Jedro

Glede na besedilo 6. člena ZPIZVZ se zagotavljajo pravice, pridobljene na podlagi odločb vojaškega nosilca zavarovanja le tistim upravičencem, ki so jim bile te pravice priznane za september 1991. Z določitvijo tega datuma se namreč upošteva sklep Predsedstva Republike Slovenije z dne 18.7.1991 o izstopu iz nekdanje JLA.

Navedene pokojnine so se do septembra 1991 izplačevale v nekdanjih jugoslovanskih dinarjih, ki so bili takrat plačilno sredstvo tudi na območju Republike Slovenije. Zato se za tisto obdobje lahko vzamejo za osnovo dejanski zneski izplačanih vojaških pokojnin. Po valutni osamosvojitvi Republike Slovenije, ki je bila izvedena 7. oktobra 1991, je bilo na območju Republike Slovenije možno uporabljati le slovensko denarno enoto, zato je bil zadnji mesec, v katerem so bili zneski vojaških pokojnin in pokojnin po slovenskih predpisih še neposredno primerljivi, september 1991.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu določi predčasno starostno pokojnino v skladu s 6. členom zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, naloži toženi stranki, da mu izplača razliko za 6 mesecev za nazaj od 1.5.1999 in naloži toženi stranki, da mu izplačuje predčasno starostno pokojnino v znesku izračunanem v skladu s 6. členom ZPIZVZ. Istočasno je odločbo tožene stranke št. P-9875078 z dne 23.9.1999 potrdilo kot pravilno in zakonito.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije je očital sodišču zmotno uporabo določb 6. in 7. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list RS, št. 49/98), saj zakon priznava pravico do pokojnine tudi tistim, ki so zahtevek vložili do 18.10.1991 in pokojnine za september 1991 niso mogli dobiti. Navajal je, da je določbo 1. odstavka 6. člena ZPIZVZ zato potrebno razlagati tako, da se takšnim upravičencem priznava pravica do pokojnine v znesku, kot bi jim šla po vojaških predpisih za september 1991. Že iz naslova 6. in 7. člena ZPIZVZ je jasno razvidno, da ločnica med njima ni datum, ko je bila stranki izdana pokojninska odločba po vojaških predpisih, oziroma mesec, s katerim je bila pokojnina priznana, ampak da je določbo 6. člena uporabiti za tiste, ki so pokojninske odločbe od vojaških organov sploh dobili, kadarkoli, 7. člen pa za "upravičence, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih". Takšno razlago po mnenju revidenta potrjuje tudi poluradni komentar ZPIZVZ, izdan v obliki posebne brošure Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Zakonsko vsebino iz 6. člena ZPIZVZ, ki se glasi "v znesku kot jim je šel" je potrebno razlagati kot "v znesku kot bi jim šel" - analogno pa je potem seveda razumeti vsebino iz 2. odstavka 20. člena zakona. Revident je tudi opozoril, da je vprašljiva ustavnost ureditve te materije v ZPIZVZ in naj sodišče v primeru, če vidi ovire za ugoditev njegovim zahtevkom v zakonskih določbah, postopek prekine ter od Ustavnega sodišča RS zahteva presojo določb ZPIZVZ. Zato je predlagal, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se razveljavi in zadeve vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, opr. št. 97945 Up-1 1145/92 z dne 31.1.1992, je bila tožniku priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 1.1.1992 dalje.

Z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je Republika Slovenija prevzela obveznost varstva pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Na podlagi 21. člena omenjenega ustavnega zakona je Izvršni svet SR Slovenije izdal odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), s katerim je Republika Slovenija od 1.11.1991 dalje prevzela izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 25.6.1991 dalje (1. člen). Ta izvršilni predpis je pravni temelj prevzema izpolnitve (tuje) obveznosti s strani Republike Slovenije upravičencem, ki so pravico do teh pokojnin pridobili po predpisih bivše SFRJ, vendar le v obsegu in pod pogoji, določenimi v 18. členu ustavnega zakona oziroma določbami odloka.

Na podlagi 6. člena odloka je tožena stranka dne 8.7.1992 izdala tožniku odločbo, po kateri se mu je od 1.1.1992 dalje začasno izplačevala akontacija vojaške predčasne pokojnine v višini kot je bila določena v določbi 4. in 5. člena odloka. Akontacija je bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove, pomnožene s koeficientom glede na čin oziroma strokovno izobrazbo.

