako izpodbijana sodba vsebuje obrazložitev glede dogodka z dne 24. 11. 2017, opisanega pod deveto alinejo točke I/1 izreka, glede katerega zagovornik napačno meni, da ga oškodovanka ni opisala. Slednja je namreč povedala, da ji je obdolženec grozil, da se naj odloči, ali se vrne ali ne, sicer jo bo ubil, in če se ne bo vrnila, bo ona kriva, če bodo otroci ostali brez očeta, prav tako ji je zagrozil, da se bo ubil, če bo komu to povedala. Takšno izpovedbo oškodovanke je sodišče prve stopnje korektno povzelo v točki 13 razlogov izpodbijane sodbe, medtem ko je na strani 26 tudi pravilno ocenilo, da je obdolženec svoje ravnanje deloma priznal, ko je povedal, da je želel, da se oškodovanka odloči, ali bo ostala z njim in z otroki, ali bo šla k drugemu partnerju. Glede na obrazloženo uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Brez podlage je tudi s strani zagovornika zatrjevana kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 329. členom ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za vpogled v 39 fotografij, iz katerih bi naj bil po mnenju pritožbe razviden kontakt, ki sta ga obdolženec in oškodovanka imela še po 25. 11. 2017, torej po inkriminiranem obdobju, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Zagovornik v pritožbi navaja, da je bila oškodovanka M.K. tista, ki se ni držala obdolžencu odrejene prepovedi približevanja, kar kaže na to, da ni bila v podrejenem položaju.

6. Pritožba nima prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlagani dokazni predlog zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa takšno odločitev tudi prepričljivo obrazložilo (točka 25 razlogov), in sicer da je oškodovanka povedala, da so imeli ona in otroci z obdolžencem stike, kljub odrejeni prepovedi približevanja, iz razloga, ker se je obdolženca bala zaradi predhodnih nasilnih ravnanj in jo je na ta način praktično izsiljeval. Sicer pa zagovornik takšen pritožbeni razlog uveljavlja z namenom dokazati, da oškodovanka ni bila v podrejenem položaju v času, ki ni pod obtožbo (po 25. 11. 2017), kar pa ne more biti predmet presoje dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, na kakšen način je obdolženec od leta 2009 do 25. 11. 2017 oškodovanko spravljal v podrejen položaj in da je pri njej povzročil dalj časa trajajočo prestrašenost, ponižanost in vznemirjenost, medtem ko presoja obdolženčevih in oškodovankinih ravnanj po inkriminiranem obdobju ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar zagovornik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zagovornik pa ima deloma prav, ko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritrditi mu je namreč, da oškodovanka ni izpovedala, da je obdolženec v letu 2017 najmanj dvakrat na teden v prisotnosti otrok pod vplivom alkohola razbijal kozarce in skodelice tako, da jih je metal v steno (druga alineja točke I/2 izreka izpodbijane sodbe). Tako v fazi preiskave kot tudi na glavni obravnavi je namreč oškodovanka povedala, da je obdolženec kavne skodelice razbil zgolj enkrat, zaradi česar so zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec dvakrat na teden v prisotnosti otrok pod vplivom alkohola razbijal krožnike in skodelice, zmotni. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja pod drugo alinejo I/2. točke izreka izpustilo besedilo „razbijal kozarce in skodelice tako, da jih je metal v steno ter v njihovi prisotnosti“.

8. Preostale pritožbene navedbe zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso utemeljene. Pritožbeno sodišče namreč v tej zvezi nima nobenih zadržkov. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega D.K. pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisana kazniva dejanja (razen izpuščenega besedila v drugi alineji I/2. točke izreka). Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. Zagovornik glede kaznivega dejanja nasilja v družini zgolj graja ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na osmo alinejo točke I/1 izreka izpodbijane sodbe, saj se je oškodovanka po njegovem mnenju zavestno in samostojno odločila, da se ne bo zaposlila v Avstriji in kasneje v T. GK na P. V zvezi s kaznivimi dejanji zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja pa želi prikazati, da obdolženčeva ravnanja niso takšne intenzitete, kot izhaja iz sodbe. Sicer pa zagovornik ponavlja zagovor obdolženca v smeri zanikanja storitve kaznivih dejanj.

10. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil v izreku izpodbijane sodbe opisana kazniva dejanja, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi oškodovanke M.K., izpovedbah prič S.D., S.H.K., M.V. in A.V., fotografijah in zdravstveni dokumentaciji za oškodovanko ter v izvedenskih mnenjih dr. P. K., dr. M.K. in dr. M.H.. Zagovor obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi tehtno pojasnilo svojo odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovanka v svoji izpovedbi prepričljiva, v njeno verodostojnost pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, ker je o odločilnih dejstvih ves čas postopka izpovedovala enako. Oškodovanka je tako podrobno opisala nasilje, ki ga je obdolženec v obravnavanem času izvajal nad njo, ter se opredelila do dejanj, opisanih v posameznih alinejah točke I/1 izreka izpodbijane sodbe (kaznivo dejanje nasilja v družini). Prav tako je prepričljivo opisala ravnanja obdolženca, s katerimi je kot oče hudo kršil svoje dolžnosti do svojih treh mladoletnih otrok (kazniva dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja).

11. Nasilja in grdega ravnanja do oškodovanke nobena od zaslišanih prič ni videla ali neposredno zaznala, kar je povsem življenjsko in pričakovano, saj se je večina očitanih izvršitvenih ravnanj zgodila na domu obdolženca in oškodovanke. Kljub temu pa je o nasilju vedela izpovedati oškodovankina sestra S.D., kateri se je oškodovanka zaupala, prav tako je na njej sama opazila modrice, videla pa je tudi, kako je obdolženec tepel in lasal otroke. Obdolženec ji je tudi priznal, da je oškodovanki zlomil nos, ker mu ni hotela po cigarete. Sicer pa je poškodba potrjena še z zdravstveno dokumentacijo za oškodovanko in z izvedenskim mnenjem dr. P.K.. Oškodovanka se je v novembru 2017 zaupala še strokovni delavki Centra za socialno delo D., S.H.K., ki je zaznala poškodbo na glavi oškodovanke, slednja pa je razvidna tudi iz fotografij.

12. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da obdolženec oškodovanki v decembru 2016, ko je tri dni opravljala delo v Avstriji, in v letu 2017, ko je dobila službo v družbi T.a GK na P., ni dovolil, da bi se zaposlila, ter ji dejal, da ponoči delajo samo „kurbe“ (v pritožbi grajana osma alineja I/1. točke izreka izpodbijane sodbe). Takšni zaključki utemeljeno izhajajo iz oškodovankine izpovedbe. Slednja je namreč povedala, da je obdolženec nasprotoval njeni zaposlitvi v Avstriji in nato v T. GK, ker jo je potreboval doma, da ga je vozila v službo. Njej je zaradi otrok odgovarjalo delo ponoči, obdolženec pa ji je rekel, da ponoči delajo samo „kurbe“. Za zaposlitev se tako ni odločila, ker bi se morala z obdolžencem prepirati, zaradi česar v pritožbi uveljavljani pomisleki, da se je oškodovanka zavestno in samostojno (v ekonomskem interesu družine) odločila, da se ne bo zaposlila, niso utemeljeni.

13. Prav tako zagovornik neutemeljeno navaja, da se ni zgodil dogodek z dne 24. 11. 2017 (deveta alineja I/1. točke izreka izpodbijane sodbe), ker ga oškodovanka po njegovem mnenju ni opisala. Kot je pritožbeno sodišče že zgoraj pojasnilo, je oškodovanka izrecno povedala, da ji je obdolženec grozil, da se naj odloči, ali se vrne ali ne, sicer jo bo ubil, in če se ne bo vrnila, bo ona kriva, če bodo otroci ostali brez očeta, prav tako ji je zagrozil, da se bo ubil, če bo komu to povedala (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar je pritožba v tem delu povsem brez uspeha.

