Jedro

Nepravilno je stališče prvostopnega organa, da se je ob upoštevanju Odloka o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku, na tej podlagi, ex lege vzpostavilo lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo. Navedeno stališče je napačno ne glede na dejstvo, da so tudi povojni organi, v postopku podržavljenja premoženja A.A., šteli obravnavane nepremičnine za njegovo last, čeprav je bilo formalno vknjiženo kot last B., kot izhaja iz začasne odredbe Narodne vlade za Slovenije, Ministrstva za gozdove št. 2216/2 z dne 7. 10. 1945, o uvedbi začasne uprave, ki se je na podlagi sklepa Okrajnega narodnega sodišča v Mariboru, Dn št. 361/45 z dne 16. 10. 1945, zaznamovala v zemljiški knjigi tudi pri nepremičninah vl. št. 73, 80 in 91 k.o. …. Namreč, na podlagi ZRP je bil predviden postopek pridobitve oziroma vrnitve lastnine bivšim lastnikom, torej aktivno ravnanje lastnika. Lastnik je za vrnitev lastninske pravice moral vložiti zahtevo na pristojno sodišče (zadnji stavek prvega odstavka 1. člena ZRP določa, da naj se za vrnitev imovine lastnik obrne na pristojno sodišče). Avtomatizma ni bilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Radlje ob Dravi, št. 330-242/2010 z dne 18. 7. 2014 se v 5. in 6. točki izreka odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Zahteva stranke z interesom Č.Č. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano 5. točko odločil, da je zavezanec Slovenska odškodninska družba (pravilno Slovenski državni holding – SDH) dolžan v korist upravičenca izplačati odškodnino v obliki obveznic v skupni višini 1.702,13 DEM za podržavljene nepremičnine v k.o. …: parc. št. 1064/1, parc. št. 1070/1, parc. št. 1220/2, parc. št. 1060/3, parc. št. 1063/3, parc. št. 1064/3, parc. št. 1062/3; ter v 6. točki izreka, da je zavezanec dolžan izročiti obveznice iz prejšnje točke skrbniku za posebne primere. Navaja, da so predmet odločanja parcele, ki v letu 1945 niso bile v lasti A.A., ampak v lasti B. A.A. je bil po letu 1945 odsoten in v kazenskem postopku, zoper njegovo premoženje pa je bila izdana začasna odredba Narodne vlade za Slovenijo, Ministrstvo za gozdove, št. 2216/2 z dne 7. 10. 1945, o uvedbi začasne uprave, ki se je na podlagi sklepa Okrajnega narodnega sodišča v Mariboru z dne 16. 10. 1945 zaznamovala tudi v zemljiški knjigi pod št. 361/45, tudi pri premoženju, ki je bilo formalno vknjiženo kot last B. Takratni organi so ga šteli kot last A.A. in so ga opredelili kot premoženje, ki zapade pod določbe drugega odstavka Odloka AVNOJ-a in je zanj potrebno začasna državna uprava. Začasno odredbo in sklep o zemljiškoknjižni izvedbi sta izdala organa pristojna na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe. Sklicuje se na Odlok o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45 – kasneje potrjen z zakonom) ter na 8. člen tega Odloka. Meni, da je na podlagi tega Odloka bila odpravljena pravna podlaga okupatorjevega odvzema premoženja A.A., s čemer se ex lege vzpostavi lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo. Pravni temelj podržavljenja sta Zakon o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije in Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe oziroma na njuni podlagi izdane odločbe.