V letu 1994 je bil zavrnjen tožnikov predlog za obnovo postopka (odločba št. 9.875.078 z dne 7.6.1994) pri toženi stranki, v katerem je uveljavljal odmero pokojnine v skladu z določbo 3. člena odloka (višina pokojnine, ki mu je pripadala za september 1991). S svojim zahtevkom tudi ni uspel v sodnem varstvu, saj je bil tožbeni zahtevek s sodbo Delovnega in socialnega sodišča zavrnjen (opr. št. Ps 894/94 z dne 14.2.1995), Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je s sodbo njegovo pritožbo zavrnilo (opr. št. Psp 104/95-3 z dne 14.3.1996).

Na podlagi 25. člena ZPIZVZ se akontacije vojaških pokojnin in drugih prejemkov po odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin po uradni dolžnosti prevedejo v pokojnine in druge prejemke po tem zakonu. Skladno temu določilu je tožena stranka dne 2.2.1999 tožniku izdala odločbo, s katero je akontacijo vojaške starostne pokojnine s 1.10.1998 prevedla v pravico do starostne pokojnine, odmerjene po določbi 7. in 9. člena tega zakona od zneska pokojninske osnove glede na čin - razred, ki ga je tožnik imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, v odstotku glede na pokojninsko dobo po splošnih predpisih. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in čin mu je bila predčasna starostna pokojnina odmerjena v višini 83% pokojninske osnove in je uskaljena na dan 1.1.1999 znašala 141.108,10 SIT.

Izraz prevedba iz 25. člena ZPIZVZ pomeni po Slovarju Slovenskega knjižnega jezika (DZS Ljubljana 1994 - str. 1031) prilagoditev že priznane pravice novim predpisom. Takšen je bil tudi namen zakonodajalca, ki je pristojnim organom zavoda naložil, da po sprejemu tega zakona akontacije vojaških pokojnin po vladnem odloku prevedejo po uradni dolžnosti. Tako tožena stranka z izpodbijano odločbo tožniku ni priznala nove pravice oziroma je ni na novo odmerila, temveč je način odmere, kot je bil uporabljen v odločbi SPIZ z dne 8.7.1992, ohranila. Zato je bil tudi po presoji revizijskega sodišča tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke o prevedbi akontacije vojaške starostne pokojnine v pravico do starostne pokojnine tožnika po ZPIZVZ, odmerjene po njegovem 7. členu. V tem zakonskem določilu je določen poseben način za določanje zneskov pokojnin za upravičence, ki jim nosilec zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril (in izplačal) do septembra 1991 vojaške pokojnine. Zato se pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Glede na besedilo 6. člena omenjenega zakona se namreč zagotavljajo pravice, pridobljene na podlagi odločb vojaškega nosilca zavarovanja le tistim upravičencem, ki so jim bile te pravice priznane za september 1991. Z določitvijo tega datuma se namreč upošteva sklep Predsedstva Republike Slovenije z dne 18.7.1991 o izstopu iz nekdanje JLA. Navedene pokojnine so se do septembra 1991 izplačevale v nekdanjih jugoslovanskih dinarjih, ki so bili takrat plačilno sredstvo tudi na območju Republike Slovenije. Zato se za tisto obdobje lahko vzamejo za osnovo dejanski zneski izplačanih vojaških pokojnin. Po valutni osamosvojitvi Republike Slovenije, ki je bila izvedena 7. oktobra 1991, je bilo na območju Republike Slovenije možno uporabljati le slovensko denarno enoto, zato je bil zadnji mesec, v katerem so bili zneski vojaških pokojnin in pokojnin po slovenskih predpisih še neposredno primerljivi, september 1991. Ob dejstvu, da je bila tožniku na podlagi odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev (z dne 31.1.1992) priznana pravica do predčasne pokojnine šele od 1.1.1992 dalje, to pomeni, da ga ni mogoče šteti za upravičenca do odmere pokojnine po 6. členu tega zakona. Ob takšnem dejanskem stanju pa je bilo materialno pravo tudi v primeru nove odmere z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na razveljavitev odločitve zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).