14. Glede kaznivih dejanj pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora za izpolnitev izvršitvenega ravnanja kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja kršitev biti huda, kar je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja glede na okoliščine konkretne zadeve. Pri tem morata biti narava dolžnosti in intenzivnost njene kršitve taki, da lahko ogrozita razvoj mladoletne osebe. Huda kršitev dolžnosti je tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom vpričo otroka, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice, ki kažejo, da bi lahko bil ogrožen njegov razvoj,1 kar je mogoče ugotoviti v obravnavani zadevi. Obdolženec je namreč določena nasilna ravnanja na škodo oškodovanke (dne 20. 7. 2015 in 10. 9. 2017) storil v prisotnosti svojih treh mladoletnih otrok, prav tako je hčerko V. dne 10. 9. 2017 z obema rokama zlasal in dejal, da ji bo naredil luknjo v glavi, kot to izhaja iz izpovedbe oškodovanke, nenazadnje pa je lasanje priznal tudi obdolženec. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženec v letu 2017 najmanj dvakrat na teden v prisotnosti otrok pod vplivom alkohola zmerjal in žalil oškodovanko, da je „kurba, pocestnica in prasica“. Pri vsem tem se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke in mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov dr. M. H. Slednja je pojasnila, da otroci za zdravo odraščanje potrebujejo občutek varnosti, ki jim ga starši zagotavljajo na različne načine. Izvajanje kakršnegakoli nasilja pa je nasprotno temu, kar otroci rabijo. Prav tako je izvedenka natančno opisala posledice, ki so jih utrpeli mladoletni otroci (točki 29 in 30 razlogov izpodbijane sodbe). Njenemu mnenju je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ter tako pravilno zaključilo, da je obdolženec s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, medtem ko v pritožbi problematizirana ravnanja oškodovanke z otroki ne morejo vplivati na ugotovljeno dejansko stanje, niti obdolženca razbremeniti kazenske odgovornosti.

15. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in na osnovi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. M.K. ugotovilo sposobnost presojanja in obvladovanja obdolženca v času inkriminiranih ravnanj ter zaključilo, da je obdolženec dejanja storil pod vplivom alkohola in da je bila zaradi odvisnosti od alkohola in zastrupitve z alkoholom njegova sposobnost razumeti pomen svojih dejanj zmanjšana ter sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, česar pa pritožba niti ne problematizira.

16. Zagovornik in okrajna državna tožilka grajata odločbo o kazenski sankciji. Zagovornik se zavzema za določitev krajše preizkusne dobe, saj po njegovem mnenju med obdolžencem in oškodovanko po 25. 11. 2017 ni prišlo do nobenih konfliktov. Okrajna državna tožilka pa v pritožbi predlaga izrek kazni zapora, ker je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo težo kaznivih dejanj, čas trajanja izvrševanja kaznivih dejanj in posledice, ki so jih utrpeli otroci, in da je obdolženec dejanja izvajal tudi po razpadu zunajzakonske skupnosti, prav tako pa je sedaj obravnavan zaradi suma kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. členu KZ-1 in grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. 17. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist ali škodo obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave. Pritrditi je sicer okrajni državni tožilki, da je obdolženec dejanja izvrševal daljše časovno obdobje, torej od leta 2009 do 25. 11. 2017, na škodo vseh družinskih članov, tudi po tem, ko je razpadla zunajzakonska skupnost med obdolžencem in oškodovanko, in da so otroci utrpeli hude posledice, vendar je sodišče prve stopnje vse navedeno ustrezno upoštevalo. V obzir je namreč vzelo težo kaznivih dejanj, obdolženčevo kazensko odgovornost, časovno obdobje, v katerem je dejanja izvrševal, ter razpad zunajzakonske skupnosti (točka 37 razlogov izpodbijane sodbe). Kljub temu pa je povsem pravilno izpostavilo olajševalne okoliščine, še zlasti ureditev razmer med obdolžencem ter oškodovanko in otroci. Na podlagi poročila Centra za socialno delo R. z dne 29. 8. 2019, navedb oškodovanke ter izpovedbe strokovne delavke S.H.K. je utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu zaznati pozitivne premike v odnosu do otrok, saj se obdolženec trudi, otroci se veselijo stikov z očetom, prav tako pa se otroci dobro razumejo z obdolženčevo novo partnerko in njeno hčerko. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno verjelo obdolžencu, da več ne uživa alkohola, saj znakov alkoholiziranosti na stikih ni bilo zaznati. Obdolženec je predhodno nekaznovan, medtem ko vložena kazenska ovadba zaradi kasneje storjenih kaznivih dejanj, glede katerih se kazenski postopek še niti ni začel, na izbiro in odmero kazenske sankcije ne more vplivati. Pri vsem tem ne gre prezreti, da je obdolženec dejanja izvršil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo ter mu za kaznivo dejanje nasilje v družini pravilno določilo kazen deset mesecev zapora, za vsako posamezno kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja kazen tri mesece zapora in nato enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, pri čemer določene preizkusne dobe štirih let ne gre spremeniti obdolžencu v korist. Izpustitev očitka iz opisa druge alineje I/2. točke izreka po oceni pritožbenega sodišča ne narekuje spremembe izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj bo ta tako vplivala na obdolženca, da bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

18. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženčevega zagovornika in okrajne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

19. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako Filipčič K. in Novak B. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 283.