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da je pravna podlaga podržavljenja obravnavanih parcel Zakon o ravnanju s premoženjem, katerega so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter premoženjem, katerega so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (URL FLRJ št. 36/45) (ZRP). Res ni bivši lastnik vložil predloga po 1. členu tega zakona, vendar pa ga je vložila njegova mati C.C., kot izhaja iz odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I Sp 369/45-9 z dne 7. 2. 1946, njena zahteva pa je bila zavrnjena, zato obstaja podlaga za denacionalizacijo v 22. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V zvezi z pritožbeno navedbo, ki se navezuje na pravočasnost zahtevka za denacionalizacijo, pa napotuje na sodbo in sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 208/2012 z dne 18. 9. 2012. 3. Tožnik v tožbi navaja, da ne soglaša s stališčem upravnega organa prve stopnje, da naj bi iz odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Lj. - okolica št. 73/26 z dne 18. 6. 1946 izhajalo, da je bilo premoženje v … podržavljeno A.A.. Prav tako ni razvidno, da bi se na te nepremičnine nanašala kazenska sodba. Nepravilna je tudi ugotovitev, da naj bi dejstvo, da so A.A. po vojni šteli za lastnika nepremičnin v k.o. …, izhajalo iz sklepa Okrajnega narodnega sodišča v Mariboru z dne 16. 10. 1945, na podlagi katerega se je v zemljiško knjigo zaznamovala začasna odredbe Narodne vlade za Slovenijo, Ministrstva za gozdove št. 2216/2 z dne 7. 10. 1945, o uvedbi začasne državne uprave. Ravno nasprotno, v sklepu Okrajnega narodnega sodišča je jasno zapisano, da so nepremičnine iz vl. št. 91, 73 in 80, vse k.o. …, kot nekatere druge sedaj last dežele Štajerske. Ugotovitev, da je bil sklep vročen tudi A.A., na samo lastništvo nima nikakršnega vpliva. Organ navaja, da je imel A.A. možnost dobiti premoženje na podlagi določb ZRP, vendar je irelevantno, da za kaj takega ni imel interesa, saj je bilo že jasno, da mu bo celotno premoženje podržavljeno. ZRP je kot podlaga temeljev podržavljanja naveden v 3. členu ZDen, vendar pa je moral biti zato izpolnjen pogoj, da je bila zahteva za vračilo premoženja po ZRP vložena ter da je bila zavrnjena, kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča, II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001. Ne soglaša tudi s stališčem drugostopnega organa, da je bila zahteva vložena po materi C.C.. Organ se sklicuje na odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 2. 1946, iz katere izhaja, da je bila zavrnjena zahteva C.C., da se jo postavi za upraviteljico premoženja, ki je bilo takrat pod začasno upravo narodne imovine. Zaključek je napačen iz razloga, ker ima zahtevek za vračilo premoženja po 1. členu ZRP drugačno naravo kot zahtevek iz 5. člena ZRP, ki ureja le upravo premoženja. Odločba Okrajnega sodišča pa se tudi ne more šteti kot dokaz, da je bila zahteva za vračilo po okupatorju odvzetega premoženja dejansko vložena, saj se ne nanaša na nepremičnine v k.o. …, pač pa le na premoženje, ki je še bilo v lasti A.A., vendar zaradi kazenskega postopka zoper njega pod začasno upravo narodne imovine. Napačno je tudi stališče prvostopnega organa, ki se sklicuje na Odlok o razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku. Na podlagi ZRP se je izrecno zahtevalo aktivno ravnanje bivšega lastnika. Sporno v zadevi je tudi, ali je bil zahtevek za denacionalizacijo premoženja v k.o. …, sploh pravilno vložen v materialnem prekluzivnem roku. Predlaga odpravo izpodbijane 5. in 6. točke.

4. Stranke z interesom v tem postopku, razen Č.Č., na tožbo niso odgovorile.

5. Stranka z interesom Č.Č. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in soglaša z razlogi organov, zahteva pa povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi listinskih dokazov ugotovljeno, da so bile nepremičnine, ki so predmet odločitve v izpodbijani 5. in 6. točki prvostopne delne odločbe, bivšemu lastniku A.A. odvzete že s strani nemškega rajha – v zemljiški knjigi je bila že dne 4. 9. 1941 vpisana lastninska pravica na B. 9. Sodišče zato soglaša z organom druge stopnje, da je v zadevi ključna ugotovitev, ali je bila podana zahteva po ZRP, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 22. točki 3. člena ZDen. Nepravilno je namreč stališče prvostopnega organa (glede na 22. točko 3. člena ZDen in sodno prakso), da se je ob upoštevanju Odloka o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45), na tej podlagi, ex lege vzpostavilo lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo, torej zemljiškoknjižno nazaj v last A.A. Stališče prvostopnega organa je napačno ne glede na dejstvo, da so tudi povojni organi, v postopku podržavljenja premoženja A.A., šteli obravnavane nepremičnine za njegovo last, čeprav je bilo formalno vknjiženo kot last B., kot izhaja iz začasne odredbe Narodne vlade za Slovenije, Ministrstva za gozdove št. 2216/2 z dne 7. 10. 1945, o uvedbi začasne uprave, ki se je na podlagi sklepa Okrajnega narodnega sodišča v Mariboru, Dn št. 361/45 z dne 16. 10. 1945, zaznamovala v zemljiški knjigi tudi pri nepremičninah vl. št. 73, 80 in 91 k.o. …. Namreč na podlagi ZRP je bil predviden postopek pridobitve oziroma vrnitve lastnine bivšim lastnikom, torej aktivno ravnanje lastnika. Lastnik je za vrnitev lastninske pravice moral vložiti zahtevo na pristojno sodišče (zadnji stavek prvega odstavka 1. člena ZRP določa, da naj se za vrnitev imovine lastnik obrne na pristojno sodišče). Avtomatizma ni bilo, kot meni s svojo navedbo o ex lege pridobitvi lastninske pravice prvostopni organ. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001). Drugostopni organ je zato pravilno opredelil ključno vprašanje za pravilno uporabo prava in relevantne okoliščine v zadevi.

10. Iz dopisa Okrajnega sodišča Maribor – okolica z naslovom uvedba likvidacijskega postopka opr. št. Zp 1238/46 z dne 12. 5. 1949 izhaja, da A.A. pred sodiščem ni vložil predloga po 1. členu ZRP. Iz odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I Sp 369/45-9 z dne 7. 2. 1946 pa, da je mati C.C. v smislu 5. člena zakona z dne 24. 5. 1945 (gre za ZRP), podala zahtevo za upraviteljico celotnega premoženja A.A.. Na podlagi 5. člena ZRP so lahko bližnji sorodniki, v primerih, kjer je bilo nedvomno ugotovljeno, da je lastnik umrl ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil, zahtevali le-ti njegovo premoženje v upravo. Kot izhaja iz citirane odločbe I Sp 369/45, je organ zahtevo matere C.C., ki je zahtevala upravo premoženja, zavrnil. Drugostopni organ glede na citirana dokazila šteje, da je bila zahteva po ZRP podana, torej da je podano dejansko stanje, ki se tudi glede na sodno prakso šteje za relevantno za uporabo ZRP kot pravne podlage za podržavljenje (tako že citirani sklep Vrhovnega sodišča II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1039/2001 z dne 12. 1. 2005), torej da obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo tudi obravnavanega premoženja.

11. V zvezi z zahtevo C.C. tožnik navaja, da zahtevka za vračilo premoženja po ZRP iz 1. člena ni moč enačiti z zahtevkom po 5. členu ZRP, ki ureja le upravo premoženja in se ne more rezultirati v spremenjenem lastninskem stanju. Zatrjuje torej, da gre za povsem drugovrsten zahtevek. Sodišče s tožnikom soglaša, da se zahtevek po 5. členu ZRP ni mogel rezultirati v avtomatični pridobitvi lastninske pravice na zahtevajočega bližnjega sorodnika, vendar pa je bil podlaga, kot izhaja iz celotnega besedila 5. člena ZRP, da dediči bivšega lastnika (ki je umrl ali se ni pojavil) pridobijo na deležih, ki jim pripadajo, po izvedenih postopkih dedovanja na premoženju, ki ga na podlagi 5. člena ZRP pridobijo v upravo, lastninsko pravico (kolikor to premoženje ni bilo po drugih podlagah podržavljeno). V primerih, ko je bilo na podlagi 5. člena ZRP dedičem ugodeno, ZRP ne bi bil podlaga za denacionalizacijo, enako kot v primeru ugoditve po 1. členu ZRP. V tem je tudi smisel sodne prakse, ki zahteva za pravilno uporabo določbe 22. točke 3. člena ZDen, da je bila zahteva za vračilo po ZRP tudi zavrnjena (sodba Vrhovnega sodišča I Upr 1039/2001 z dne 12. 1. 2005). Zato mora v denacionalizacijskih postopkih enako kot za zahtevo po 1. členu ZRP veljati za zahtevo po 5. členu ZRP, ki so jo vlagali dediči lastnika, katerega premoženje je podržavil okupator. Zahtevi sta bili v smislu vrnitve premoženja podržavljenega s strani okupatorja istovrstni.

12. Sodišče pa je izpodbijano odločbo v 5. in 6. točki odpravilo, ker meni, da stališče drugostopnega organa, da je bila zahteva za vrnitev premoženja po 5. členu ZRP vložena za obravnavano premoženje, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz odločbe I Sp 369/45 z dne 7. 2. 1946 namreč izhaja, da je C.C. v smislu 5. člena ZRP vložila predlog, da se postavi za upraviteljico. Vendar iz odločbe ne izhaja, da se njen predlog nanaša na obravnavano premoženje oziroma vsaj to ni nesporno. Citirana odločba se sklicuje na rešitev Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 1945 opr. št. Kspo 169/45, iz katere naj bi izhajalo, da je celokupno … premoženje, ki je pretežno industrijskega značaja, začasno stavljeno pod upravo narodne imovine, ker teče zoper inženirja A.A. kazenski postopek zaradi suma zločina po členu 10 Zag.u.d. V upravnem spisu se predlog C.C. ne nahaja, niti ni dokazila, na katerega se sklicuje citirana odločba (Kspo 169/45), da bi bilo možno preveriti stališče drugostopnega organa, da je bila zahteva po 5. členu ZRP za obravnavano premoženje res vložena. Iz uvoda odločbe namreč izhaja, da je predlog vložen „v smislu 5. člena ZRP“, iz razlogov pa, da se nanaša na premoženje, ki je last A.A. ter pretežno industrijskega značaja, kar obravnavano premoženje ni. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo treba ugotoviti, ali se je predlog C.C. res nanašal na obravnavane nepremičnine oziroma ali se je njena zahteva po upravi nanašala le na premoženje, ki je bilo takrat še zemljiškoknjižno last A.A. in v postopku zaplembe.

13. Sporna v zadevi pa je tudi pravilna uporaba materialnega prava – konkretno določbe 64. člena ZDen, ki določa rok za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov. Organ je dolžan ves čas postopka paziti na to, da v predlagalnih postopkih vodi postopek le na zahtevo stranke. Ob ugovoru tožnika, da naj drugostopni organ v okviru materialno – formalnega preizkusa preveri, ali je bil zahtevek za denacionalizacijo premoženja v k.o. … pravilno vložen v materialno prekluzivnem roku, je nezadostno sklicevanje na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 208/2012 z dne 18. 9. 2012, ki se ne nanaša na izpostavljeno pravno vprašanje. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kdo izmed upravičenih vlagateljev (uporaba drugega odstavka 64. člena ZDen) in kdaj je zahtevek za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin upravičen vlagatelj postavil, je izpodbijana odločba tudi v tem delu obremenjena z nepravilno uporabo materialnega prava. Iz predloženih fotokopij denacionalizacijskih zahtevkov izhaja, da je za parcele 1220/2, 1060/3, 1063/3 in 1064/3 vložila zahtevo Univerza v Ljubljani dne 23. 9. 1993, Č.Č. pa v letu 2013 zahtevo za vrnitev parcel 1064/1, 1070/1, 1060/3, 1063/3 k.o. …. Toženka je torej tudi pomanjkljivo obrazložila, na podlagi čigave zahteve odloča. 14. Ker je dejansko stanje o denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

15. Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ugotoviti je, da je stranka z interesom Č.Č. predlagal zavrnitev tožbe, torej je bil njegov interes na strani tožene stranke in ker v obravnavanem primeru ni bilo tako odločeno, do stroškov postopka ni upravičen.